Pet odstotkov za »daddyja«

Minuli teden je bil del politike in večji del slovenske javnosti šokiran in zgrožen nad lahkotnostjo, s katero je domnevno Slovenija pristala na enormno zvišanje obrambnih izdatkov – na kar pet odstotkov BDP do leta 2035. Če te številke vzamemo zares, je rezultat resnično neverjeten: če bi Slovenija za obrambo namenila pet odstotkov BDP, bi namreč to pomenilo, da bo kar 20 odstotkov proračuna šlo za orožje. Kar je približno toliko, kolikor zdaj dajemo za vse šolstvo, ali približno toliko, kolikor dajejo za obrambo države, ki so dejansko v vojni. Ni čudno, da so v SD in Levici zahtevali sklic koalicijskega vrha. Podobna drama je potekala tudi v drugih državah članicah Nata, a se je hitro izkazalo, da bo juha, ki jo bomo na koncu zaužili, manj vroča od napovedane.

Voditelji držav članic so se torej minuli teden zbrali na rednem letnem srečanju Nata, na vrhu v Haagu, kjer so sprejeli tako imenovano Haaško deklaracijo. Najpomembnejši del je bil njen tretji odstavek, v katerem piše, da se zavezniki strinjajo, da bodo do leta 2035 za obrambo namenjali pet odstotkov BDP. In sicer tako, da bodo »vsako leto namenili vsaj 3,5 odstotka BDP na podlagi dogovorjene opredelitve obrambnih izdatkov Nata za financiranje osnovnih obrambnih potreb in izpolnjevanje ciljev Nata glede zmogljivosti ...« in da bodo letno »namenili do 1,5 odstotka BDP med drugim za zaščito naše kritične infrastrukture, obrambo naših omrežij, zagotavljanje civilne pripravljenosti in odpornosti, spodbujanje inovacij in krepitev naše obrambne industrijske baze«. Pri čemer bo leta 2029 sledila revizija uresničevanja teh dveh ciljev.

Predsednik vlade Robert Golob, ki je v imenu Slovenije sprejel omenjeno deklaracijo, je ob prihodu domov javnost in koalicijske partnerice miril, češ da omenjeni dokument ni pravno zavezujoč in da Slovenijo še naprej zavezuje obrambna resolucija, sprejeta prejšnji mesec v parlamentu. V njej se je – kot vemo – Slovenija zavezala, da bo za vojsko že letos namenila dva odstotka BDP namesto prej predvidenih okoli 1,3 in da bo obrambne izdatke postopoma dvigovala do treh odstotkov BDP do leta 2030. Vemo tudi, kako naj bi v skladu z omenjeno resolucijo Slovenija to dosegla. Dejansko ne z ogromnimi nakupi orožja, ampak z redefinicijo obrambnih izdatkov, recimo tako, da bi v njih upoštevali približno 30 odstotkov tekočih investicij v določene železniške odseke, kot je drugi tir, pa gradnjo bolnišnic, solarizacijo vojašnic in podobno. Zato se naj ne bi nič spremenilo. Slovenija naj ne bi zaradi kupovanja orožja krčila drugih izdatkov, vse ostaja enako, kot je bilo doslej, nas je tedaj miril tudi finančni minister Klemen Boštjančič.

Zadnji vrh Nata je bil torej bolj diplomatski šov, poskus evropskih držav, da v jeziku, ki ga razume tudi Trump, ohranijo vezi z Washingtonom.

Slovenija je resolucijo sprejela mesec prej, kar je bila – gledano iz današnje perspektive – zelo dobra diplomatska poteza. Kljub temu pa ostaja vprašanje, ali je nedavni vrh Nata prinesel kaj novega, morda kakšne nove obveze, zaradi katerih bo treba spremeniti obrambno resolucijo in vsote, namenjene kupovanju orožja. Predsednik vlade pravi, da ne: »Slovenija je ves čas zagovarjala isto in tudi sam sem v svojem nastopu jasno poudaril, da smo odgovorna članica Nata, da bomo izpolnjevali že dogovorjene obveze, ki znašajo dva odstotka v letošnjem letu in postopno dvigovanje na tri odstotke v letu 2030. Za kar koli drugega imamo pa vmes še dovolj časa, da lahko zavzamemo tudi drugačna stališča,« je Golob poudaril v pogovoru za RTV in dodal, da »Nato deluje po sistemu soglasnega dogovora, se pa o njem v resnici ne glasuje, niti niso taki sklepi ali deklaracije pravno zares zavezujoči«.

To je seveda res. Haaška deklaracija ni mednarodna pogodba, ki bi se je morala Slovenija držati, in v skladu z našo ustavo mora mednarodne obveznosti ratificirati parlament. In res je tudi, da Haaška deklaracija kljub omembi petih odstotkov za nakupe orožja ni nekompatibilna s slovensko resolucijo o obrambi. Ključni stavek v njej je namreč tisti, ki natančneje določa, kaj trošenje za obrambo je. In v njem piše, da je to poraba denarja »na podlagi dogovorjene opredelitve obrambnih izdatkov Nata za financiranje osnovnih obrambnih potreb in izpolnjevanje ciljev Nata glede zmogljivosti«. Kaj je dogovorjena opredelitev obrambnih izdatkov? Veljavna in pravno zavezujoča Natova opredelitev obrambnih izdatkov je dejansko zelo široka in zajema praktično vse vladne izdatke, namenjene vojaškim in nacionalnim varnostnim potrebam. Praksa v drugih državah, članicah Nata, je recimo, da v to štejejo celo pokojnine za upokojeno vojaško (in civilno) osebje ministrstev za obrambo, plače ali pokojnine določenih oddelkov policije in podobno.

Drugo za Slovenijo pomembno vprašanje je tudi, ali so po vrhu v Haagu ogroženi naši načrti, da denar za obrambo povečamo preko dejansko civilnih namenov, kot je gradnja vojaških bolnišnic in železniških povezav. V Haaški deklaraciji so namreč te zaveze del drugega cilja, torej da bodo države namenile še dodatnih 1,5 odstotka BDP za zaščito »naše kritične infrastrukture, obrambo naših omrežij, zagotavljanje civilne pripravljenosti in odpornosti, spodbujanje inovacij in krepitev naše obrambne industrijske baze«. A z upoštevanjem Natove opredelitve obrambnih izdatkov smo lahko tudi tukaj pomirjeni. Investicije v drugi tir ali investicije v krepitev nosilnosti železniške povezave od Kopra do Lendave sodijo namreč v »izpolnjevanje ciljev Nata glede zmogljivosti«, saj je koridor med Koprom in Lendavo in od Ljubljane proti Hrvaški opredeljen kot del Natovega koridorja mobilnosti in je del skupnega obrambnega cilja zagotavljanja »zmogljivosti države gostiteljice«. To torej ostajajo osnovni obrambni izdatki.

Podobno velja za vojaške bolnišnice, saj tudi te sodijo v kategorijo »osnovnih obrambnih potreb«. V skladu s to interpretacijo lahko torej Slovenija še naprej investira v železniško povezavo med Koprom in Lendavo in to prikazuje kot del osnovnih obrambnih investicij, medtem ko lahko investicije v železniško povezavo od Ljubljane do Jesenic, ki je manj bistvena za Nato, prikazuje kot izpolnjevanje drugega cilja, v skladu s katerim mora naša država 1,5 odstotka BDP vložiti v »zagotavljanje civilne pripravljenosti in odpornosti«. V resnici naj bi Slovenija – tako pravijo na obrambnem ministrstvu – imela pri tem še veliko manevrskega prostora, saj imamo v naši zakonodaji določene gospodarske družbe, zavode in druge organizacije, katerih dejavnost je posebnega pomena za obrambo. Tako bi recimo lahko Slovenija kot obrambne izdatke v ožjem pomenu besede prikazala tudi vse nakupe, ki jih opravlja Zavod za blagovne rezerve.

Pravzaprav je aktualna evropska javna razprava o obrambnih izdatkih v zadnjih mesecih razkrila, da smo bili v Sloveniji doslej morda bolj papeški od papeža in da dejansko nismo za obrambo namenjali le 1,3 odstotka BDP, ampak v skladu z definicijami, ki jim sledijo druge članice Nata, veliko več. Ko se je recimo Švedska lani priključila Natu, je hkrati napovedala, da bodo med obrambne stroške šteli celo DDV, ki ga plačujejo pri porabi denarja za obrambo. Tega v Sloveniji doslej nismo počeli. Nemčija je v obrambne stroške ves čas vključevala investicije v mostove, skupaj z Nizozemsko tudi nadgradnjo svoje železniške povezave in gradnjo logističnih centrov. Tudi baltske države so znane po visokih investicijah v vojsko – a je pri njih v obrambne stroške vključenih 50 kilometrov avtoceste med Estonijo in Litvo. Če bi Slovenija v obrambne stroške vključevala investicije v avtoceste na obeh za Nato kritičnih koridorjih, bi bili tudi izdatki Slovenije za obrambo višji. Italija recimo med obrambne stroške vključuje del stroškov za policijske enote – karabinjerje in tako naprej.

Dejansko je večina evropskih voditeljev ob prihodu domov Haaško deklaracijo interpretirala podobno kot Golob. Španija ji je sicer najbolj jasno nasprotovala in Španci so kar neposredno napovedali, da bodo do leta 2035 za obrambo potrošili nič več kot 2,1 odstotka BDP, a temu so sledili tudi vsi ostali. Georgia Meloni, ena najtesnejših evropskih zaveznic Trumpa, je uradno podprla zvišanje obrambnih izdatkov, a je ob prihodu domov dejala, da »pri uresničevanju cilja petih odstotkov velja popolna fleksibilnost«. 

Novi kanadski premier Carney je napovedal, da bo Kanada pri doseganju novih ciljev upoštevala izdatke, ki jih tako ali tako že povečuje v okviru krepitve »odpornosti gospodarstva in družbe«. To recimo vključuje »zagotavljanje kritičnih mineralov, zaščito infrastrukture …«. Belgijska vlada je napovedala, da bo po novem med obrambne izdatke štela tudi pomoč Ukrajini, v Grčiji pa bodo med obrambne stroške šteli stroški migracijske in mejne zaščite.

Pomembnejše vprašanje zato ni, zakaj smo pristali na takšno zvišanje denarja za obrambo, ampak zakaj so evropski voditelji v Haagu na eni strani z aklamacijo sprejeli nove zaveze, nato pa so doma začeli javnost prepričevati, da gre zgolj za deklarativne zadeve, ki se jih ne bodo držali. Poglejmo si primer Nemčije, najtesnejše ameriške zaveznice v Evropi, države, ki je tudi gospodarsko z ZDA najbolj povezana in je sinonim za transatlantsko partnerstvo. V Nemčiji je še vedno stacioniranih kakšnih 40 tisoč ameriških vojakov v več vojaških bazah. Ko je na začetku tega leta ameriški predsednik Donald Trump zahteval, da evropske članice Nata izdatke za obrambo, ki v povprečju zdaj znašajo 1,5 odstotka BDP, povišajo na pet odstotkov, je Nemčija idejo hladnokrvno zavrnila. Nemčijo je tedaj še vodil kancler Olaf Scholz, ki je dejal, da je to norost: »Pet odstotkov bi pomenilo preko 200 milijard evrov na leto – zvezni proračun nima niti 500 milijard. To bi bilo mogoče le z velikanskim dvigom davkov ali drastičnimi rezi pri stvareh, ki so nam pomembne.«

Preteklo je pet mesecev in Nemčija je z novim kanclerjem Merzom obrnila ploščo. Merz je bil prejšnji teden med evropskimi voditelji deklarativno najbolj navdušen nad zvišanjem vojaških izdatkov (sicer je tudi on domači javnosti razlagal, da gre pri tem za zelo dolgoročne cilje): »Pričakujem zgodovinski vrh Nata. Nato se odloča za dvig izdatkov zaradi spremenjene varnostne grožnje, ne zato, da bi komu ustregli.« A bistvo tega navdušenja je nato razkrila država, ki si je to lahko privoščila: Francija. Francoski predsednik Macron, ki je ravno tako podprl zvišanje obrambnih izdatkov, je namreč v ločeni izjavi skupaj s Trumpu ljubo italijansko premierko Melonijevo in turškim predsednikom Erdoganom poudaril, da »zavezniki ne moremo po eni strani zahtevati več za obrambo, po drugi pa voditi trgovinsko vojno«. Pozval je k »pravi trgovinski pomiritvi« med Evropo in ZDA, češ da je zdaj, ko bo Evropa plačala za Nato, čas, da se dogovorimo tudi o pomembnejših vprašanjih.

Če bi se Evropa zares odločila za tako enormno povišanje obrambnih izdatkov, potem Amerike ne bi več potrebovala in ne bi bilo potrebe, da bi se kdorkoli dobrikal Trumpu.

Če vse seštejemo, je očitno, da smo bili prejšnji teden v Haagu priča zanimivi diplomatski igri. Trump seveda ni zahteval zvišanja evropskih obrambnih izdatkov z mislijo na varnost Evrope, ampak je bolj sledil svoji logiki biznisa. Amerika se spopada s padanjem izvoza, državni dolg raste, zadolževanje je vse dražje, glavni Trumpov cilj, vse odkar je zasedel položaj, pa je nižanje ameriškega trgovinskega primanjkljaja. In eden glavnih ameriških izvoznih artiklov je seveda orožje. Spomnimo se, da je Trump na prvi državniški obisk maja letos odšel v Savdsko Arabijo, ki je Trumpa »kupila« z nakupom orožja, težkim 142 milijard dolarjev. In Evropa je na drugi strani to igro očitno sprejela. Lahko se sicer zgražamo tudi nad izjavami generalnega sekretarja Marka Rutteja, ki je Trumpu v zasebnem sporočilu napisal: »Evropa bo plačala VELIKO, kot se tudi spodobi, in to bo tvoja zmaga.« Nato je Trumpa javno imenoval za »daddyja«, kar je Washington z otroškim veseljem izkoristil v množici uradnih memov. A je bolj verjetno, da je tudi Rutte zgolj izkoristil Trumpovo šibko točko samovšečnosti in zaigral nanjo. Skratka, očitno so evropski voditelji s Haaško deklaracijo našli zgolj diplomatski način, kako ponovno vzpostaviti porušeno zavezništvo med Ameriko in Evropo. V skladu s Haaško deklaracijo pa bodo zavezniki leta 2029 – ko Trump ne bo več predsednik ZDA – tako ali tako opravili revizijo danih obljub.

Transatlantsko partnerstvo med Evropo in ZDA je namreč vsaj doslej temeljilo na nekakšni kohabitaciji, od katere sta imeli koristi obe strani. Evropa je na eni strani podpirala ZDA pri njihovih zunanjepolitičnih ciljih, podpirala je recimo vse ključne mednarodne ekonomske institucije, ki so jedro globaliziranega sveta, od IMF in Svetovne banke do Mednarodne trgovinske organizacije. Evropa je dopustila, da z njenimi financami dejansko upravlja Washington. Z vsem tem pa je v svetu krepila položaj dolarja kot glavne rezervne valute. Krepila je ekonomsko dominacijo ZDA, s čimer je Ameriki omogočala poceni zadolževanje in podobno. Na drugi strani pa je Amerika Evropi nudila vojaško zaščito. Če se je Evropa zdaj zares odločila, da bo za obrambo namenila pet odstotkov BDP, potem bi to pomenilo, da Evropa Amerike več ne potrebuje. V tem primeru tudi ne bi bilo potrebe, da bi se kdorkoli dobrikal Ameriki ali Trumpu. A tega prejšnji teden nismo videli. Zadnji vrh Nata je bil torej bolj diplomatski šov, poskus evropskih držav, da v jeziku, ki ga razume tudi Trump, ohranijo vezi z Washingtonom.