Ona je desetka / Ženska kot objekt poželenja in odsev moških pričakovanj

Večplastno umetniško delo she’s a 10 raziskuje, kako se dojemanje lastnega telesa oblikuje pod vplivom družbenih pričakovanj, medijskih podob in spletne kulture

V Galeriji DobraVaga nodo, 8. julija, ob 18.00 odprli razstavo Hannah Koselj Marušič z naslovom she’s a 10, ki raziskuje, kako se dojemanje lastnega telesa oblikuje pod vplivom družbenih pričakovanj, medijskih podob in spletne kulture. Gre za večplastno umetniško delo, ki z uporabo raznovrstnih medijev odpira vprašanja o telesu, percepciji lastne vrednosti, samopodobi in vrednosti vkalupljenja fizične podobe v sodobni družbi. Otvoritev bo pospremil tudi performans, v sodelovanju s plesalko Patricijo Crnkovič.

"she’s a 10 je multidisciplinarni projekt umetnice Hannah Koselj Marušič, kjer raziskuje ponotranjen 'male gaze', kot osebno in kolektivno izkušnjo vsake ženske. Pojem je v sedemdesetih letih opredelila filmska teoretičarka Laura Mulvey kot reprezentacijo žensk skozi pogled moškega, kjer žensko postavlja v pasivno vlogo, kot objekt poželenja in odsev moških pričakovanj. Vendar ta pogled ne ostane zunanji, temveč se skozi popularno kulturo, vzgojo in družbene norme ponotranji, žensko distancira od lastne samopodobe, kjer gleda nase z objektivizirajočim pogledom; mora ugajati, se prilagajati, mora biti opazovana in ocenjena," je zapisala kuratorka razstave Urška Kleindienst.

Projekt tematizira notranji glas, ki umetnico neprestano sili v primerjanje, samoopravljanje in samocenzuro. Gre za tih, a vseprisoten vpliv, ki deluje skozi znane podobe popularne kulture iz umetničinega otroštva, kot so Barbie, princeske iz risank, Catherine Zeta-Jones v Zorru, ženski liki iz Seinfeld in Twin Peaks. Te idealizirane podobe oblikujejo neresnične standarde ženskosti, skozi katere umetnica vzpostavlja odnos do sebe in svojega telesa.

"V prostoru najprej pritegnejo pogled tekstilni fragmenti ženskega telesa, avtoportreti umetnice, ki kot šali ali stenski objekti vstopajo v logiko potrošnje in estetizacije ter telo predstavljajo kot prenosljiv predmet. Med njimi se umešča akrilna slika z motivom hrbta in dveh kožnih gub, ki kot subtilen vizualni rez prekinjata idealizirano podobo ter jo odpirata proti skritim plastem ranljivosti. Slika deluje kot vmesnik med estetiziranimi podobami in intimnim arhivom, s čimer preizprašuje razmerje med zunanjo površino in notranjim doživljanjem."

Urška Kleindienst,
kuratorka

V pesmi v uvodu umetnica razkriva svojo notranjo razklanost med željo biti občudovana in potrebo po osvoboditvi družbenih pričakovanj. Razcep je umetnica raziskovala v času svoje rezidence v prostoru Odprti atelje. S knjižico, zasnovano na spletni anketi, umetnica raziskuje pomen družbenih pritiskov na posamezničino_kovo samopodobo in ob enem, notranji glas, ki se oblikuje na podlagi tega razmerja. Zbirka odgovorov anketirank_cev, intimnih refleksij in poezije deluje kot dnevnik, ki razširi osebno izkušnjo v širši družbeni kontekst, pri čemer nas vabi k sodelovanju - z lepljenjem lastnih anketnih odgovorov na razbita ogledala, simbolno vstopamo v proces soočenja z lastno podobo in ponotranjenimi standardi vrednotenja lastnih teles.

"V prostoru najprej pritegnejo pogled tekstilni fragmenti ženskega telesa, avtoportreti umetnice, ki kot šali ali stenski objekti vstopajo v logiko potrošnje in estetizacije ter telo predstavljajo kot prenosljiv predmet. Med njimi se umešča akrilna slika z motivom hrbta in dveh kožnih gub, ki kot subtilen vizualni rez prekinjata idealizirano podobo ter jo odpirata proti skritim plastem ranljivosti. Slika deluje kot vmesnik med estetiziranimi podobami in intimnim arhivom, s čimer preizprašuje razmerje med zunanjo površino in notranjim doživljanjem. To vizualno podobo preseka QR koda, ki kot zareza odpre pot do avtoričinega arhiva osebnih posnetkov, interakcij in razmislekov, zbranih v obliki kratkega filma, ki razkrije kompleksnost samopodobe, oblikovane pod pritiski zunanjega in ponotranjenega pogleda. Avtorica pa vendar ne želi zgolj razkriti, kako globoko se je male gaze usidral v samopodobo žensk, želi mu tudi odgovoriti. S tem, ko izpostavi sebe kot subjekt in hkrati kot objekt pogleda, ga nevtralizira, dekodira," je še zapisala Kleindienst.

Hannah Koselj Marušič je interdisciplinarna umetnica, pesnica in filmska ustvarjalka, ki raziskuje transformacijo težkih življenjskih izkušenj v univerzalne zgodbe o moči, rasti in ranljivosti. Po zamenjavi študijev biologije in medicine je diplomirala iz likovne umetnosti na Akademiji za vizualne umetnosti – AVA, trenutno pa na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO) zaključuje magisterij Videa, animacije in novih medijev.