Populistični udar

V uvodniku Populistični udar je Mladinin odgovorni urednik Grega Repovž zapisal nekaj, česar v slovenskih medijih sicer redko zasledimo; in sicer, zapisal je: »Začeti moramo pri osnovnih dejstvih«. Ta sila nenavaden predlog se je nanašal na predstavo za javnost, ki sta jo uprizorila politična voditelja manjših koalicijskih partneric Asta Vrečko (Levica) in Matjaž Han (SD) po sprejetju deklaracije na vrhu Nata v Haagu (24.-25. junija). Oba sta v en glas trdila, da dviga proračunskih izdatkov na 5 procentov BDP nikoli ne bi podprla, da bi se medijsko poročanje na koncu zreduciralo le na vprašanje »ali je res mogoče, da nihče iz Levice in SD ni opazil in prebral izhodišč za vrh Nata« (N1, Na vladi potrdili: izhodišča za vrh Nata so bila ministrom na voljo že dan pred sejo vlade, 27.6.2025). Zato je treba razjasniti osnovno dejstvo, ki ga vladna izhodišča omenjajo le mimogrede in ob kar se nihče, torej ne koalicijski partnerici, ne mediji, ne strokovnjaki za mednarodno varnost in obrambo, niso spotaknili. Gre pa za omembo sklepov posebnega Evropskega sveta o evropski obrambi (6. marec 2025) v 3. točki vladnih izhodišč, v luči katerih je treba brati zaveze šefov vlad in držav Nata. Namreč, sklepi Evropskega sveta z marčevskega srečanja bi državljane in državljanke držav EU morali skrbeti najmanj tako, ali pa nemara celo bolj kot napoved izjemnega povečanja proračunskih izdatkov za obrambo in varnost na 5 procentov BDP, kot na primer: V točki 6.d) Evropski svet poziva Upravo guvernerjev pri Evropski investicijski banki (EIB), da naj nujno nadaljujejo s prilagajanjem praks EIB za posojila obrambni industriji, zlasti s ponovnim vrednotenjem seznama izvzetih aktivnosti in s povečanjem obsega razpoložljivih sredstev na področju varnosti in obrambe. V točki 6.f) svet identificira seznam prioritet za delovanje na ravni EU v skladu z dosedanjim delom v okviru Evropske agencije za obrambo ter v popolni koherenci z Natom (full coherence with NATO). V 9. točki sklepi Evropskega sveta napovedujejo sprejem Bele knjige o prihodnosti evropske obrambe (Bela knjiga), ki jo je Evropska komisija tudi sprejela 19. marca 2025. Iz 21-stranskega dokumenta pa izdvajam le en cilj iz obrambnega omnibusa poenostavitev (Defence Omnibus Simplification), ob katerem me je spreletel srh, in sicer, da je cilj »odpraviti ovire, povezane z dostopom do financiranja, vključno investicije ESG«.

Tisti, ki količkaj poznajo okoljsko zakonodajo EU, vedo, da je bila leta 2020 sprejeta Uredba (EU) 2020/852 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088, ki določa merila za ugotavljanje, ali se gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna. Uredba EU 2020/852 se uporablja za ukrepe, ki jih sprejmejo države članice ali EU, o določitvi zahtev za udeležence na finančnem trgu ali izdajatelje v zvezi s finančnimi produkti ali podjetniškimi obveznicami kot okoljsko trajnostne. Konec lanskega leta je bila sprejeta še Uredba (EU) 2024/3005 o preglednosti in celovitosti dejavnosti ocenjevanja okoljskih, socialnih in upravljavskih (ESG) dejavnikov, ki se uporablja za ocene ESG, ki jih izdajo ponudniki ocen ESG, ki poslujejo v EU. Uredba ocenjevanja ESG dejavnikov se začne uporabljati naslednje leto, tj. od 2. julija 2026.

Torej, kaj pomenijo prizadevanja Evropske komisije, da se za potrebe financiranja evropske obrambe odpravijo (!) ovire pri doseganju meril za ugotavljanje, ali se gospodarska dejavnost šteje kot okoljsko trajnostna? Kot lahko preberemo v sklepih Evropskega sveta (točka 6.m), je le-ta pozval Evropsko komisijo, da naj prioritetno pripravi omnibus ukrepov, ki bodo poenostavili pravila za naložbe v obrambo, da bi »odpravili vse ovire in ozka grla, ki preprečujejo hitro rast obrambne industrije, tudi za mala in srednje velika podjetja (SMEs) ter podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo (mid-caps)«.

Že omenjena Bela knjiga pa dodatno pojasnjuje, da se morajo poenostavitve in harmonizacija predpisov osredotočiti tako na specifična pravila in postopke, ki veljajo za obrambni sektor, kot tudi na vpliv tistih politik in predpisov EU na obrambno industrijo, ki sicer niso specifične za obrambo, ampak zmanjšujejo zmogljivosti evropske obrambne tehnološke in industrijske baze (EDTIB), da bi do leta 2030 dosegli zahtevano raven pripravljenosti.

Če omnibus ukrepov za poenostavitev pravil za naložbe v obrambo tolmačimo v luči 800 milijard evrov težkega načrta za ponovno oborožitev Evrope / pripravljenost do leta 2030, odprava ovir pri dostopu do financiranja ne samo za obrambno industrijo v ožjem smislu, temveč tudi za krepitev obrambnih zmogljivosti in infrastrukture, ki jo zagotavljajo ostali tehnološki in industrijski sektorji, lahko pomeni le eno. To, da za naložbe v obrambo in varnost, vključno s ti. vlaganji z dvojno rabo, pri dostopu do financiranja ne bodo veljala pravila, ki jih sicer morajo izpolnjevati ostale gospodarske dejavnosti, da bi se štele kot okoljsko trajnostne in družbeno odgovorne naložbe.

Torej, če se vrnemo na začetno izhodišče, je od glavnih igralcev v vladni dramediji treba zahtevati, da pred jesenskim referendumom o dvigu izdatkov za obrambo v svojem scenariju preigrajo tudi vprašanje, kolikšen bo dejanski strošek, ki ga bodo zaradi družbenih in okoljskih eksternalij, ki jih bo prineslo ponovno oboroževanje Evrope, na koncu plačale danes živeče in prihodnje generacije Evropejcev in Evropejk, naše družbe, skupnosti in ekosistemi ter, navsezadnje, celoten planet? Šele ko bomo dobili odgovor na to vprašanje, bomo tudi vedeli, kakšno prihodnost nam krojijo naši politični voditelji in voditeljice v Natu in EU.