11. 7. 2025 | Mladina 28 | Uvodnik
Uvodnik / Koga je strah sramote?
Četrtega aprila letos je singapurski premier Lawrence Wong nastopil pred singapursko javnostjo. Takole je dejal: »Konec je obdobja z mednarodnimi pravili podprte globalizacije in proste trgovine. Prihajamo v novo obdobje, v katerem bo vse skupaj bolj arbitrarno, protekcionistično in nevarno. Združene države Amerike so se odločile, da bodo ta dogovorjeni sistem mednarodne trgovine preprosto zapustile, da se bodo pogajale z vsako državo posebej. To je zrušilo vse. To bo prizadelo nemalo držav, a zlasti bo prizadelo majhne narode, kot je Singapur. Konec je stabilnosti, konec je pravil, ki so varovala majhne države. Moramo se pripraviti, zdaj prihaja za nas zelo nevaren čas.«
V Sloveniji v preteklih tednih politiki in javnosti ni bilo treba res trepetati, kako bodo ameriške carine udarile po našem gospodarstvu in s tem tudi po stabilnosti države. Čeprav ima Slovenija srečo in je predvsem posredno vezana na ameriški trg, pa ta naša nacionalna mirnost v času Trumpovih carin izhaja iz dejstva, da smo del Evropske unije, najmočnejše zveze držav na svetu, da smo zaščiteni kot del enotnega evropskega trga in da se v našem imenu dejansko z ameriško administracijo pogaja evropska komisija. To je naravnost neizmeren privilegij v teh norih časih. Če imate o tej privilegiranosti, ki jo Sloveniji kot državi daje Evropska unije, kakšne dvome, še enkrat preberite dramatične besede, s katerimi je Wong stopil pred svojo javnost. Za Singapur se je januarja, z drugim mandatom Donalda Trumpa, začelo težko in nepredvidljivo obdobje. Slovenijo pred tem varuje neverjetna velikost Evropske unije, ki šteje kar 450 milijonov prebivalcev. Tega se zaveda tudi Trump.
V tem, da smo člani Evropske unije, se torej skriva res velika moč, ki se je redko zavedamo. Slovenija ne bi mogla biti nikoli tako trpka do Izraela in Amerike v varnostnem svetu, če ne bi imeli moči, ki nam jo daje politični ščit Evropske unije. Brez tega političnega ščita bi neprimerno težje priznali Palestino – oziroma je verjetno ne bi, ker bi bilo na Slovenijo brez tega ščita tako zlahka pritisniti. Da bi zdaj kdo pritisnil na Slovenijo, bi moral dejansko pritisniti na Evropsko unijo.
Zakaj smo napisali vse to? Ker je bilo tako šokantno, kako so se nekateri politiki, med drugim tudi predsednica države Nataša Pirc Musar, odzvali, ko je predsednik vlade Robert Golob napovedal možnost, da bi na referendumu državljane vprašali o tem, ali res želijo, da je Slovenija članica Nata. Nikar nam s takimi predlogi delati sramote v mednarodni skupnosti, je pohitela predsednica Pirc Musar. Sramote?
A za predsednico vemo, da je bila zgolj hitra, odziv Janeza Janše pa je bil veliko bolj poveden. Na spletnih platformah se je namreč začel javno opravičevati, češ da Slovenija tega nikoli ne bo storila in da naj Goloba nikar ne jemljejo resno. Res? Je to ta Janša, ki ves čas veliko govori o naciji, narodnosti, slovenstvu in Sloveniji? Od kod ta neverjetno podredljiva reakcija in strah pred tem, da bi nam kdo to očital? Mar ni zadnjih 30 oziroma 40 let šlo prav za to, da si Slovenci nikoli ne bomo več dovolili nobene podredljivosti? Mar nismo tudi iz Jugoslavije odšli zato, ker smo rekli, da v našem imenu ne bodo zapirali in preganjali ljudi? In zdaj, ko države Nata skupaj z Izraelom in v našem imenu to počnejo, se ne smemo vprašati, ali res želimo biti še člani te zveze? Kako je mogoče, da prav nekdo, ki svojo celotno kariero utemeljuje na osamosvojitvi in osamosvajanju, v pravem klubu nima več težav ne s kršenjem človekovih pravic ne z ubijanjem? Je šlo samo za to, da moramo biti v pravem klubu, pa čeprav podredljivi in podrejeni?
Janša seveda ni bil edini, ki se je tako odzval. Od kod na primer ta strah pri Miru Cerarju, nekdanjem premieru in zunanjem ministru, dekanu pravne fakultete, ki se je prav tako ustrašil debate o članstvu v Natu kot nečesa nedostojnega?
V Sloveniji je podpora članstvu v Natu zelo visoka. Zadnja anketa Mladine, ki jo je naredila agencija Ninamedia, je pokazala, da bi za nadaljnje članstvo v Natu ta teden glasovalo kar 67 odstotkov anketiranih, za odhod iz Nata pa le 25 odstotkov. A sploh ne gre za to: gre za elementarni pogum in samozavest – kako se lahko sploh bojiš javne razprave in ponavljaš, da nas to lahko osramoti in nam naredi škodo?
PREBERITE TUDI:
• Mladinina anketa / Ljudje imajo radi Nato
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.