Švercar domoljubja

Heni Erceg

11. 7. 2025  |  Mladina 28  |  Hrvaška

Tako, vsi zadovoljni, nekateri pa, brez dvoma, tudi dobro poplačani. Državno-cerkveni megaprojekt zasebnega koncerta je v celoti uspel, žrtev vročine in gneče ni bilo, vse službe – od policije, zdravstvenih delavcev do državnega vrha – so ponosne na odlično organizacijo prireditve, »kakršne še ni bilo«, koncerta M. P. Thompsona, na katerem se je v Zagrebu zbralo pol milijona ljudi. Večidel iz »naše« Herceg Bosne – tiste tako zaželene tvorbe v zahodni Bosni, ki nam je med vojno ni uspelo priključiti – in seveda iz ogromne hrvaške diaspore iz različnih evropskih mest.

Hrvaška je s tem, pravi notranji minister, navdušen nad vsehrvaško povezanostjo, dokazala, da se lahko spoprime tudi z največjimi preizkušnjami, kakršna je bil ta »najbolj množični koncert na svetu«. Toda kaj smiselnega sploh povedati o koncertu pevca, nastopajočega na odru, ki ga obvladujeta prekrižana križ in meč? Čemu se ukvarjati s psihoanalizo velike skupine pripadnikov nekega naroda, ki obožuje pesmi spretnega trgovca z vojno, domoljubjem, skupnostjo, bogom? Vse to smo že videli, novost je samo množičnost udeležencev in to, da je prvič »trpel« Zagreb. Drugače pa so objestno ustaško kričanje, fašistična sporočila, pevčeva kičasta ikonografija že zdavnaj postali hrvaški mainstream, tokrat je bil zgolj množično zgneten na enem mestu.

Zagreb so preplavili ljudje v črnih majicah z ustaškimi napisi in obvezno črko U in pred koncertom noreli po mizah v kavarnah, na vse grlo kričeč verze iz Thompsonovih pesmi, posvečenih ustaškim klavcem, in ustaški pozdrav »Za dom spremni«, ki ga je vlada HDZ že davno uzakonila, ko mu je podelila dvojno konotacijo. Zdaj se ob nekaterih priložnostih, kar pomeni zmeraj, lahko vzklika, včasih pa menda ne. Verjetno ta izjema velja samo za pogrebe.

Poraz države, njenih institucij, retrogradnost družbe, povzdigovanje ideala vojne in čistosti naroda na piedestal in – najhuje – občudovanje gnusnega režima, utemeljenega na rasnih zakonih in zločinu, vse to se je kot sipino črnilo razlilo po koncertu nekega zanič pevca, vendar spretnega švercarja, ki nagonsko, ne z razumom res mojstrsko zaznava utrip skrajno zapuščene nacije, zaradi česar mu je uspelo, da si je končno pokoril do zdaj nedosegljivo glavno mesto Hrvaške. Samo njegov bog ve, koliko denarja je pospravil v žep, medtem ko so nad prizoriščem lebdeli Marije in angeli, neki škof pa je javkajoče molil. Šparovček se je brez milosti polnil, pevec pa milostno tulil: »Če ne veš, kaj je bilo …« Bilo pa je, kot pravi pesem, leta 1945, ko so dobri ustaši in državljani kvizlinške države pred partizanskimi krvoloki bežali proti Avstriji.

Veliki domoljub je plačal samo poceni tonske mojstre iz osovražene Srbije in bend, vse drugo, vso to strašno organizacijo, prometno ureditev, zdravniške storitve, elektriko, vodo … je plačala država, torej državljani Hrvaške. Močno logistično podporo je brez dvoma zagotovila cerkev, a kako je vendar ne bi, saj gre za pevca, katerega moto je »Družina, Bog in Domovina« in ki na majici nosi zaporniško številko terorista Zvonka Bušića, ki je v sedemdesetih letih v Ameriki podtaknil bombo in ubil policista, cerkev in država pa ga obravnavata kot še enega nedolžnega hrvaškega mučenca. Brez dvoma je država, v kateri na koncert pevca, ki se dere »Za dom«, množica pa mu ekstatično odgovarja »Spremni«, romajo državni vrh, predsednik parlamenta, pa tudi slovenski desničar Janez Janša, neskončno žalostna. Seveda je tja romala tudi, kot bi lahko rekli, družbena sodrga. Vendar bi se motili. Opraviti imamo z osrednjo družbeno matrico, s 30 leti kontaminacije z zgodovinskim revizionizmom, k čemur je z brezbrižnim molkom ali sodelovanjem pripomogla tudi tako imenovana levica, z družbo, do obisti zastrupljeno z nacionalizmom in etnično izključevalnostjo, čemur cerkev pripisuje ogromen pomen. V Splitu je na dan koncerta v cerkvi, v kateri je ravno Thompson najljubši gost, duhovnik trobezljal, da »je ta zgodovinski dogodek bogu v slavo in bo pripomogel k enotnosti hrvaškega naroda«. Prav ta pop redno daruje maše za poglavarja ustaške države Anteja Pavelića.

Zakaj se pred leti ustaštvo še ni legitimiralo tako množično in pod državnim pokroviteljstvom? Ker se je »suvereni« kancler in vodja HDZ poslušno podrejal civilizacijskim smernicam Evropske unije, danes pa … nihče pri zdravi pameti ne pričakuje, da se bo ta dekadentna združba birokratov zgražala nad pronacističnim semnjem v Zagrebu, dokler kaže tako spoštljiv odnos celo do genocidnih politik Izraela, dokler desnica vsiljuje supremacijske vrednote in segregacijo migrantskega prebivalstva in dokler državljane, navsezadnje, izčrpavajo ogromni izdatki za obrambo, torej, dokler so za vojno pripravljeni!

Hrvaški premier se premeteno spogleduje z Evropo, ki je korenito devalvirala antifašistične vrednote, na katerih je bila nekoč davno utemeljena Evropska unija, zato se je lahko pevec odvratnih ustaških pesmi, pevec s skromnimi glasovnimi sposobnostmi iz idola provincialne desnice prelevil v nacionalno, državno-cerkveno ikono. Zato je domnevno evropsko usmerjeni, uglajeni premier tik pred koncertom v spremstvu svojih otrok stopil pred Thompsonovo obličje, se z njim razigrano slikal, izmenjala sta si poklone, otroci pa so dobili avtogram nacipropagatorja. Kot vzgojni smerokaz za življenje. Ker očka najbolje ve, na katero glasbo se splača plesati