Muzikačaka / Glasbenica, ki ruralno avantpop poetiko dolguje rodnim Halozam

Glasba vokalistke, multiinštrumentalistke in producentke Sare Korošec (1990), ki ustvarja pod imenom Muzikačaka, je pa tudi članica zasedb Banda Haloška! in Plesni, raste iz specifične senzibilnosti, ki izhaja iz življenja v dramatičnem reliefu vinorodnih Haloz. Njen subtilni avtorski izraz, plod fascinacije nad dediščino minimalizma, ambientalne glasbe, avantpopa in ljudske glasbe, obstaja »nekje vmes, med tukaj in tam«, med kantavtorstvom in eksperimentalo, eksistencializmom in psihogeografijo, ruralnim in urbanim občutenjem sveta. Posebej jo privlači ideja ustvarjanja z omejenimi sredstvi in minimalno formo.

V glasbi je pristala skoraj po naključju. »V nekem trenutku sem bila precej izgubljena, vpeta v stvari, ki jim nisem pripadala. Vzgojena sem bila v šport, študirala sem ekonomijo, mi pa ne tekmovanja ne ekonomska rast niso bili samoumevni. Ni se ujemalo z mojimi principi. Potem sem odkrila umetnost, ki se mi je zdela preveč abstraktna in zabrisana, da bi lahko v njej tekmovala ali rasla z nekimi objektivnimi kazalniki. Zveni banalno, ampak prav zato glasbo doživljam kot najbolj svoboden del svojega življenja.« Pred desetletjem je sodelovala na turneji Klubskega maratona Radia Študent, kjer smo jo poznali kot »one woman band«, ki po rahločutnosti spominja na Arthurja Russlla, Nico, Scotta Walkerja in All Strings Detached – preplet melanholije, hrepenenja, zasanjanosti, misticizma in iskanja ljubezni v svetu, ki ga ni vselej najlažje ljubiti.

»Na prejšnjih albumih so morda bolj prevladovali občutki izoliranosti in samote. Ustvarjala sem iz notranje nuje. Veliko sem se ukvarjala z vprašanjem pripadnosti. S tem, kako te zaznamuje okolje, iz katerega izhajaš. Ko govorim o okolju, imam v mislih naravo, geografijo, sistemsko pozicijo, pa tudi ljudi, skupnost, družbo. Čeprav sem o tem razmišljala osebno, so to vprašanja, ki se mi zdijo univerzalna.« Od leta 2015 je izdala pet albumov. Predzadnji, Povezava in življenje na daljavo (samozaložba, 2020), je bil zamišljen kot glasbeno-umetniški dokument s spremljevalnim vizualnim dokumentarnim gradivom o Halozah. Aktualni Ladja (ŠOP Records, 2025) se giba v polju introspektivnega avantpopa s ponekod strašljivimi večglasji, podobnimi zavijanju zimskega vetra. Plošča je prežeta z besedili o minljivosti in dezorientiranosti v svetu. »V vsem tem kaosu sem si začela graditi ladjo. Najprej za pobeg. A kmalu sem ugotovila, da je edina ladja, ki zares obstaja, prav ta, ki ostaja tukaj. V tem svetu, z ljudmi in bitji, ki so okrog mene.«

Odlikuje jo izrazit čut za opazovanje okolice. »Navdihuje me življenje – moje in tisto okoli mene. Jablana, ki sem jo sedem let gledala skozi okno, ko sem igrala klavir, in se je lani posušila. Hrib, ki zaradi novih vinogradov spreminja svojo podobo. Novica, ki jo slišim po radiu. Soseda, ki mi povesta pripetljaj tistega dne … Veliko mojih vprašanj in stisk izhaja ravno iz kraja, kjer živim.« Na domači glasbeni sceni ni veliko ustvarjalcev, ki bi jim na podoben način uspelo upesniti rodni kraj. Njene refleksije imajo kvaliteto poezije. Jezik je redkobeseden, a vsaka beseda šteje. Včasih jo uroči zgolj njihov zven. Skrbna je tudi pri izbiri naslovov skladb in albumov. »Aranžersko mi je lažje, bolj zanimivo začeti iz besede ali zgodbe, ki jo hočem povedati, kot pa iz zvoka, razen ko besedo nadomesti kak terenski posnetek. Menda zato, ker glasbo dojemam kot svojo govorico.«

Besedila pogosto nastajajo kot sestavljanke. »Nekoga slišim govoriti iz hiše, ko sedim v gozdu. Zadene me ta vzporednost: pod mano raste micelij, nad mano leti letalo, pred mano stoji bager, mimo mene leti metulj. Te vzporednosti življenj, večplastnosti trenutkov me zelo navdihujejo. V njih iščem tudi neko simboliko.« Na njeno poetiko vplivajo odnosi z domačini. »Recimo ‘tista ženska, ki je nihče ni razumel’ – ona zame ni samo ena Haložanka, četudi jo poznam po imenu, poznam njeno zgodbo. Najina soočanja so zame tudi simbol vseh naših nerazumevanj in šumov v komunikaciji.« Obstajajo pa tudi specifični prostori, h katerim se redno vrača. »Neka porušena in zaraščena hiša, h kateri hodim na sprehod, zame ni samo hiša. Je simbol vseh ruševin, ki jih brezbrižno zapustimo, potlačimo in preprosto prepustimo pozabi. Kaj to pomeni za naravo, ki spet išče svojo pot? Kaj to pomeni za ljudi, ki pridejo za tem?«