Cigani nekoč in Romi danes 

V noči na nedeljo, 8. junija, je na plesišču na gasilski veselici v Ribnici med opitimi prišlo do fizičnega obračuna. To ne bi bila novica niti na kakem lokalnem spletnem portalu, če ne bi bil kratke potegnil ribniški župan Samo Pogorelc in če udarcev ne bi bil prejel od Romov. »Če pa zdaj ne bodo začeli zvoniti vsi alarmi, potem pa – se opravičujem – ne potrebujemo države, ne potrebujemo zakonodaje, ne potrebujemo nič več,« je med drugim tedaj dejal Pogorelc. Konec sveta, izredne razmere, zahteva se popoln obračun z Romi. Kolikokrat smo to že slišali? V zadnjega pol stoletja neštetokrat. In kaj to pomeni? Da so Romi problematični in da se ne morejo spremeniti? Ali da država in lokalne skupnosti v vsem tem času niso storile tako rekoč nič, da bi se socialni položaj Romov izboljšal? Odgovore, presenetljivo, najdemo že v medijskem zapisu iz nekega daljnega, res povsem drugega časa.

Danes

A pojdimo po vrsti. Ribniški župan sodi med tiste župane, ki so najmanj naklonjeni reševanju romske problematike, zaradi tega tudi tamkajšnji Romi v treh naseljih večinoma živijo podobno človeka nevredno življenje kot pred desetletji, pogosto brez elektrike in vode. Lani poleti jim je recimo sporočil, da bo občina razmislila, ali bi v naselja napeljala vodo in elektriko, ko bo opazila napredek Romov pri integraciji, ko bodo poravnali neporavnane račune, otroke redno pošiljali v šolo in pospravljali okoli svojih barak.

Na začetku letošnjega leta je ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj pripravilo razpis za sofinanciranje urejanja komunalne infrastrukture v romskih naseljih. Sredstva so dobile vse občine, ki so zanje zaprosile, razen občine Ribnica, ki se je na razpis prijavila sploh prvič. Občine so lahko zaprosile za do 250 tisoč evrov, pri čemer naj bi same financirale približno od 20 do 50 odstotkov posameznega projekta. Ribniška občina pa je kljub temu zaprosila za 750 tisoč evrov kohezijskih sredstev, pri čemer naj sama ne bi prispevala niti centa. Njena prijava, edina med vsemi, je bila zato zavrnjena. Na ministrstvu so pojasnili, da se ne spomnijo nobene podobne, očitno napačne prijave na razpis, in neuradno dodali, da zato ne verjamejo, da bi šlo za nepazljivost, pač pa gre po njihovem mnenju za premišljeno potezo ribniške občine. Pogorelc je po zavrnitvi prijave dejal, da država občini noče pomagati pri izboljšanju bivalnih razmer Romov, in od tega dvignil roke, češ naj »od zdaj bivalne težave naših Romov rešujejo neposredno na ministrstvu«.

Zakaj je to pomembno? Ker je najpomembnejša, empirično dokazljiva vzročna zveza med stopnjo kriminalitete in socialno sliko na nekem območju ali v neki skupnosti. Boljša ko je socialna slika, manj je kriminala, in nasprotno.

Leta 1964 so bili romski »problemi« in razmisleki, kako jih rešiti, enaki kot danes. To pomeni, da se v šestih desetletjih položaj Romov ni spremenil.

Sploh ni dvoma, da velika večina tistega, kar Romom očitajo danes, izvira iz slabih življenjskih razmer, iz splošne slabe socialne slike, ki se najbolj kruto kaže v povprečni življenjski dobi Romov, saj je ta kar 20 let krajša od državnega povprečja.

A čeprav se osnovne komunalne in življenjske razmere v dolgih desetletjih niso kaj prida izboljšale, čeprav so dolenjski in belokranjski Romi še vedno v veliki večini brezposelni, so očitki ves čas enaki. Očitajo jim kraje, tatvine in nasilništvo. Pa da imajo orožje in da so v primerjavi s prekmurskimi Romi povsem neprilagojeni. Očitajo jim, da otrok ne pošiljajo v šolo in da živijo v nelegalnih naseljih. Navadni ljudje in celo župani govorijo, da so razmere dosegle točko, s katere ni vrnitve, in grozijo z državljansko nepokorščino, vaškimi stražami in pogromi.

Nekoč

Na naslovnici Dolenjskega lista je bila 24. januarja 1964 objavljena fotografija Vladimirja Iljiča Lenina, saj je šlo za čas 40. obletnice njegove smrti. V tej številki Dolenjskega lista pa najdemo tudi daljši prispevek Nerešeno cigansko vprašanje. Kot naš članek se tudi tisti začne z napadom Romov na pripadnika večinskega prebivalstva. Točneje, s popisom tragičnega dogodka v okolici Novega mesta, kjer naj bi bila dva Roma ubila Neroma oziroma pripadnika večinskega prebivalstva. »Valentin Brajdič in njegov mlajši brat ter pomagač Edo sta trenutno v preiskovalnem zaporu, kjer čakata na sodno razpravo,« piše v časniku.

Tam tudi preberemo, da je tedaj v občini Novo mesto živelo 251 Romov. Danes jih na istem območju živi vsaj petkrat več. Na Dolenjskem so se tedaj spraševali, »kaj bo, če tudi umor ne bo spodbudil odgovornih organov, da bodo naposled le nekaj odločnega ukrenili«. Jasna pa so bila tudi opozorila večinskega prebivalstva, da bodo »s Cigani uredili že sami, če bo oblast neodločna. Tega, da so se odločili, ne skrivajo pred nikomer.« Prevladujoč sentiment je bil enak, kot je danes: »Kaj, razgnati bi jih bilo treba, to sodrgo, daleč, da bi tudi smrad izginil za njimi.«

Sledijo izjave več »gospodarjev«, z današnjimi besedami bi jim rekli lastniki večjih kmetij. Pritožili so se, da Romi »kradejo ponoči in podnevi, kadar smo doma in kadar nas ni«, pa da grozijo, pijejo, nič ne delajo, so nasilni, živijo v nelegalnih nastanitvah, so pogosto v zaporu in: »Še nekaj let, pa bodo oni tu gospodarji, če ne bomo stvari uredili. Ciganov je že skoraj toliko kot ostalega prebivalstva. V šolo pošiljajo precej starejše otroke kot mi, stare od 10 do 12 let. Tudi njihovi otroci so se že navadili nositi nože k pouku. Sošolcem kradejo malico.« Pisec povzema, da vse to govori, »kako je življenje v teh krajih nevzdržno, osebna varnost pa iz dneva v dan na tehtnici«.

Sledi izjava starejše Rominje, pravzaprav babice, ki živi sama z vnukinjo. Priznava, da si vsak zasluži kazen za kršitev zakonov, a da posledic ne bi smela kolektivno nositi celotna romska populacija: »Veste, kakšni smo Cigani: nekateri dobri, nekateri slabi. Ne vem, zakaj bi morali vsi nositi posledice manjšega števila divjakov, ki morijo nedolžne mladeniče.« Pri časniku besedam starejše Rominje verjamejo in menijo, da »če bi bili vsi taki, bi bilo drugače, tako kot na primer v Prekmurju, kjer se Cigani od ostalega prebivalstva ne razlikujejo tako očitno kot pri nas. V Prekmurju živijo Cigani v vaseh, obdelujejo polja, večinoma so zaposleni in imajo celo svoj časopis, prvi te vrste v naši državi.«

Že tedaj pa so se seveda s temi vprašanji ukvarjali tudi »najvišji organi«, in sicer »OLO« in »ObLO«, ki sta bila okrajni ljudski odbor in občinski ljudski odbor – danes bi temu rekli, da je šlo za razpravo v vodstvu občine na čelu z županom. Tudi ta je bila podobna, kot je v teh organih danes, pri čemer so bile nekatere zamisli za reševanje »ciganskega vprašanja« pred svojim časom in žal celo pred današnjim časom. Že tedaj, leta 1964, so pristojni ugotavljali, da so se v preteklosti preveč ukvarjali s tem, »koliko kokoši je Cigan odnesel temu in temu gospodarju, premalo pa s tem, kaj bi bilo treba napraviti, da Cigan ne bi bil več družbi v breme, ampak njen graditelj, enakopraven z milijoni občanov v naši državi«.

Na novomeški občini je delovala tudi že »komisija za ciganska vprašanja pri svetu za splošne in notranje zadeve«, ki je v letu pred tragičnim dogodkom recimo »pripravila osnutek predlogov, po katerem bi postopoma civilizirali ciganske naseljence in jih preselili na posebej odrejene lokacije«. Ugotovili so namreč, da »prej, preden Cigan ne bo imel svojega doma, ne bo spoštoval veljavnih zakonov in izpolnjeval svojih dolžnosti do skupnosti«. Zavedali so se tudi že, da z »občasnimi pregoni ali manjšimi socialnimi podporami in drugimi uslugami« ne bo mogoče doseči napredka. Jasno jim je bilo, da »brez sredstev Ciganom osnovnih življenjskih pogojev ne bo možno nuditi. Zelo dober je predlog, da bi ustanovili poseben sklad za reševanje ciganskega vprašanja.« V ta sklad, ki bi se polnil predvsem iz javnih sredstev, pa so bili pripravljeni sredstva prispevati tudi domačini, torej večinsko slovensko prebivalstvo na Dolenjskem.

Predvideno je bilo, da bi iz sklada Romi lahko najemali posojila, gradili hiše in jih opremljali, a vedno le na lokacijah, »kjer so dani vsi pogoji za življenje, zlasti blizu šole, vodovoda, elektrike …« Predvideno je bilo postopno reševanje »ciganskega vprašanja« v več fazah, pri čemer je prva faza predvidevala razselitev romskih družin po občini. »V ta namen je komisija za cigansko vprašanje že obiskala posamezne vasi in ugotovila, da bi prišli za naselitev Ciganov v poštev predvsem kraji, ki imajo zemljišča splošnega ljudskega premoženja in pogoje, da se bodo Cigani lahko redno zaposlili. V naslednji fazi bi Ciganom dali zemljišča v obdelovanje, kasneje pa bi jih ob možnosti zaposlitev navajali na zmerno življenje, kot ga živijo vsi ostali občani,« še piše v Dolenjskem listu iz leta 1964.

Tam ne nazadnje tudi preberemo, da je pred šestimi desetletji pričakovana življenjska doba Romov znašala 45 let. To pomeni, da se v vsem tem času ni prav veliko podaljšala, sploh pa ne pri moških v romski skupnosti, saj ti še danes v povprečju umirajo pri 49 letih. Kar je pričakovano, kajti Romi v jugovzhodni Sloveniji pogosto živijo točno tako kot leta 1964.