Potrebuje EU tudi evrobombo?

Večina mrtvih je pokopana, prvi prah se je polegel. Dvanajstdnevna vojna, kot jo je poimenoval ameriški predsednik Donald Trump, je končana, izraelski in ameriški letalski napadi na iranske jedrske naprave so zavrli jedrski program v tej državi; strokovnjaki se še ne morejo zediniti, ali za mesece ali morda celo za leta. Ni verjetno, da so objekti in naprave popolnoma uničeni, kot je trdil Trump, vendar pa bo moral režim v Teheranu zdaj resno pretehtati, ali naj sestavi bombo. Niso zadnji izraelski in ameriški napadi pokazali, da se mora zaščititi in svoje nasprotnike odvrniti od vnovičnega napada?

Ni treba, da vam je iranski režim simpatičen, pa vseeno lahko razumete njegovo logiko. »Iranski interes za jedrsko bombo je zdaj večji kot kadarkoli,« je prepričan strokovnjak za Bližnji vzhod Guido Steinberg. »Če bodo Iranci dobili priložnost za jedrsko orožje, bodo storili vse, da ga dobijo.« Islamska republika se je izkazala za šibko in ranljivo, zdi se ji, da je eksistencialno ogrožena. Iran naj si raje prizadeva za mir, sicer bodo sledili veliko hujši napadi, je zagrozil Trump. Brezpogojna kapitulacija! S podobnimi grožnjami je med svojim prvim mandatom zasul severnokorejskega diktatorja Kim Džong Una, ki pa je ob tem lahko ostal ravnodušen: njegova država je že takrat imela jedrsko bombo.

Iran je morda skrajni primer. Vprašanje jedrskega zastraševanja zaposluje tudi številne druge države, ne le avtoritarnih režimov, kakršen je teheranski, temveč tudi demokratične države, med drugim evropske.

Medtem ko se Evropa počasi prebija do stopnje, ko bi si sploh upala postavljati vprašanja v zvezi z jedrsko oborožitvijo, se je svetovni jedrski zemljevid že zdavnaj spremenil.

Aprila 2022, nekaj tednov po ruskem napadu na Ukrajino, je rusko obrambno ministrstvo objavilo fotografije testne izstrelitve močne medcelinske rakete Sarmat, ki jo na Zahodu imenujejo tudi Satan 2. To je najmočnejše orožje v ruskem jedrskem arzenalu. Raketa meri skoraj 36 metrov in tehta več kot dvesto ton, z dometom do 18.000 kilometrov pa lahko zadene katerokoli točko na planetu. Njena skupna moč naj bi za tristokrat presegala jedrsko bombo, ki so jo leta 1945 ZDA odvrgle na japonsko Hirošimo.

Fotografije iz raketnega centra Pleseck na severozahodu Rusije so vsebovale nezgrešljivo sporočilo. Test Sarmata naj bi tiste, ki v vročični vnemi poskušajo z agresivno retoriko groziti naši državi, pripravil do razmisleka, je izjavil ruski predsednik Vladimir Putin. Njegovi propagandisti se odtlej predajajo fantazijam o tem, kako jedrsko zradirajo evropske prestolnice.

Evropa se je dolgo časa lahko počutila razmeroma varno pred takšnimi grožnjami. Navsezadnje imajo tudi ZDA močno jedrsko orožje in obljuba o podpori, ki je zapisana v 5. členu Natove pogodbe, že 76 let pomeni temelj čezatlantskega zastraševanja. Nad celino se še vedno razpira ameriški jedrski ščit, vprašanje pa je, ali bo tako tudi ostalo. »Odvisno je od tega, kako si razlagamo 5. člen,« je pripomnil ameriški predsednik Trump, ko so ga na Natovem vrhunskem srečanju v Haagu povprašali o tem. »Obstaja veliko razlag 5. člena.«

Trump od začetka svojega drugega mandata v Evropejce seje dvome: bo ameriški predsednik v skrajnem primeru odobril jedrsko orožje, če bi Rusija po Ukrajini napadla članico Nata? Bo zadostovala ta skrajna protigrožnja, ki je nekoč preprečevala, da bi se iz hladne vojne razmahnila vroča vojna med velesilama ZDA in Sovjetsko zvezo? Ali pa Evropa potrebuje rezervni jedrski načrt, če bi se Trump odločil za drugačno »razlago« 5. člena od prvotnega tolmačenja, namreč da je napad na eno članico napad na vse?

Preveč Natovih članic premalo porablja za obrambo, se je ameriški predsednik jezil že med prvim mandatom. Če ga bodo vnovič izvolili, je napovedal na začetku lanskega leta, brezbrižnih članic v primeru ruskega napada ne bo več zaščitil, raje bo Ruse spodbudil, naj storijo, kar, za vraga, pač hočejo storiti.

Evropejce je takrat nekaj tednov morila predstava, da bi ameriški predsednik dejansko lahko Ruse naščuval proti njim, a razprava je zamrla tako hitro, kot se je začela.

Zdaj se je vnovič razvnela z vso močjo, in to ne le o obrambnem proračunu in konvencionalnem oboroževanju evropskih oboroženih sil, kar je bila osrednja tema Natovega vrha, temveč tudi o vprašanju jedrskega zastraševanja. V Nemčiji si je vodja poslanske skupine CDU/CSU Jens Spahn drznil celo zahtevati jedrski ščit, pri katerem bi sodelovala tudi njegova domovina, kar je takoj naletelo na ogorčen ugovor koalicijskih partnerjev, socialnih demokratov.

Medtem ko se Evropa počasi prebija do stopnje, ko bi si sploh upala postavljati vprašanja v zvezi z jedrsko oborožitvijo, se je svetovni jedrski zemljevid že zdavnaj spremenil. Petim prvotnim jedrskim silam – ZDA, Rusiji, Kitajski, Franciji in Veliki Britaniji – so se pridružile še štiri, in sicer Izrael, Indija, Pakistan in Severna Koreja.

Vse so vpletene v latentne in akutne spore, in kot je ponazoril tudi spopad med Islamabadom in New Delhijem maja letos, jedrsko orožje samo po sebi nikakor ne zagotavlja večje varnosti. Nasprotno, lahko celo povzroči še večjo negotovost. Če bi se Iran dokopal do bombe, si bodo zanjo skoraj zagotovo prizadevale še druge države na tem območju. Savdskoarabski prestolonaslednik Mohamed bin Salman je to že napovedal, Turčija, mogoče pa tudi Egipt, bi lahko sledila njegovemu zgledu. Podobno se dogaja tudi na vzhodu Azije. Severnokorejski arzenal z okoli 50 kosi jedrskega orožja, jedrsko oboroževanje Kitajske, strah, ki se tudi na Daljnem vzhodu širi zaradi dvoumnih Trumpovih besed glede spoštovanja Natovih zavez, so pripomogli, da tudi dve tretjini prebivalcev Južne Koreje danes podpira lastno jedrsko obrambno oboroževanje.

Celo ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je februarja vnovič namignil, da si želi jedrskega orožja, če njegova država do nadaljnjega ne bo mogla v Nato. Še danes marsikdo verjame, da si Rusija ne bi drznila napasti Ukrajine, če bi ta po razpadu Sovjetske zveze obdržala jedrsko orožje, stacionirano na njenem ozemlju. Usoda libijskega diktatorja Moamerja Gadafija bi bila lahko drugim diktatorjem poučen primer, kaj se jim lahko zgodi, če se odpovedo bombi. Gadafi je že leta 2003 ustavil libijski jedrski program, zaradi katerega si je država prislužila mednarodno osamo. Med Natovim posredovanjem leta 2011 so Gadafija ubili uporniki; če bi država postala jedrska sila, si Natove članice morda ne bi upale začeti vojaškega napada nanjo.

Globalni trend se torej razvija v smeri večjega, ne manjšega jedrskega zastraševanja. A zato se nadzor ne povečuje, temveč zmanjšuje. Od petih najpomembnejših sporazumov za omejevanje oboroževanja, ki zavezujejo tudi Rusijo in ZDA, velja le še eden, pogodba Novi start, ki preneha veljati leta 2026.

»V jedrski vojni ni mogoče zmagati, zato se ne sme začeti,« je nauk, ki sta ga ameriški predsednik Ronald Reagan in generalni sekretar ruske komunistične partije Mihail Gorbačov pred štirimi desetletji izluščila iz hladne vojne. Ta jedrski tabu je padel z ruskim napadom na Ukrajino, če ne že prej. Rusija bo v skrajnem primeru posegla po vseh oborožitvenih sistemih, ki jih ima na voljo, je jeseni 2022 zagrozil Putin.

Petim prvotnim jedrskim silam – ZDA, Rusiji, Kitajski, Franciji in Veliki Britaniji – so se pridružile še štiri, in sicer Izrael, Indija, Pakistan in Severna Koreja.

Živimo torej v čisto drugačnem svetu kot med hladno vojno, v katerem prvič po letu 1991 tudi Evropa vnovič razmišlja o jedrskem zastraševanju. Ogroža jo Putinova Rusija in ne more več brezpogojno računati na ameriško podporo, zato so odločevalci od Baltika do Portugalske postavljeni pred eksistenčno vprašanje: Kaj storiti, če Američani ne bodo več pripravljeni ščititi Evrope?

Če strnemo, ima Evropa štiri možnosti. Francija, ki je po odhodu Velike Britanije edina jedrska sila v EU, bi lahko svoj jedrski ščit razširila na preostalo celino. Drugič, če Francija tega ni pripravljena storiti, bi jedrsko bombo razvila Nemčija in dobila naziv evropske jedrske zaščitnice. Berlinskim diplomatom se za zaprtimi vrati ta možnost ne zdi izključena.

Po tretjem scenariju se Evropejci ne bi zmogli dogovoriti za nič in bi postali nemočno geopolitično zakotje ZDA, Rusije ali Kitajske – to je verjetno najslabša možnost. In nazadnje še četrta, zelo malo verjetna možnost: Trumpov naslednik bi v treh letih in pol spet vzpostavil stare razmere in bi ZDA skoraj brezplačno varovale Evropo.

Temelje za prvo različico so postavili že 22. januarja 2019 v zgodovinsko pomembni dvorani za kronanje na aachenskem magistratu. Takrat sta Emmanuel Macron in Angela Merkel podpisala pogodbo, ki jo je Macron opisal kot uresničitev zgodovinskega čudeža – Nemčija in Francija sta po drugi svetovni vojni dosegli spravo.

Razlog za blagodejne besede je zaveza obeh držav, da se bosta ob morebitnem oboroženem napadu na njuni ozemlji medsebojno branili v okviru razpoložljivih sredstev. Ta pomoč vključuje tudi vojaška sredstva.

»Francija bi svoj jedrski ščit pravzaprav že zdaj lahko razširila na Nemčijo,« pripominja Eckard Lübkemeier iz berlinske fundacije za znanost in politiko Stiftung Wissenschaft und Politik. »V ta namen bi morala Berlin in Pariz zgolj nedvoumno povedati, da ta vojaška sredstva vključujejo tudi jedrsko orožje.«

Francija bi začela z najtesnejšimi partnerkami v EU in nato svoj ščit razširila še na druge države. To bi bila predhodna stopnja samostojnega evropskega sistema zastraševanja. »Pritegniti bi morali še druge države, predvsem tiste, ki se zaradi Rusije čutijo neposredno ogrožene,« je poudaril Lübkemeier, nekdanji namestnik vodja oddelka za evropske zadeve v kanclerskem uradu in veleposlanik v Združenih arabskih emiratih in na Irskem. »V nasprotnem primeru bi lahko razklali EU.«

Lübkemeier je že leta 2020 v neki študiji orisal pogoje za evropski jedrski ščit. Za nemške politike je bilo to takrat obstransko stališče, milo povedano, od ruskih groženj pa se prebija med glavne predloge. Francoski predlog ima le dve pomanjkljivosti.

Prva težava je, da ima sicer močno strateško jedrsko orožje, taktičnega pa premalo, torej bomb za omejeno posredovanje proti vojaškim ciljem. Dober zastraševalni sistem mora vključevati oboje. Med razoroževanjem po razpadu Sovjetske zveze sta Francija in Velika Britanija, evropski jedrski sili, izpraznili taktični arzenal. Takrat se je zdelo, da je nevarnost jedrske vojne mimo, in ocenili so, da se laže odpovedo stotinam kosov taktičnega orožja za uporabo na evropskih bojiščih kot težkim strateškim bombam, ki so jih obdržali za kritje hrbta.

Rusija ima še danes širok arzenal taktičnega jedrskega orožja. Tako je nastala luknja, ki jo je mogoče izkoristiti, je Trump opozoril že leta 2018, saj bi Rusija lahko uporabila taktično jedrsko orožje, da bi na primer v svojo korist odločila spor ob Baltiku – ob predpostavki, da bi se njene nasprotnice obotavljale in ne bi takoj stopnjevale napetosti s strateškim orožjem. Francoska oborožitev je v nekem pogledu premočna, da bi dejansko zbujala strah. Posledica je, da zastraševanje morda ne bo učinkovito.

Druga težava je povezana z vprašanjem, kdo bi v skrajnem primeru pritisnil na gumb. Emmanuel Macron je v govoru na vojaški šoli Ècole de guerre že leta 2020 ponudil, da bi bile njegove jedrske bojne sile namenjene tudi evropski varnosti. Sredi letošnjega maja je ponudbo ponovil in napovedal, da bo v prihodnjih tednih in mesecih zelo podrobno opredelil njene pogoje. Enega je že navedel, in sicer da bo o uporabi francoskega jedrskega orožja vedno odločal francoski predsednik. Za zdaj ni jasno, ali se mu zdi sprejemljiv tudi model, kot je jedrska soudeležba Nata, v katerem pri izbiranju ciljev in načinu uporabe sodelujejo zaveznice, kot so Nemčija, Belgija in Nizozemska.

Če sme na gumb pritisniti le ena oseba, v tem primeru francoski predsednik, bi se znašli pred dilemo, ali bi bil, ko bi šlo zares, res pripravljen tvegati jedrsko vojno zaradi napada na drugo državo, ne na Francijo? Države, kot so Nemčija, kaj šele Poljska in baltske države, nacionalne varnosti verjetno ne morejo graditi na ohlapni Macronovi izjavi, da imajo francoske jedrske bojne sile že samo zaradi svojega obstoja tudi vseevropski pomen. In navsezadnje je tu še vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi Francijo po letu 2027 tako kot zdaj ZDA vodili desni populisti. Marine Le Pen, vodja poslanske skupine Nacionalnega zbora, je Macronove predloge zavrnila kot evropeizacijo francoske jedrske oborožitve. Ker je obsojena zaradi poneverbe evropskih sredstev, je njena kandidatura vprašljiva, vendar je tudi njen politični varovanec in naslednik Jordan Bardella zamisel, da bi nadzor nad francoskim jedrskim orožjem delili z drugimi, označil za državno izdajo. Torej bo vseeno obveljala druga možnost – nemška bomba?

Nemčija ima denar in tehnična sredstva, da pride do jedrskega orožja, je prepričan neki visoki evropski diplomat, in bi bila v tem primeru prej kot Francija pripravljena stopiti v službo Evropi. Vendar imajo v Nemčiji višje notranjepolitične ovire, tudi že samo za evropski jedrski ščit z nemško soudeležbo, kot spet dokazuje tudi zavrnitev Spahnovega predloga. Večina nemških strank, sploh pa socialdemokrati, verjetno ne bi stopila na pot k evrobombi iz Nemčije.

Same slepe ulice. Vendar obstaja tudi izhod.

Ali res najpomembnejše evropske države ustanavljajo obrambno unijo, ki bi obstajala vzporedno z Natom in bi delovala zunaj obstoječih evropskih institucij?

Za začetek bi najpomembnejše evropske države lahko ustanovile obrambno unijo, ki bi obstajala vzporedno z Natom. Delala bi zunaj obstoječih evropskih institucij, da je ne bi mogli ovirati Rusom naklonjeni avtokrati, kot sta Madžar Viktor Orbán in slovaški premier Robert Fico. Druga možnost je, da bi države brez svojega jedrskega orožja prispevale k stroškom francoskega jedrskega ščita in okrepile svoje konvencionalne zmogljivosti. Francoski predsednik bi tako kot danes ameriški imel zadnjo besedo pri uporabi jedrskega orožja, vendar bi ga nekaj lahko stacionirali v sosednjih državah, in te države bi imele besedo v skupnem odboru, ki bi ga ustanovili. Tretjič. Francija bi morala pokriti evropsko luknjo pri taktičnem jedrskem orožju in svoj arzenal prilagoditi sedanjim grožnjam. Da bi se to zgodilo, Nemčiji ni treba sestaviti lastne bombe, niti ni treba Evropi imeti toliko jedrskega orožja, kot ga ima Rusija. Francoske podmornice z jedrsko oborožitvijo zagotavljajo, da bi ruski napad s strateškim orožjem lahko zanesljivo odbile z uničujočim protiudarcem.

»Vse to je zelo zapleteno,« je v intervjuju za Spiegel izjavil nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer. »Vendar ne vidim druge možnosti, kako se sicer rešiti nevarnosti, da bi nas Rusija lahko izsiljevala s svojo jedrsko zmogljivostjo.«

Test ruske rakete Sarmat pred tremi leti je bil uspešen. Okoli dvajset minut po izstrelitvi na kozmodromu Pleseck so vadbene bojne glave pristale na več kot 5000 kilometrov oddaljenem polotoku Kamčatka. Nadaljnji testi niso potekali po načrtu, zadnji se je celo spektakularno sfižil: septembra lani je raketo razneslo že na njenem silosu in nastal je ogromen krater.

To je bil udarec za Putinovo vojsko, kljub temu pa Rusija vztraja pri svojem načrtu, da bo posodobila jedrske bojne sile, ki so deloma še dediščina iz Sovjetske zveze. Med novostmi je tudi eksotično orožje, kot so manevrirni izstrelek na jedrski pogon s teoretično neomejenim dometom, ultrazvočno jadralno letalo, ki doseže skrajne hitrosti, in jedrski torpedo, zasnovan za napad na obalna mesta.

Ni znano, kako daleč so Rusi pri razvoju teh sistemov, a ko se bo leta 2026 iztekla še zadnja pogodba o omejevanju oboroževanja Novi start, strokovnjaki računajo nasilni val polnjenja arzenalov. »Teoretično bi Rusija svoje uporabne jedrske zmogljivosti lahko povečala za do 60 odstotkov,« je ekipa pod vodstvom danskega jedrskega strokovnjaka Hansa Kristensena zapisala v najnovejšem poročilu o ruskem jedrskem programu.

Tudi ruska soseda Kitajska se pospešeno oborožuje. Po desetletjih, ko se je omejevala na razmeroma majhen arzenal nekaj sto jedrskih bomb, ameriško obrambno ministrstvo zdaj predvideva, da bi si Peking do leta 2030 lahko priskrbel več kot tisoč bojnih glav.

Poleg tega je vlada v Pekingu v preteklih letih nadgradila raketni arzenal, ki ga je deloma mogoče oborožiti z jedrskimi konicami in bi ne nazadnje lahko igral odločilno vlogo v konfliktu zaradi otoške države Tajvan. Tega ima Kitajska za del svojega ozemlja in ne izključuje možnosti, da bi si ga podredila z vojaško silo.

Ameriški strategi se vse več ukvarjajo s tem žariščem in manj z Ukrajino. Peking se je v svoji jedrski doktrini iz leta 1964 uradno zavezal, da ne bo prvi pritisnil na jedrski gumb. Čeprav je Kitajska to pred kratkim potrdila, se v Washingtonu porajajo dvomi.

Jedrski strokovnjak Matthew Kroenig iz možganskega trusta Atlantic Council je prepričan, da bi lahko prišlo do razmer, v katerih bi Kitajci tehtali uvodni udarec. »Zakaj pospešeno povečujejo jedrski arzenal?« se sprašuje Kroenig. »Menda ne, ker bi se jim jedrsko orožje zdelo postransko in ga ne bi nikoli želeli uporabiti.«

Iz te predpostavke je izpeljal scenarij zastraševanja za Azijo, ki spominja na dogajanje med hladno vojno v Evropi. Če ZDA kitajskega napada na Tajvan ne bodo mogle preprečiti s konvencionalnimi sredstvi, bodo razmislile o jedrskem napadu.

Ta predstava je srhljiva in posledice si je komaj mogoče zamisliti. Tudi Kroenig ne izključuje, da bi se Kitajska na ameriški jedrski napad odzvala z jedrskim orožjem. Doslej so se skoraj vse igre načrtovanja, v katerih ameriški strategi simulirajo »omejen« ameriško-kitajski jedrski spopad, končale s stopnjevanjem, ki je ušlo izpod nadzora.

Ni preprosto razbrati, v katero smer se razvija ameriška jedrska politika med drugim Trumpovim mandatom. Predsednik nadaljuje posodabljanje ameriške jedrske oborožitve, ki se je začelo že pod Barackom Obamo in ki tako kot ruska deloma izvira še iz hladne vojne. Posodobitev in vzdrževanje jedrskega arzenala bosta v prihodnjem desetletju stala skoraj tisoč milijard dolarjev. Poleg tega je Trump napovedal vzpostavitev raketnega ščita, tako imenovane Zlate kupole (Golden Dome), ki bi lahko prestregel tudi rakete z jedrsko glavo – tudi to bo požrlo milijarde.

Po drugi strani pa je v svojih prvih izjavah o jedrski politiki presenetil s trditvijo, da bi rad drastično zmanjšal ameriško jedrsko orožje. »Zanj porabljamo astronomske zneske,« se je januarja letos pritoževal na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, »in njihova rušilna moč je nekaj, o čemer danes nočemo niti govoriti«. Z ruskim predsednikom Putinom sta že med prvim mandatom govorila o jedrskem razoroževanju in Trump je prepričan, da je tudi kitajski predsednik Xi Jinping odprt za to možnost.

Ostaja skrivnost, od kod Trumpu gotovost, da se bosta Putin in Xi z njim želela pogovarjati o razoroževanju. Kakorkoli že, Evrope v izjavah o jedrski politiki sploh ne omenja, morda zato, ker Evropejcev načeloma ne jemlje resno ali pa ker ne igrajo vloge pri merjenju moči velesil. To je podcenjevalno do celine, ki ima kljub vsemu pomembno politično in gospodarsko vlogo. Poljski premier Donald Tusk je na začetku marca poudaril, kako protislovno je, »da 500 milijonov Evropejcev 300 milijonov Američanov prosi, naj jih branijo pred 140 milijoni Rusov«. Nekaj dni pozneje je malodušno dodal: »Varnejši bi bili, če bi imeli svoj jedrski arzenal.« 

© 2025 Der Spiegel