Gremo iz Nata! Gremo iz Nata?

Slovenija se je zadnjič zares znašla v nacionalnovarnostni stiski – njena varnost je bila takrat ogrožena, v zraku pa je bilo čutiti strah – v času epidemije koronavirusne bolezni. Kako se je ta uradno končala? S slavnostnim preletom Natovih letal!

V zahvalo zdravstvenim delavcem in vsem drugim, ki so med epidemijo zagotavljali delovanje osnovnih sistemov v državi, so 1. junija 2020 slovenski in ameriški vojaški piloti preleteli Slovenijo. Pripadniki 15. polka vojaškega letalstva Slovenske vojske in 31. lovskega polka vojaškega letalstva ZDA so prelet s šestimi letali F-16 in tremi letali PC-9 začeli na Jesenicah, preleteli so Golnik, Kranj, pot so nadaljevali mimo Ljubljane proti Celju, Mariboru, se obrnili proti Šmarju pri Jelšah ter po obisku Dolenjske slovenski zračni prostor zapustili pri Izoli. V tem času so morali nekateri zdravstveni delavci prekiniti delo in pozdravljati letala, s katerimi se je slikala tudi tedanja ameriška veleposlanica Lynda C. Blanchard. »Prelet za zmago!« je tedaj vzhičen zapisal obrambni minister Matej Tonin.

To sicer ni bil edini primer, ko se je v času krize želela dokazati tudi vojska, a se ji je serija poskusov biti produktivni člen v boju proti epidemiji tragikomično sfižila. Že takoj po razglasitvi epidemije je recimo na brniškem letališču skupina vojakinj želela prevzeti nadzor nad vstopom v državo, toda ker je opravljanje epidemioloških anket tedaj sodilo v pristojnost NIJZ, je v spor morala poseči informacijska pooblaščenka. Tudi ko so v državo prišle prve pošiljke cepiva, je vojska želela biti na prvi bojni črti: tedanji obrambni minister Tonin je nameraval v Ljubljani urediti cepilni center v Vojašnici Edvarda Peperka. Župan Ljubljane Zoran Janković je vlado zaradi tega obtožil povzročanja zmede.

A dejansko bi se med epidemijo vojska z Natom vred lahko izkazala. Slovenija se je ob vstopu v zavezništvo odpovedala svojim zračnim silam. In ker je pozneje prodala še Adrio Airways, je ob izbruhu krize nastala težava s transportom medicinske opreme in evakuacijo državljanov. Načeloma to ne bi smela biti težava, ker je Slovenija znotraj Nata članica dveh programov, namenjenim zagotavljanju transporta. Eden se imenuje program SALIS (Strategic Airlift Interim Solution), v okviru katerega lahko članice skupaj najemajo velika transportna letala, drugi je program SAC (Strategic Airlift Capability), v okviru katerega je 12 držav, med njimi tudi Slovenija, kupilo tri velika transportna letala C-17 Globemaster III, ki so nameščena v letalskem oporišču Pápa na Madžarskem.

Natovo letalo Antonov An-124 je tedaj v okviru programa SALIS dejansko dovažalo medicinsko opremo na Slovaško, Češko, Madžarsko in v Nemčijo, »naše« letalo C-17 pa je v okviru programa SAC dostavljalo medicinsko opremo v Romunijo in na Poljsko. Le v Sloveniji ta letala niso nikoli pristala. Pri nas so morali transport medicinske opreme, potem ko so na obrambnem ministrstvu izgubili prvi tovornjak zaščitnih mask, organizirati zasebniki. Recimo poslovnež Joc Pečečnik. Ali pa prek zvez in poznanstev predsednik UEFE Aleksander Čeferin. S kitajsko provinco Nanjing je transport humanitarne opreme urejal celo Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Zakaj ni Slovenija tedaj za pomoč zaprosila Nata?

V skladu z današnjimi referendumskimi standardi, po katerih mora vlada predstaviti argumente za in proti, je bil referendum o Natu leta 2003 nelegitimen.

Obrambni minister Tonin je leta 2020 po sestanku voditeljev držav članic Nata razkril, da je Slovenija dejansko na različne načine zaveznike prosila za pomoč pri transportu. A je bila pri tem neuspešna. »Smo člani pobud za strateški prevoz SAC in SALIS. V danem trenutku se je izkazalo, da je težko dobiti letalo v trenutku, ko smo ga potrebovali. Za neko veliko transportno letalo, ki lahko pelje 100 ton in ki bi ga Slovenija lahko dobila iz programa SALIS, bi morala plačati 1,2 milijona evrov, kar je velik znesek, če na Kitajskem nimamo pripravljenih ob točno določenem času in na določenem mestu 100 ton blaga,« je dejal.

Eden najpomembnejših argumentov za vstop v Nato leta 2003 je sicer bil, da bo vojska cenejša predvsem zato, ker Sloveniji ne bo treba razvijati zračne obrambe. Zaradi tega naša zračna obramba še zmeraj temelji na predpotopnih ruskih raketah Igla z dometom okoli treh kilometrov, naš zračni prostor pa varujejo lovci iz Italije ali Madžarske.

A po opisanih dogodkih v času epidemije je obrambno ministrstvo obrnilo ploščo: odločilo se je za nakup dveh 70 milijonov evrov vrednih transportnih letal Spartan C27J, ki jima bo morda v skladu z junija letos sprejeto obrambno resolucijo dodalo še kakšno. Potem ko je ruski letalnik priletel do Zagreba, so predvsem zaradi zaščite jedrske elektrarne in Ljubljane kupili nemški sistem protizračnih raket IRIS-T z dosegom 40 kilometrov. Poleg tega se na ministrstvu očitno poigravajo celo z mislijo o nakupu pravih bojnih letal. Ali če navedemo odstavek iz omenjene obrambne resolucije: »Pred iztekom življenjske dobe sedanjih letalskih zmogljivosti ter na podlagi pridobljenih izkušenj in izvedene analize bo sprejeta odločitev o najustreznejšem načinu zagotavljanja sodobnih zračnih zmogljivosti.«

Opisano zgodbo lahko uporabimo tudi za ponazoritev naše večne in zdaj ponovno aktualne dileme o članstvu v Natu. To članstvo je seveda povezano s politično podreditvijo. Zaradi Nata je Slovenija požrla že veliko grenkih pilul v zameno za domnevno poceni vojaško varovanje. Ob osamosvojitvi je recimo upoštevala načela mirovništva. V slovenski ustavi je še vedno najti sledi te politike iz obdobja, ko je v nekdanji skupščini še obstajala »komisija za mirovno politiko« ali ko so si parlamentarci prizadevali za sprejetje deklaracije za mir. Pri zagotavljanju varnosti »izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja,« piše v 124. členu ustave.

A v Nato smo lahko vstopili šele, ko smo se tej tradiciji odpovedali. Konkretno je to recimo pomenilo, da smo morali spremeniti pomorski zakonik in dovoliti vplutje ladij na jedrski pogon. Dalje – Slovenija je bila nekoč ena od držav podpisnic pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, vendar je moral parlament zaradi članstva v Natu in zavezništva z jedrskimi silami postopek ratifikacije prekiniti. Predvsem pa je bil vstop v Nato pogojen s tako imenovano vilensko izjavo, s katero smo brez dokazov podprli ameriške utemeljitve za napad na Irak, češ da ima ta orožje za množično uničevanje. Nato smo seveda po približno istem ključu v Irak in pozneje v Afganistan morali poslati vojake, s čimer se javnost – kot so razkrivale ankete – ni nikoli strinjala.

Zaradi mešanice manipulacije in preračunljivosti nad slovenskim članstvom v Natu ves čas visi vprašanje demokratične legitimnosti.

Tudi politična elita se je pri prodajanju te zgodbe z Natom že precej utrudila. Ker v Sloveniji nikoli ni bilo pravega navdušenja nad vstopom v to zvezo – pred referendumom so ankete javnega mnenja nekaj časa celo kazale, da mu večina prebivalstva nasprotuje – je leta 2003 tedanjo politično elito zgrabila panika. Poenotila se je v široki propagandni kampanji in začela ljudi prepričevati, naj glasujejo za vstop. Znan je bil propagandni letak, imenovan Natopis, ki so ga pred glasovanjem vsi prebivalci dobili v poštne nabiralnike. V skladu z današnjimi referendumskimi standardi, po katerih mora vlada predstaviti argumente za in proti, je bilo tisto glasovanje nelegitimno. Za povrhu je tedanja vlada referendum o Natu še celo združila z referendumom o EU pod enotnim geslom »Doma v EU, varni v Natu«, kar bi bilo danes z ustavnopravnega vidika prav tako prepovedano.

Zaradi te mešanice manipulacije in preračunljivosti nad slovenskim članstvom v Natu ves čas visi vprašanje demokratične legitimnosti. In z vsako novo etapo izigravanja ljudi in skrivanja pred njimi ta velika črna packa rase. Denimo 124. člen ustave vsakokratni vladi postavlja skrajno mejo, ki je ne sme prestopiti. Ta je, da smejo slovenski vojaki v tujini posredovati le na podlagi pooblastil varnostnega sveta OZN, v sklopu tako imenovanih mirovnih misij, pri čemer »mirovna misija« pomeni, da slovenski vojaki v spopadih ostajajo nevtralni in da napotitev vojakov na takšno misijo ni izgovor za vojaško operacijo proti neki skupini. A tega se slovenske vlade zaradi Nata niso držale. Ko je recimo leta 2010 vlada Slovenski vojski na mirovni misiji v Afganistanu dovolila, da se skupaj z afganistanskimi vojaki odpravi v dejanski boj, so odločitvi nasprotovali nekateri profesorji na katedri za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede. V Iraku pa naši vojaki po letu 2016 niti niso bili več na mirovni misiji, ampak – formalnopravno gledano – so bili tam na povabilo iraške vlade zaradi boja proti Islamski državi, četudi je iraški parlament želel, da odidejo …

Z vsako novo etapo izigravanja ljudi in skrivanja podatkov pred njimi ta velika črna packa na zvezi Nato raste.

Vse več je takšnih skrivalnic pred ljudstvom: odločevalci se seveda zavedajo, da številnih misij, ki se jih znotraj Nata udeležujejo ali so se jih udeleževali slovenski vojaki, javnost ne odobrava. Zato so našli rešitev: pred vstopom v Nato je o napotitvah slovenskih vojakov v tujino moral glasovati parlament, a smo ta pravila spremenili. Odkar smo v Natu, o napotitvah znotraj Natovih misij v Sloveniji odloča vlada, parlament o tem zgolj naknadno obvesti. Odločevalci se tudi zavedajo, da številni nakupi orožja, ki je bilo ali je namenjeno bojevanju na Bližnjem vzhodu in ki dejansko niti ni primerno za slovenski gorati ali hriboviti teren in ki v Slovenijo že pride, pobarvano v peščeno barvo, nimajo javnomnenjske podpore. Tudi za to so našli rešitev. O večjih nakupih orožja mora v Nemčiji, recimo, glasovati parlament, mi smo milijardne napovedi nakupov vojaške opreme vedno znova zapakirali v slovensko članstvo v Natu, češ da gre za slovenske mednarodne zaveze.

Tako je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj bo ta balon počil. Zaradi Trumpa v ZDA, ki je na svoji strani pritiske precej stopnjeval, je morala slovenska vlada z Robertom Golobom na čelu letos te manipulacije še dodatno okrepiti. Že januarja je bilo znano, da bo Trump od članic Nata zahteval zvišanje obrambnih izdatkov na kar pet odstotkov BDP – zaradi tega je očitno tudi slovenska vlada pohitela s potrditvijo nove obrambne resolucije, s katero bi se že pred tem zavezala k manjšemu zvišanju. In sicer na dva odstotka za obrambo letos in postopoma do leta 2030 na tri odstotke, pri čemer bi bil pretežni del zvišanja namenjen naložbam v tako imenovano dvojno rabo. A je to občutno povečanje naložb v nakupe vojaške opreme, ki bo morala biti ponovno usklajena z zavezništvom in verjetno peščene barve, morda tokrat bolj v barvi ruskih step, vlada ponovno želela sprejeti čim bolj skrito pred javnostjo.

Ko sta aprila letos v parlamentu odbor za zunanjo politiko in odbor za obrambo sprejela novo obrambno resolucijo, sta hkrati s tem sprejela tudi sklep, da vlada ob pripravi predloga za povečanje sredstev za obrambo opravi javno razpravo. A te ni bilo. V Levici so s tem namenom vložili pobudo za razpis posvetovalnega referenduma, ki pa bi moral biti po zdravorazumski logiki – in poslovniku državnega zbora – pred sprejetjem akta, v tem primeru obrambne resolucije. A je večina poslancev v nasprotju z mnenjem državnozborske zakonodajnopravne službe glasovanje o tem vprašanju prestavila na čas post festum, celo po sestanku voditeljev članic Nata, kjer je Slovenija sprejela mednarodnopravno bolj ali manj zavezujoče odločitve. Tako so poslanci na plenarni seji junija sprejeli novo obrambno resolucijo, s katero smo se zavezali, da bomo letos za obrambo potrošili dva odstotka, do leta 2030 pa tri odstotke BDP. Julija pa se je Robert Golob na sestanku voditeljev članic Nata očitno strinjal s petodstotnim povečanjem obrambnih izdatkov do leta 2035.

Slovenska pohlevnost znotraj Nata je bila seveda posledica preračunljivosti. Tako se nam je splačalo in od tega smo imeli največ koristi.

Prejšnji teden je parlament končno glasoval o pobudi Levice za razpis posvetovalnega referenduma o obrambni resoluciji, kar je dejansko bila poteza, za katero so se v stranki že vnaprej dogovorili s koalicijo. A na tem glasovanju smo doživeli presenečenje. V SD, kjer so sicer obrambno resolucijo sprejeli, so se pri glasovanju pridružili Levici. Domnevno zato, ker so se čutili izigrane in slabo obveščene o tem, kaj se je dogajalo na sestanku članic Nata in k čemu se je Golob tam dejansko zavezal. Levici in SD, ki sta s podporo referendumu želeli predvsem izraziti nestrinjanje z zvišanjem izdatkov za obrambo, pa so se nato pridružili še v SDS in NSi in prispevali glasove za izglasovanje posvetovalnega referenduma. Obe opozicijski stranki sta za referendum prispevali glasove, češ dajmo, nalijmo si čistega vina. Janez Janša je dejal, da so glasovali za, »ker je razprava o povečanju obrambnih izdatkov še kako potrebna«. Vodja poslancev NSi Janez Cigler Kralj pa je dejal, da bo to »zaključek farse Golobove koalicije o obrambnih izdatkih«. A kot vemo, ni bil. V Gibanju Svoboda so v odgovor napovedali kar referendum o izstopu iz Nata.

Dejstvo je, da se vrzel med političnim vložkom v Nato in tem, kaj nam Nato danes zagotavlja, že nekaj časa povečuje. Zaradi političnih pretresov v ZDA narašča tudi nezadovoljstvo z Natom. Če mora Slovenija v imenu zavezništva danes po nareku ZDA na srečanjih Nata molčati o grozodejstvih v Palestini oziroma s podpiranjem Nata posredno podpirati akcije ZDA po svetu, v zameno pa mora v vojsko vendarle vložiti dva, tri ali celo pet odstotkov BDP, saj ZDA nimajo več ne volje ne sredstev za varovanje Evrope, je seveda upravičeno vprašanje smiselnosti članstva v tej organizaciji.

Če je Slovenija že tako prisiljena vse več prispevati za vojsko, Nata dejansko ne potrebuje. Nakup dragih transportnih letal Spartan se na primer Sloveniji ne splača, ker jih nima za kaj izkoriščati v miru in bodo tako večino časa ždela na letališču Cerklje. Le en pozitiven učinek je: da smo se s tem nakupom dejansko osamosvojili od skupnih Natovih transportnih zmogljivosti.

Vprašanja, ki se nam porajajo v Sloveniji, se postavljajo tudi v drugih državah, tudi v Nemčiji se recimo krepijo politične stranke, ki zahtevajo izstop iz zveze Nato. Zagovarjata ga stranka Die Linke in skrajno desna AfD, prva zaradi pacifizma, druga zaradi naklonjenosti ruskim imperialnim težnjam.

Obramboslovec Klemen Grošelj pravi, da tak razvoj – z vidika Slovenije – ni nekaj, zaradi česar bi lahko odpirali šampanjec. Slabitev Nata pod taktirko ameriškega predsednika Trumpa sodi v kontekst slabitve mednarodnega sodelovanja, spodkopavanja mednarodnih institucij, tudi OZN, ali propada tako imenovanega multilateralizma. S tem pa prihaja čas, v katerem bodo države vpliv vse lažje udejanjale le na surov način, prek svojih vojsk ali gospodarske moči. Vse to je za Slovenijo slaba popotnica. Naj se še toliko zgražamo nad ameriškim izsiljevanjem ob našem vstopu v Nato glede podpore napadu na Irak – vsaj trudili so se z nami. Prejšnji mesec pa so ZDA Iran napadle brez prizadevanja za širšo podporo, celo ne da bi pred tem obvestile evropske zaveznice – razen Velike Britanije. Pa čeprav bi ob zlomu Irana posledice v obliki begunskih valov čutila predvsem Evropa.

Slovenska pohlevnost znotraj Nata, soglasja s številnimi Natovimi odločitvami, ki so bile bolj ali manj v nasprotju z našo politično tradicijo, kot je bilo mirovništvo, ali celo ustavo – vse to je bilo seveda tudi posledica naše hladne preračunljivosti. Tako se nam je splačalo in od tega smo imeli koristi. Slovenija na srečanjih Nata ne more biti posebej glasna, ko pa je v tej skupini držav po izdatkih za obrambo na zadnjem ali predzadnjem mestu – lani je bila za odtenek v odstotku BDP od nas slabša le Španija. Težko smo načelni, ko pa dve bataljonski skupini z osemkolesniki tudi zaradi korupcijskih afer in raznih drugih kriz, kot je bila finančna ali energetska, gradimo že 15 let, pa ju še vedno nimamo. Pravzaprav so se medtem na obrambnem ministrstvu ukvarjali z bolj temeljnimi izzivi. Leta 2019 so se vojaki začeli pritoževati, da jim odstopajo podplati s škornjev in da se jim trgajo uniforme.

Tega polovičarstva je v Slovenski vojski še več: Leta 2001 smo zaradi približevanja Natovim standardom za 13 milijonov dolarjev kupili rabljen nemški protizračni sistem Roland II, s katerim nato vojaki niti vaditi niso mogli, ker je vsak izstrelek stal 80 tisoč evrov. Po približno desetih letih so ga konzervirali. Prenovili smo tanke T55 za skoraj 50 milijonov dolarjev – da so vojaki z njimi vadili zgolj nekaj let. Nabavili smo za vzdrževanje predrago in preveliko vojaško ladjo Triglav. Ali si ni potem bolje priznati, da v Sloveniji klasične vojske niti ne zmoremo zgraditi? V Mladini smo na to, da smo obrambno ministrstvo po osamosvojitvi prepustili inerciji, opozorili že s peticijo Ukinimo vojsko leta 2010. Iztok Podbregar, nekdanji načelnik generalštaba in vojaški pilot, je tedaj edini predlagal alternativni in gospodarnejši ter učinkovitejši obrambni koncept. Slovenski sistem nacionalne varnosti je drag, razdrobljen, nepovezan in okorel – glede na to, kar nam zagotavlja – je trdil. V njem je od vojske prek obveščevalnih služb do policije skupaj zaposlenih že skoraj 30 tisoč ljudi. Ena njegovih najdrznejših zamisli je bila, da bi morali dele tega sistema bolje povezati, lahko bi celo združili vojsko in policijo po zgledu nekaterih manjših držav, kot je Islandija.

Premislek o novem obrambnem konceptu je torej nujen. Jelena Juvan, predstojnica katedre za obramboslovje na ljubljanski FDV, opozarja, da so razmere v naši regiji precej nestabilne. »Vučić je sicer zdaj bolj zaposlen z notranjepolitičnimi zadevami, ampak še ne tako davno smo bili na robu spopada med Srbijo in Kosovom. V balkanskih državah so močne sile, ki želijo veliko Albanijo, veliko Srbijo. Ta teden smo doživeli pol milijona obiskovalcev na Thompsonovem koncertu. To je pol milijona ljudi, ki opevajo hrvaški nacionalizem, ki je v letih 1992–1995 storil kar nekaj vojnih zločinov.« In če nadaljujemo: avstrijska Štajerska je prejšnji teden uzakonila himno, v kateri je opevano ozemlje, ki je danes del Slovenije, Madžarska pa že leta objavlja zgodovinske zemljevide velike Madžarske. Odgovor na ta tveganja seveda ne morejo biti nakupi orožja in opreme v peščenih barvah, ki so namenjeni predvsem varovanju interesov velesil, vključenih v Nato. In zgodba z letali Spartan tudi kaže, da smo v Sloveniji lahko neodvisni od Nata in v tem smislu tudi svobodnejši pri sprejemanju lastnih, suverenih odločitev, bolj načelni in pokončni. Morda je to prava pot naprej. Ni pa ta pot poceni.

V Sloveniji smo lahko neodvisni od Nata in v tem smislu tudi svobodnejši pri sprejemanju lastnih, suverenih odločitev, bolj načelni in pokončni.

Mirovnica in profesorica sociologije dr. Vlasta Jalušič pravi, da so se v zadnjih letih spremenile politične, ne le varnostne razmere, v katerih poteka naše sodelovanje v zvezi Nato. »Doživljamo tiransko ravnanje, ekstremizem, grožnje in ozemeljske apetite znotraj samega zavezništva. V vojni v Ukrajini lahko vsak laik vidi, da je za civiliste največja nevarnost zračni napad. A prav v tem segmentu lahko govorimo o kapitulaciji zavezništva v tej vojni, ki zdaj traja toliko, kot je trajala vojna v Bosni in Hercegovini – in ji ni videti konca. Priča smo nezaslišanim dejanjem ZDA in zanikovanju resnice o zločinih v Gazi v nekaterih drugih članicah Nata, ki nas delajo soodgovorne za genocid. V ozadju drugačnih političnih in vojaških varnostnih razmer pa vse glasneje tuli pošast podnebnih sprememb, a njene dosedanje žrtve in naša ogroženost so absolutno zapostavljeni v razpravah o varnosti. Potrebujemo nov premislek in zaveze glede varnosti in obrambe v Evropi.« 

PREBERITE TUDI:

• Mladinina anketa / Ljudje imajo radi Nato