»Resnica pravzaprav ne zahteva pretirane inteligence, zahteva samo pogum«

Francesca Albanese, mednarodna pravnica in posebna poročevalka Združenih narodov za okupirana palestinska ozemlja, je marca lani objavila posebno poročilo o razmerah v Palestini – naslovila ga je Anatomija genocida. Pol leta po Hamasovem terorističnem napadu in pol leta po začetku obleganja Gaze je v njem zapisala, da »obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je bil dosežen prag, ki kaže na izvajanje genocida nad Palestinci v Gazi«. Od takrat je za nekatere persona non grata, v Izrael nima vstopa, v očeh drugih pa velja tako rekoč za herojinjo. Vnovič je mednarodno javnost pred kratkim razburkala s poročilom Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida, v katerem odgovarja na vprašanje, komu genocid pravzaprav najbolj polni žepe.

Njen prihod v Slovenijo je bil kot vihar. Sestala se je s predsednico države Natašo Pirc Musar in premierom Robertom Golobom, v torek je do zadnjega kotička napolnila Lutkovno gledališče Maribor, v sredo pa Slovensko filharmonijo. Medtem ko je bila na odru Slovenske filharmonije, je ameriški zunanji minister Marco Rubio na omrežju X sporočil, da bodo Združene države Amerike zoper njo uvedle sankcije »zaradi njenih nezakonitih in sramotnih prizadevanj, da bi spodbudila Mednarodno kazensko sodišče, da ukrepa proti ameriškim in izraelskim uradnikom, podjetjem in direktorjem«.

Sta genocid in apartheid dobičkonosna poslovna modela? Če sem malce krut, se pravzaprav »splačata«? 

Genocid in apartheid sta v prvi vrsti zločina. A nanju lahko gledamo tudi kot na poslovna modela, zagotovo. V zadnjih 500 letih je bil zasebni sektor (družbe, podjetja, banke in drugi) bodisi spodbujevalec, če ne kar gonilo naseljenskega kolonializma. In verjetno je v bistvu naseljenski kolonializem že temeljil na apartheidu.

Kaj mislite s tem? 

Ko greš v drugo državo in bi tam rad prevzel naravne vire, zemljo, ko bi rad prevladal nad drugo skupino, imel nad njo premoč – moraš diskriminirati, moraš ločevati. Običajno na podlagi rase. Logika apartheida je vgrajena v to. Ampak danes apartheid razumemo kot zločin, zato bi ga kot takega morali tudi obravnavati. Ko se je apartheid v Južni Afriki končal, so bila podjetja, ki so v njem sodelovala, sankcionirana, od njih se je zahtevalo, da plačajo odškodnino. Enako se je zgodilo po sojenju industrialcem po holokavstu. Že tedaj je prišlo do razumevanja, pravzaprav do spoznanja, da so imela zasebna podjetja dobiček od genocida. Hočem povedati, da to torej ni nič novega. Vse to že poznamo iz zgodovine.

Se pravi, da se nismo ničesar naučili iz zgodovine? 

Lahko bi tako rekli. Predvsem je šokantno in nepojmljivo, da je Izraelu v obdobju, ko naj bi v svetu že imeli vzpostavljene neke standarde človekovih pravic, ko naj bi uveljavljali mednarodno pravo in imeli tudi vzpostavljene mehanizme za spremljanje, dokumentiranje, korigiranje izvajanja mednarodnega prava in človekovih pravic, z nezakonitimi naselbinami uspelo vzpostaviti to, kar v svojem zadnjem poročilu imenujem ekonomija okupacije.

Pojasnite ta izraz, prosim. 

Govorim o ekonomiji, ki je sestavljena iz različnih zasebnih podjetij in sektorjev, ki v resnici aktivno podpirajo razseljevanje in zamenjavo Palestincev na njihovem ozemlju. In imajo od tega seveda dobiček. Srhljivo je predvsem, kako se je ta ekonomija okupacije danes sprevrgla v ekonomijo genocida. Orožje, ki ga je Izrael nekoč uporabljal za lažje vzpostavljanje apartheidskega režima, je danes skorajda v celoti namenjeno brutalnemu pobijanju Palestincev v Gazi. Postalo je samo še bolj sofisticirano. Ali pa pomislite na buldožerje ameriškega podjetja Caterpillar. To podjetje je zmeraj zagotavljalo stroje za rušenje palestinskih domov in gradnjo nezakonitih naselbin. Danes se ti stroji uporabljajo za to, da Gazo spreminjajo v prah. Dobesedno v prah. Tako jo bodo kasneje lažje obnovili po željah Izraela in Združenih držav Amerike.

Naj se vrnem k vašemu prvotnemu vprašanju – ja, tudi genocid je lahko izjemno dobičkonosen. Sliši se kruto, ampak takšna je danes naša realnost. Lahko vam povem, da je bilo v zadnjih več kot 20 mesecih, odkar poteka genocid v Gazi, gospodarstvo za številne Izraelce v prostem padu, izraelska borza pa je medtem zrasla za 220 milijard ameriških dolarjev. Kako, me vprašate? Predvsem zaradi ogromnih dobičkov proizvajalcev orožja. Veliki proizvajalci orožja, denimo Lockheed Martin, Elbit Systems, Leonardo, Rafael in drugi, pa tudi tehnološka podjetja, kot so Microsoft, Google in podobno – vsem tem korporacijam to, kar Izrael počne s Palestinci, prinaša dobiček.

Smo v zelo nevarnem iskanju ravnotežja nad breznom, kjer je na eni strani kraj brezpravja, kjer ima prav tisti, ki ima moč, in na drugi strani kraj načel.

Slovensko finančno ministrstvo tesno sodeluje z dvema bankama, ki ste ju navedli v vašem nedavnem poročilu, francosko BNP Paribas in britansko Barclays, prejšnji mesec pa je prav ti dve banki najelo pri izdaji obveznic. Ko smo se obrnili na ministrstvo z vprašanjem, ali v tem ne vidijo problema, so nam odgovorili, da ne. 

To seveda je problem!

Kako bi odgovorili našemu ministru za finance? 

Rekla bi mu, naj nemudoma prekine sodelovanje s podjetji in drugimi pravnimi subjekti, ki sem jih navedla v poročilu. Seznam, ki sem ga ustvarila, je lahko koristno orodje. Razumem, da smo vsi vpleteni v kapitalistični sistem. In ne pravim, da bi se morali iz njega v celoti umakniti. Pravim le, da bi morali znotraj njega spoštovati vsaj neka temeljna pravila. Denimo to, da ne kršimo mednarodnega prava. Podjetja, ki sem jih naštela v poročilu, kršijo obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnega prava. Med bankami in finančnimi institucijami, ki sem jih omenila v poročilu, sta denimo tudi BlackRock in Vanguard. Če gremo po njuni sledi, ugotovimo, da ju najdemo praktično povsod, zato moramo začeti razpletati vezi, ki jih je tema podjetjema uspelo splesti, s tem pa za njiju ustvariti večje finančno tveganje.

To pomeni, da je pravzaprav globalni trg tisti, ki pomaga normalizirati in tudi ohranjati to, čemur pravite ekonomija genocida. 

Globalnemu trgu in velikim korporacijam je zagotovo uspelo normalizirati zločine, ki se dogajajo proti Palestincem. Še huje je, v to godljo jim je uspelo vplesti praktično slehernika. Poglejte spletni platformi Airbnb in Booking. Kdo ju ne uporablja? Praktično vsi ju uporabljamo, kadar gremo na dopust. Ampak to sta podjetji, ki imata obenem dobiček od nepremičnin, ki jih izraelski naseljenci upravljajo na ukradenem palestinskem ozemlju. Te nepremičnine lahko danes najdete na spletu. Mi vsi smo nekako del te zgodbe, zato se moramo nekako iz nje izvleči. Kot potrošniki moramo tem podjetjem reči: »Ne! Ne želim več imeti računa pri vas. Ne želim biti več del vašega sistema.« Vsaj tri mesece bi že lahko zdržali, vsaj to poletje, če že ne dlje. Ne nazadnje govoriva o podjetjih, ki mimogrede uničujejo ali pomagajo uničevati tudi življenja in kakovost življenj v številnih evropskih mestih, na primer v Rimu, Madridu in drugod.

Na individualni ravni bi se najbrž zdaj kdo vprašal: zakaj naj se trudim in si odrekam stvari, zakaj naj karkoli naredim, ko pa moja vlada naredi tako malo? Tudi slovenska vlada, ki jo radi hvalimo, kako je odločna in glasna, dejansko ne sprejme nobenega resnega ukrepa zoper Izrael. 

V času genocida si lahko privoščimo tudi nekaj odrekanja v imenu človečnosti. Sicer razumem, kaj hočete povedati. Ampak moja izkušnja je povsem drugačna. V zadnjem letu in pol sem srečala na tisoče ljudi, ki so mi rekli: »Povejte mi, kaj lahko storim, če moja vlada ne ukrepa?« Veliko več je tistih, ki obupano iščejo in tuhtajo, kaj lahko storijo in kako naj ukrepajo, tudi če njihova vlada ne želi storiti ničesar, kot si kdaj mislimo. In na tej točki bi si dovolila tudi podvomiti o trditvi, da vlade ne ukrepajo. Vlade ukrepajo! A večina na način, da normalizirajo genocid in okupacijo. Moja lastna država [Italija] znotraj Evropske unije še kar trdi, da moramo ohraniti pridružitveni sporazum med Evropsko unijo in Izraelom. Prosim? Ne, to ni v redu, to ne more biti prav. Komu naj bi odgovarjala italijanska vlada, v čigavem imenu govori? Tega preprosto ne razumem.

Zunanji ministri Evropske unije se bodo prihodnji teden spet sestali in pretresali, kaj storiti s pridružitvenim sporazumom med Evropsko unijo in Izraelom. Stanje se zdi skorajda komično. Že pred dvema mesecema so ministri odločili, da je treba vzeti sporazum pod drobnogled. Nato je prejšnji mesec visoka zunanjepolitična predstavnica Evropske unije Kaja Kallas prišla pred medije in rekla, da je potreben dodaten čas, da se je treba pogovoriti še z Izraelom ... 

Z Izraelom se ne pogovarjaš! Osebno se ne bi mogla. Prekiniti bi morali stike z njim. To je odločitev Kaje Kallas, sama se bo morala odločiti, kako si želi, da jo zgodovina pomni. Težko, včasih celo boleče je delati pravo stvar, ko si v manjšini. Najbrž pa sploh ne bi bili v tej situaciji, če bi živeli v pravičnem svetu. Svet pa ni pravičen in iz dneva v dan postaja vse manj pravičen.

V kakšnem smislu?

Samo poglejte paradokse današnjih družb. Poglejte, koliko ljudi se na primer jezi na migrante in begunce, ker jih vidijo samo kot ekonomski problem – ne pomislijo pa na to, kolikšno škodo naši družbi povzročajo na primer utajevalci davkov. Danes imamo podobno veliko več brezdomcev kot pred 20 leti, hkrati pa imamo tudi veliko več podjetij in storitev, ki imajo od tega dobiček. Imamo korporacije, multinacionalke, ki imajo v rokah več moči kot ljudje in celo države. Odločilna moč evropskega ljudstva danes sploh ni več v rokah ljudi, temveč v rokah kapitala. Tistih, ki imajo kapital, tistih, ki imajo orožje, tistih, ki nadzirajo proizvajalce orožja, in tistih, ki upravljajo algoritme. Kapital vlada!

Spet, ne gre za to, da bi se morali v celoti izvleči iz kapitalizma ali ga premagati. Zagotovo pa gre za sistem, ki bi ga morali nadzirati in izpostaviti resnemu nadzoru. Zato rada pravim, da smo v trenutku, ko mora priti do prebujenja. Čas je, da zatresemo tla pod svojimi nogami. Smo namreč v zelo nevarnem iskanju ravnotežja nad breznom, kjer je na eni strani kraj brezpravja, kjer ima prav tisti, ki ima moč, in na drugi strani kraj načel. Vrniti bi se morali k svojim vrednotam in jim ostati zvesti. Ne glede na to, kako težko bo. Še veliko slabše bo, ko pravic, ki bi nas lahko zaščitile, ne bo več.

Ali potemtakem kapital vlada tudi Evropski uniji? Oziroma zakaj se zdi, da je ves čas tako imobilizirana? Da ne more storiti ničesar? Ves čas izraža samo skrb, a dlje od tega gre redko.

Kot vemo, Evropska unija sicer zna sprejemati sankcije. Ko je Rusija napadla Ukrajino, smo imeli skorajda takoj pripravljen paket z različnimi vrstami ukrepov, ki niso bili uperjeni samo zoper institucije, temveč tudi proti posameznikom. No, v Italiji smo imeli sicer komično, če ne kar idiotsko situacijo, ko so na neki univerzi hoteli preprečiti poučevanje Dostojevskega in Tolstoja. Hočem reči, da več kot očitno znamo sprejemati sankcije, vprašanje je samo, ali si tega želimo. Prav tako mislim, da bomo v nekem trenutku morali na odgovornost poklicati tudi vse tiste politike na Zahodu, ki so odobrili prodajo orožja Izraelu.

Bistvo je pravzaprav v tem, da bi se morale danes naše vlade vprašati: zakaj nam Evropska unija zdaj pomaga opravičevati kršitve mednarodnega prava v Gazi, jih normalizirati? Evropsko pravo ne nadomešča naših mednarodnih obveznosti. Odločitve Evropske unije ne morejo preglasovati teh dolžnosti. Nobenega opravičila ni, da dopuščamo zločine proti človeštvu in genocid. To bi moralo biti bistvo našega razmisleka. Veste, resnica pravzaprav ne zahteva pretirane inteligence. Resnica zahteva samo pogum. Evropska unija bi morala okrepiti svojo hrbtenico. Gre za to, da se moramo vzravnati. Vretence za vretencem – šele nato se lahko dvignemo.

Vaša hrbtenica deluje zelo močna. Zakaj ste tako vztrajni pri vsem, kar počnete?

Iskreno? Zaradi svojih otrok. Ker si ne želim, da bi se kdaj njim ali kateremu drugemu otroku zgodilo, kar lahko opazujemo v Gazi. Ste videli telesca teh otrok? Tako so majhna in nebogljena. Videla sem dojenčke brez nog, ker so jim jih morali amputirati zaradi eksplozije orožja, ki je bilo najbrž izdelano v Nemčiji. To, kar se dogaja v Gazi, je naravnost pošastno. To moramo zaustaviti.

Človek se, ko takole spremlja dogajanje v Gazi od daleč, tako rekoč v živo na pametnem telefonu, sicer resnično kdaj počuti nemočnega. Kako lahko k zaustavitvi genocida prispeva slehernik, če sploh? 

Težava je, da se ljudje na prizore ubijanja res lahko navadimo, prizore genocida hitro normaliziramo. Ampak to je nekaj, iz česar se moramo nujno izvleči, moramo se zbuditi. Sprememba se začne pri nas. Prave odločitve lahko sprejemamo že s tem, da smo pozorni, kaj kupujemo, kam vlagamo svoj denar, pri kateri zavarovalnici se zavarujemo, kritično moramo spremljati, kaj počne naša univerza in s kom sodeluje pri projektih, kritični moramo biti do tega, o čem pišejo naši najljubši časopisi, kaj počne naš delodajalec ... Samo tako lahko ustvarjamo spremembe. Z več družbenega angažmaja, ne z letargijo, ki nas morda kdaj popade.

Evropska unija bi morala okrepiti svojo hrbtenico. Gre za to, da se moramo vzravnati. Vretence za vretencem – šele nato se lahko dvignemo.

Že zelo zgodaj ste jasno povedali, da se v Gazi dogaja genocid. V Sloveniji ta beseda morda ni več takšen tabu, tudi naša predsednica države Nataša Pirc Musar jo je uporabila v evropskem parlamentu, ko je govorila o pobijanju Palestincev. Zakaj se jo nekateri politiki še kar tako zelo bojijo uporabiti? 

Bojijo se, ker jim manjka poguma. A danes ni zares več nikogar z vsaj zrnom dostojnosti, ki bi mi naravnost v obraz lahko rekel, da Izrael ne izvaja genocida nad Palestinci. Danes je že povsem jasno, da Izrael načrtno ustvarja razmere za fizično uničenje Palestincev v Gazi. To počne z ubijanjem, stradanjem, mučenjem, pohabljanjem ... To lahko vsi vidimo in o tem danes res ne bi smelo biti več nikakršnega dvoma. Genocid ni mnenje, ne more biti – genocid je zločin. Danes glede tega velja soglasje tudi med izraelskimi akademiki, strokovnjaki za genocid, zgodovinarji, o genocidu govorijo pri organizacijah, kot sta Amnesty International in Human Rights Watch, v preiskovalni komisiji Združenih narodov, posebnem odboru Združenih narodov za izraelske prakse in še bi lahko naštevala.

Ni tako, da bi bili politiki s priznanjem, da v Gazi spremljamo genocid, pravzaprav avtomatsko zavezani, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da ga preprečijo? 

Ukrepati bi morali že zato, ker je Meddržavno sodišče v Haagu priznalo možnost genocida, kar države članice obvezuje k ukrepanju. Države bi torej morale uporabiti svojo moč in vpliv, da bi v Gazi preprečile nadaljnje zločine in nadaljnja dejanja genocida. Sploh ne gre za to, kaj si o tem mislijo posamezne države ali politiki, temveč za to, kaj so v resnici dolžni storiti v skladu z mednarodnim pravom. Ljudje vprašanje genocida prepogosto obravnavajo, kot da gre za mnenje ali samo politični koncept. Ne, to ni politični koncept. Kot sem že poudarila, govoriva o zločinu. O zelo resnem zločinu. Imeli smo vzpostavljen sistem, ki bi moral preprečiti, da bi prišlo do te točke, na kateri smo danes. Če bi sistem človekovih pravic in sistem mednarodnega humanitarnega prava delovala, danes ne bi bili tu.

Spomnim se, da so že leta 2014 nekateri izraelski ministri izrekali genocidne izjave proti Palestincem. Govorili so, da so Palestinci kače in da bi morali pobiti celo matere, ker da gojijo kače v svojih trebuhih. V takšnih trenutkih bi nam morali zazvoniti vsi alarmi. Gre za dehumanizacijo, kakršno poznamo že iz zgodovine in ki lahko vodi do tako grozljivih zločinov, kakršne spremljamo danes v Gazi.

Med obiskom v Sloveniji ste imeli več različnih nastopov, srečali pa ste se tudi s predsednico države in predsednikom vlade. Kaj bi želeli sporočiti našim odločevalcem? 

Slovenija trenutno gosti približno 20 ljudi iz Gaze, ki so k vam prišli po pomoč. Gre za ljudi, ki potrebujejo mednarodno zaščito, saj se v Gazo ne morejo vrniti, hkrati pa jih ne smejo poslati nazaj v Egipt, saj jim tam ni ponujena primerna zaščita. Slovenski narod in odločevalce prosim, ne le da jih zaščitijo, temveč da jim omogočijo tudi združitev z družino. Včeraj (z intervjuvanko smo se pogovarjali v sredo, op. a.) sem srečala mater, ki je tukaj s svojim otrokom. Dva, oba mladoletna, sta še zmeraj v Egiptu. Tem ljudem moramo priskočiti na pomoč. 

PREBERITE TUDI:

• Kaj dejansko pomeni to, da so ZDA proti Francesci Albanese uvedle sankcije?