Premoženjskega davka ne bo

Velike reforme dela in kapitala, kar je bila ena od osrednjih predvolilnih obljub koalicije pod vodstvom Roberta Goloba, očitno ne bo. Z ministrstva za finance, ki ga vodi Klemen Boštjančič, so sporočili, da je predlog »premoženjskega davka«, za katerega so decembra lani v vladi že sprejeli izhodišča, na stranskem tiru. Češ da je pred uvedbo davčnih ukrepov treba izpeljati še »določene ukrepe, ki so predpogoj za pripravo celovitih rešitev za stabilizacijo stanovanjskega trga«. Zapišimo drugače, v vladi želijo najprej okrepiti pravno varnost lastnikov, ki so stanovanja pripravljeni oddajati dolgoročno.

Ta težava je znana: kdor želi dolgoročno oddati nepremičnino, je v Sloveniji v pravno šibkejšem položaju kot tisti, ki nepremičnino najema, zaradi česar marsikdo stanovanje raje oddaja na črno ali nepremičnin ne oddaja. Da je ureditev te težave prvi pogoj za uvedbo premoženjskega davka, je razumljivo, še posebej, ker je želela vlada s predlogom premoženjskega davka in vzporedno z olajšavami pri oddajanju nepremičnin spodbuditi dolgoročno oddajanje. S tem pa bi lastnike stanovanj, ki jih je strah najemojemalcev, potisnila v še večjo stisko …

A vendarle je koalicija to reformo – izboljšati pravno varnost najemodajalcev – zapisala v program dela za tekoči mandat že pred tremi leti in pol, kot enega od manjših ukrepov. Vprašanje torej je, kaj je delala ves ta čas.

Ureditev pravne varnosti najemodajalcev je priročen izgovor in očitno napovedane reforme dela in kapitala ne bo. Spomnimo se – to reformo so koalicijske stranke v predvolilnem boju vedno omenjale kot eno najpomembnejših. V SD in Levici so govorili o pravičnejši delitvi bremen med delom in kapitalom, v Gibanju Svoboda pa je Robert Golob v zvezi s tem dodal še olajšave mladim za večjo dostopnost stanovanj.

Takšen je bil tudi osnovni predlog očitno propadle reforme. OECD Slovenijo že kakšnih pet let opozarja, da je pri nas kapital – natančneje stanovanja in nepremičnine – davčna oaza, to pa ima negativne posledice. Bogatejši in podjetja dobiček vlagajo v nakupe nepremičnin, ne kam drugam. Za te nepremičnine tako rekoč ne plačujejo davkov oziroma so obremenjeni najmanj med vsemi državami OECD. Schellenburg, najbolj luksuzni nepremičninski kompleks v državi, je dokaz tega stanja: zvečer je temačen, v stanovanjih, ki so jih pokupila predvsem podjetja, luči ne gorijo. Na drugi strani je stiska mladih ali najemodajalcev vedno večja.

Sodeč po decembra sprejetih izhodiščih te reforme, je želela koalicija obdavčiti najpremožnejših 20 odstotkov lastnikov nepremičnin, iz nove obdavčitve naj bi bile izvzete nepremičnine, v katerih občani bivajo, pri tistih, ki jih oddajajo v najem, pa naj bi se davek za najem odštel od davka na nepremičnine. Takšnih nepremičnin je več kot 75 odstotkov. To pomeni, da bi to bil davek na prazna stanovanja, davek na luksuz, davek na špekulativne nakupe nepremičnin, ki bi po tedanjih izračunih prinesel 600 milijonov evrov, od česar naj bi bila večina, okoli 400 milijonov evrov, namenjena dohodninskim olajšavam, torej zvišanju neto plač srednjega sloja.

Očitno iz tega ne bo nič – kar so mnogi tudi pričakovali – saj so se v koaliciji najpomembnejše med reformami lotili v zadnji četrtini mandata, ko je javni prostor že zaseden s predvolilno obarvanimi in politikantskimi temami.

To je v času, v katerem šteje vsak glas, tudi glas kapitala.