Plošča / YUNGBLUD: Idols
2025, Locomotion / Capitol
+ +
Novodobnemu rockerju iz Doncastra tudi na velikopotezni četrti plošči ne uspe ubežati pastišu.
Sedemindvajsetletni britanski izvajalec Dominic Harrison se je po prvih izdajah okoli leta 2018 v ospredje prebil kot eden bolj bombastičnih predstavnikov novodobnega rocka, kakorkoli ohlapno že razumemo to žanrsko oznako leta 2025, ko v isto špuro vlečemo tudi imena, kot so Måneskin, Greta Van Fleet in Machine Gun Kelly. Imidž je zgradil na tropih in klišejih alt rocka devetdesetih let ter pop punka z začetka tisočletja, nekaj dripa pa si je sposodil tudi pri bolj zeitgeistovskih trap/hiphop estetikah. ln produkt je bil zaokrožen. Že od začetka je dajal vtis nekakšnega glasbenega konstrukta, sestavljenega iz emo imidža Gerarda Waya (My Chemical Romance), šminkerskega punk sloga Billieja Joeja Armstronga (Green Day) in koncepta goth šarmerja à la Ville Valo (HIM). Britanska mašinerija je v njem hitro prepoznala potencial za novega »antipop« idola, ki bi v času, ko je alternativa skoraj popolnoma mrtva, prodajal neko površinsko alter senzibilnost – mladostniške frustracije, bes in samoiskanje, zapakirane v spevne, politično korektne stadionske hitiče brez pretirane karizme.