Vsega so krivi komunisti

Spomenka Hribar je bila tista, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – z esejem Krivda in greh – odločno in javno povedala, da so bili povojni poboji zločin nad nami vsemi. Naj na tej točki poudarimo, da to pomeni, da je Spomenka Hribar o njih spregovorila še v času pred demokratičnimi spremembami. Razprava o tem v Sloveniji torej poteka že desetletja.

Pogum in moralna refleksija Spomenke Hribar sta že takrat spodbudila prizadevanje za narodno spravo. A danes prav Spomenka Hribar gleda, kako se njeno prizadevanje zlorablja kot orodje politične propagande. Gleda sprevrženi odmik: resolucija evropskega parlamenta, ki jo je ta sprejel julija 2025 in ki naj bi jo bil po več virih pripravil slovenski akademski zgodovinar v sodelovanju s skrajnodesničarsko skupino evropskih poslancev, namreč ni prizadevanje za spravo, temveč je njen namen načrtno legitimiranje nacionalne amnezije. Govorimo o resoluciji evropskega parlamenta, v kateri pa niso navedeni niti viri niti konkretni podatki.

Od kod izmišljotina o tem, da je »več kot 100 tisoč slovenskih prebivalcev, ki so se uprli komunističnemu sistemu in njegovemu ideološkemu zatiranju … pretrpelo različne oblike nasilja; ta dejanja so predstavljala resne kršitve osnovnih človekovih pravic.« Kdo se je uprl, na kakšen način se je uprl, kako je pisec prišel do tega podatka? Obstajajo številne študije o povojnih sodnih procesih in drugih oblikah nasilja. Če vse skupaj seštejemo (v resnici sta bila čisto politična samo dva, Nagodetov proces in dachauski procesi, ki so bili notranji partijski obračun, drugo so procesi proti kolaborantom ali »kombinirani procesi«, kjer so dodajali tudi take, ki niso neposredno delali zločinov), dodamo glasove za tako imenovano črno skrinjico na volitvah (zlasti v dveh okrajih) in nekaj malega opozicije (že omenjeno Nagodetovo skupino in skupino mladincev, ki jo je že zdavnaj obdelal Aleš Gabrič), niti približno ne pridemo do tega števila. In kdo se je upiral? Celotno vodstvo s kolaboracijo obremenjenih strank, tako imenovani taborski parlament iz maja 1945 in drugi, morda vsega kakšnih 50, 60 ljudi, so zbežali. Slovenski ljudje so namreč množično podpirali Osvobodilno fronto, ne pa sodelovanje z okupatorjem. O kateri povojni Sloveniji govori ta resolucija? V tej povojni Sloveniji so ženske dobile volilno pravico, možnosti za šolanje in kariero, izvajali so se modernizacijski procesi, na katerih Slovenija stoji še danes.

Vse to je popisano v številnih študijah. Za Slovenijo so znani in obdelani vsi podatki, skupaj s številom emigrantov, pripadnikov nemške manjšine, selitvami, ki so bile posledica načrtne zavezniške politike ali povojnih mejnih pogodb. Na katere vire se torej pisec te resolucije konkretno sklicuje?

Resolucija je v sprevrženi obliki za podlago »komunističnega zločina« v resnici razglasila tisto, kar se je dogajalo na slovenskem ozemlju v zaključnih operacijah, ki so trajale teden dni po nemški kapitulaciji.

Da ne govorimo o tem, da so bile povojne žrtve vseh vrst v zadnjih treh desetletjih na različne načne pietetno počaščene, mediji jim namenjajo neskončno več prostora kot narodnoosvobodilnemu boju, sprejeti so bili zakoni o popravi krivic, unikatno vrnjeno premoženje, tudi fevdalno premoženje cerkvi in potomcem fevdalcev, izplačane odškodnine. Res to zajame kar počez 100 tisoč ljudi? A tudi če bi gostilniško – ker za to pri navedbi tega števila v resnici gre! – mešetarsko vrgli vse v isti koš in rekli, da je 100 tisoč ljudi trpelo v tistih evforičnih časih svobode, zmage, upanja in seveda tudi prevzemanja oblasti in represivnih ukrepov, je teh nekaj povojnih let res tisto, kar nas definira in dela tako izjemne v dvajsetih letih 21. stoletja v Evropski uniji? Da je o tem nujna posebna zgodovinska resolucija?

Ob koncu vojne se niti Slovenija ni v celoti izognila kaosu in obračunom, ne nazadnje se je vojna tukaj v bližini tudi končala. Vendar so bile razmere v nasprotju s percepcijo, ustvarjeno po osamosvojitvi, bistveno bolj urejene kot kje drugje. Po robovih nacionalnega ozemlja, zlasti na Štajerskem in Koroškem, so delovale različne bande, Matjaževa vojska, ostanki domobranstva in podobno, ki so jih vzdrževale tudi zahodne obveščevalne službe. Vendar: Slovenija je imela izgrajeno ljudsko oblast od parlamenta do vlade, bila je del mednarodno priznane demokratične federativne Jugoslavije, imela je jurisdikcijo nad slovenskim ozemljem, razen na zahodu, kje je bilo odprto vprašanje Trsta in Julijske krajine, in na njenem ozemlju ni bilo zavezniških okupacijskih sil. Zadeve so, v primerjavi s tistimi v Evropi, razmeroma dobro delovale. Tudi preskrba s kombinacijo prisilnega odkupa in pomoči mednarodnih organizacij. Seveda so bili tudi lačni in manjkalo je vsega, a gotovo je to daleč od percepcije, da je bilo zaradi komunizma v Sloveniji bistveno slabše kot na Zahodu, Zahodna Evropa pa je z Marshallovim načrtom kar vzniknila iz pepela. Tu gre pač za prodajanje ideologije v novokomponiranem mitu o trpljenju pod komunizmom, o katerem celo v parlamentu slišimo trditve, da v tem strahovitem trpljenju do leta 1990 še sadnega jogurta nismo imeli.

Evropa je bila v zadnjih mesecih vojne, prvem letu po drugi svetovni vojni in še kar nekaj časa po tem, odvisno pač kje, v popolnem kaosu in poligon maščevanja. Govorim o Churchillovi doktrini »maksimalnega uničenja«, totalnem bombardiranju nemških mest brez vojaškega pomena, načrtnem izstradanju najmanj nekaj sto tisoč nemških vojakov, navaja se število dva ali tri milijone, prisilnem delu »razoroženih sovražnih enot«, kot so jih definirali v izogib Ženevskim konvencijam; množičnih smrtih in maltretiranju v sovjetskih gulagih za nemške ujetnike; obračunih z vrnjenimi kolaboracionisti v Franciji, na Nizozemskem in Norveškem, v Belgiji in pa s fašisti v Italiji … Kriminal, plenjenje in nasilje so bili splošno razširjeni, saj je bilo orožje na voljo, oblast pa šibka. Črni trg je cvetel, lakota in pomanjkanje sta bila vsakdanja, prav tako posilstva ali prodajanje telesa za konzervo hrane ali tablico čokolade. Militaristični, imperialni Churchill je z operacijo Unthinkable že načrtoval novo vojno s Sovjetsko zvezo, le da pragmatičnim Američanom ni bilo do nje. Milijoni ljudi so se selili: nemški izgnanci, repatriiranci, begunci pred novimi režimi ali maščevanjem, potekalo je množično preseljevanje Judov v Palestino. Povsod so potekali krvavi obračuni, politično in etnično čiščenje.

V Sloveniji, pa tudi v številnih drugih evropskih državah desne stranke brez stalnega kurjenja kulturnega boja ne bi preživele.

Seveda z resolucijo ni mišljeno tisto, kar sem tu opisal. Resolucija je v sprevrženi obliki za temelj »komunističnega zločina« v resnici razglasila tisto, kar se je dogajalo na slovenskem ozemlju v zaključnih operacijah, ki so trajale teden dni po nemški kapitulaciji. Takrat so se v Sloveniji zbrale in obračunavale številne vojaške skupine, tudi celotna armadna skupina E z Balkana (o čemer je bil nedavno v Celju – še zdaleč ne prvi – znanstveni posvet!). Gre torej za kombinacijo brezobzirnih bojev, pobijanja civilnega prebivalstva, ki so ga izvajale zlasti kvizlinške sile, maščevanja različnih jugoslovanskih enot in vsega drugega, kar prinese tak položaj. Seveda tu nihče ne izključuje niti revolucionarnih dejanj. In bojazni, da se bodo zahodni zavezniki obrnili proti Jugoslaviji in uporabili domobrance, ustaše, četnike in kar je še bilo drugega v deset tisočih. Ampak da so ustaši, ki so pobijali po slovenskih vaseh, nenadoma »žrtve komunizma«?

Ne, nič nismo bili drugačni, nič bolj zločinski kot drugi! Naj tisti s pomanjkljivim zgodovinskim znanjem kaj prebere o tem. Keith Lowe, zadnja leta znan in prevajan v Sloveniji, je samo zadnji v dolgi vrsti piscev. Žal mi je, ampak piscu (piscem) resolucije moram res pomagati z nekaj osnovnega branja: Norman M. Naimark, Fires of Hatred: Ethnic Cleansing in Twentieth-Century Europe (2001); R. M. Douglas, Orderly and Humane: The Expulsion of the Germans after the Second World War (2012); Tony Judt, Postwar: A History of Europe Since 1945 (2005); Philipp Ther, The Dark Side of Nation-States: Ethnic Cleansing in Modern Europe (2014, orig. 2011); Mark Mazower, Dark Continent: Europe’s Twentieth Century (1998). To je, verjemite, tisto najosnovnejše. Ampak tu akademska razprava nima nobene vloge. Tudi drugi zgodovinarji seveda pišemo resolucije ali sodelujemo pri pisanju teh, če le imajo dober namen. Samo da za vsakim stavkom navadno stojijo tehten premislek, prebrane knjige, naše in druge raziskave, iskanje razumljivega in verodostojnega širšega konteksta. In konec koncev tudi premislek o interesu države, če nam je že uspelo priti do nje in pisanje ni na nacionalistični ali kakšni drugi podlagi usmerjeno proti drugim.

Tudi v Sloveniji skrajno desna stranka in njeni sateliti izkoriščajo nevednost ali nezanimanje večine mladih ter voljne kasarniško mobilizirajo v strankarske podmladke.

Povejmo bistvo. Gre za to, da si je nekdo nekoč omislil uzakonitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je brez širše strokovne ali javne razprave zadnja Janševa vlada sprejela tik pred koncem mandata. Kot že marsikaj podobnega prej, ko je bila na oblasti. Golobova vlada je ta dan kasneje ukinila, povsem upravičeno, saj v Sloveniji nimamo praznika, posvečenega partizanskim žrtvam, spominu na vse mrtve je namenjen 1. november, tisti, ki se hoče spomniti vseh žrtev vojne in revolucije, pa lahko kadarkoli pripravi komemoracijo pred tako imenovanim spomenikom sprave ali kjerkoli drugje. Ampak če imaš praznik, je tako kot v Italiji Giorno del ricordo 10. februarja, ko vsi mediji in politiki tekmujejo v obsojanju domnevnega genocida, ki so ga nad Italijani zagrešili Hrvati in Slovenci. Praznik bi v Sloveniji pomenil neskončno nabijanje o komunističnih zločinih, maše, filme, komemoracije, razprave v parlamentu itd. Itd. In še nekaj. Pri vsem skupaj gre tudi za pritlehno politično maščevanje ali morda pri kom za osebno užaljenost, ki nima nobene zveze s pieteto. Iz tega izhaja celoten politično-zgodovinski kontekst. 

Banalen, kot vedno v Sloveniji. Da bi zadevo nekako »legitimirali«, so vse skupaj zgodovinsko povezali s partizanskim pobojem Romov pri Iški, katerega okoliščine ostajajo zgodovinsko nejasne, a so ga desni krogi instrumentalizirali za simbolno delegitimacijo celotnega odpora. In v širšem simbolnem kontekstu še za to, da bi izsilili pokop vseh povojnih žrtev v Ljubljani. Pokop povojnih žrtev – ne glede na okoliščine, vlogo ali odgovornost – v Ljubljani bi seveda pomenil, da bi prestolnica prevzela težišče spomina na »žrtve komunizma«, čeprav je zdaj upravičeno simbol odpora, mesto heroj z enkratno spominsko potjo po poteh z žico obdane Ljubljane. Navsezadnje to pomeni, da se celotna simbolna dediščina slovenskega odpora, z državnostjo vred, ki je izšla iz narodnoosvobodilnega boja, strne v grobnico pobitih po vojni – torej v simbolni preobrat, kjer temelj slovenske državnosti ni več odpor proti fašizmu, temveč travma povojnega nasilja.

V sodobni Evropi postaja zgodovina vse bolj politično bojišče in Slovenija je zgolj del tega. Evropa ni več prostor refleksije in razumevanja preteklosti, temveč arena, v kateri se bije boj za pomen, za interpretacijo – in predvsem za oblast nad kolektivnim spominom. Evropa, ki je bila nekoč utemeljena na protifašizmu, danes gradi identiteto na protikomunizmu. Zato je še posebej pomembno, da se v teh norih, a v resnici premišljenih in dolgoročno načrtovanih razpravah ne odrečemo temu, kar nas definira kot suveren narod in kot državo, in ne pozabimo na narodnoosvobodilne korenine, iz katerih smo izšli.

Prelomni trenutek, ko sta ideologija in politika začeli zapovedovati »uradno« evropsko zgodovino, je bila resolucija evropskega parlamenta iz leta 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je izenačila nacizem in komunizem. Ta izenačitev je postala dogma, na kateri danes temelji evropski zgodovinski kanon, ki ni plod odprte strokovne razprave, temveč političnega inženiringa, ki so ga začele poganjati vzhodnoevropske članice EU, danes pa ima vsesplošno podporo evropske desnice iz zahodnih držav. Še posebej tistih, ki so nas okupirale in nad nami izvajale genocid! Evropski zgodovinski kanon temelji na treh stebrih: protikomunizmu kot ideološki podlagi, izenačitvi nacizma in komunizma, zgodovinski slepoti do kolonialne, fašistične in rasistične preteklosti Zahoda. Italija ni nikoli izpeljala sistemske defašizacije. Zločini v Jugoslaviji, Grčiji in Libiji niso bili kaznovani. Avstrija je mit o »prvi žrtvi nacizma« uporabila za izbris odgovornosti skoraj 700 tisoč članov NSDAP. Nemčija, četudi velja za zgled denacifikacije, je že leta 1949 odpravila večino ukrepov zaveznikov in bivši nacisti so ponovno prevzeli položaje v sodstvu, vojski in politiki. AfD, stranka z vse bolj skrajnimi stališči, je v Nemčiji zgolj simptom tega nedokončanega obračuna z nacistično preteklostjo. Med Merzevo vladajočo CDU in AfD seveda še obstajajo razlike pri vsakdanji politiki glede Ukrajine, Rusije, EU in podobno. Pri zgodovini skoraj nikakršnih. Mislite, da je kaj bolje v Belgiji, na Nizozemskem ali v Franciji? Danes javnost osuplo razpravlja o tem, kar so avtorji pisali že v osemdesetih in devetdesetih letih. Zakaj? Ker je ob naraščajočem fašizmu postalo boleče vprašanje, kako je to mogoče. Čeprav so razlogi že zdavnaj popisani v zgodovinskih knjigah (Martin Conway, Jonathan Trigg, Louis de Jong, Chris van der Heijden …). Stanley Hoffmann, ameriški politolog, je leta 1974 v članku Collaborationism in France during the Second World War šokiral Francijo in si nakopal bes, ker je opozoril, da francoska družba živi v mitu o odporništvu, v resnici pa je bila kolaboracija obsežna in večinsko pasivna. V Franciji je veliko ogorčenje povzročil, ker je prelomil z uradno naracijo »vsi smo bili résistance«. Šele Henry Rousso je s knjigo Le Syndrome de Vichy (1987) dostojno opravil delo, ki bi ga morali francoski zgodovinarji že zdavnaj; knjiga pa je še danes eno najpomembnejših del o francoskem kolektivnem spominu na drugo svetovno vojno. Se opravičujem za suhoparno akademsko naštevanje, ki ne bo imelo prav velikega učinka. Ampak kaj naj? Saj vem: zakaj bi bilo zgodovinopisje izjema, če celotna politika deluje manipulativno in po metodi stalnega ponavljanja laži? Seveda bi teoretično moralo biti zgodovinopisje bolj odporen prostor: temelji na metodologiji, kritiki virov, kontekstualizaciji in razpravi. Zgodovinarji naj bi imeli odgovornost do dejstev. Če se odpovejo temeljnim postulatom stroke in »prestopijo«, je družba še bolj prepuščena manipulaciji. Z navedbami knjig skušam vsaj opozoriti, da vendarle obstaja neki osnovni standard, ki bi moral ločevati med stroko in aktivizmom, med kritiko in propagando, med celovitostjo in namerno selektivnostjo. Skrajna desnica v Evropi ne raste zgolj iz političnih vzgibov. Napaja se tudi iz stroke. In raste skozi družbene medije, šolske sisteme, nepopolno, ideološko selektivno zgodovinsko vzgojo. Spodbuja jo izogibanje razpravam v javnosti in v šolah. V Sloveniji lahko skozi celoten šolski sistem prideš, ne da bi sploh kaj slišal o narodnoosvobodilnem boju. Če ga sploh obravnavajo, pa je relativiziran do skrajnosti. Partizani in domobranci so pač dve »slovenski vojski«, na primer. To je sicer uradna doktrina tudi Slovenske vojske.

RTV Slovenija bo s Pričevalci in ideološko motiviranimi novinarkami in novinarji, ki so zaščiteni bolj kot medvedi, še naprej eden glavnih generatorjev kulturnega boja.

V Sloveniji je za razumevanje navidezno nedolžnih manipulacij zgodovinopisno zanimiv »sindrom Rudolfa Maistra«, ki se je razvil po osamosvojitvi in ki ga je dejavno pomagalo graditi tudi zgodovinopisje. Maister je postal najbolj čaščena zgodovinska figura sodobne zgodovine, presega ga samo Prešeren iz nekega drugega obdobja. Tudi po spomenikih in poimenovanjih. Zdaj pa bodite realni in primerjajte Maistrove zasluge za slovensko državnost (ker v novokomponirani zgodovini ima Maister zasluge za slovensko državnost!) z zaslugami Franca Rozmana - Staneta ali kakšnega drugega partizanskega poveljnika. Iz Maistra so z ideološkimi manipulacijami naredili figuro neizpolnjenega odrešilnega kralja Matjaža. (Misel ni moja, to je ugotavljal že Anton Trstenjak v osemdesetih letih.) Ker je pač ideološko ustrezal, legendarni partizanski poveljnik pa ne. Torej: če celotne generacije zrastejo ob tem, da nikoli niso slišale za poveljnika partizanske vojske (in verjetno sploh ne za partizansko vojsko), generala Maistra pa imajo v svoji formi mentis od vrtca, kako pričakovati kritičen odnos do »prodajanja« zgodovine v kakršnemkoli samopostrežnem paketu?

Slovenska zgodovina druge svetovne vojne je bila ena najbolj kompleksnih in krvavih v Evropi, narod pa pod nacistično in tudi italijansko okupacijo obsojen na genocid in ne zgolj narodno izginotje (etnocid). Tega seveda Nemci ne bodo priznali, saj so krivi »zgolj« za genocid nad genocidi, to je holokavst. Italijani pa so itak ustvarili mit »Italiani brava gente«, ki je postal del nacionalne samopodobe (v nasprotju z nacistično Nemčijo naj bi bili Italijani med vojno »mehkejši«, »človeški« okupatorji, ki naj ne bi izvajali sistematičnega nasilja ali genocida). Kaj so oboji počeli, je natančno popisal Tone Ferenc. Res ni prav pogosto neposredno uporabljal izraza »genocid«, ker tudi sicer v njegovem času v zgodovinopisju to ni bil pogosto uporabljan izraz. Ampak njegove analize popolnoma ustrezajo sodobni definiciji genocida – sistematično uničenje naroda ali njegove identitete. Drugače od Slovenije, ki svojo zgodovino predstavlja izključno skozi prizmo konstruiranega protikomunizma, ima Nemčija kljub vsej selektivnosti in relativizaciji svojih dejanj še vedno dneve spomina, sistematične študije o nacizmu in (sicer vedno bolj omejeno) akademsko svobodo v razpravi. To resda lahko počnemo tudi v Sloveniji, ampak to so vaške zadeve. Za državo je pomembna simbolna zunanja prezentacija. Je to prezentacija naroda, ki se je boril, si s tem bojem ustvaril republiško državnost in vstopil v krog suverenih narodov in ima zato danes svojo suvereno državo? Žepno, seveda, a vendarle. Ne, Slovenija je v evropski parlament, ki naj bi bil najbolj demokratična institucija v Evropski uniji, izvozila manipulativno razstavo (Macesnova gorica – slovenski Katin) in resolucijo, ki okupacijo znižuje na raven odrske kulise (če jo sploh omenja), partizanski boj pa nadomešča s komunističnimi zločini in povojnimi poboji. Dejansko je Slovenija ena redkih evropskih držav z javno dostopno in sistematično evidenco žrtev druge svetovne vojne. Projekt Inštituta za novejšo zgodovino zajema več kot 100 tisoč imen. A to ni pomembno. Pomembna je tako imenovana pravica do groba, ki je osrednja točka slovenske politike vse od časov osamosvojitve. Pri čemer si sploh ne priznamo, da vsaj za 50 odstotkov mrtvih ne vemo, kje so končali, v Evropi in svetu pa je število še višje. V prvi svetovni vojni je padlo približno deset milijonov vojakov, vsaj štiri milijone jih je brez identificiranega groba. V drugi svetovni vojni je bilo mrtvih od 70 do 75 milijonov ljudi (od tega več kot polovica civilistov), brez groba je blizu 24 milijonov (definicija: truplo ni bilo najdeno, je bilo brez identifikacije, oseba je izginila brez sledu, pokopana je bila v množičnem ali prikritem grobu, brez oznake). V Sloveniji je po okvirnih ocenah brez groba vsaj 15 tisoč partizanov in deset tisoč žrtev okupatorjevega nasilja, ki pa so postali »drugorazredne žrtve«. »Prvorazredne« so seveda tako imenovane žrtve komunističnih zločinov. In k njim se zdaj prištevajo vsi tisti, ki so ob koncu druge svetovne vojne pristali na slovenskih tleh. Brez zgodovinskega konteksta so postali »žrtve komunističnega nasilja«.

Prva beseda, ki jo v zvezi z zgodovino druge svetovne vojne spregovorijo evropski in slovenski politiki, je sprava. To razume in razlaga vsak po svoje. Brez izjeme v svojem ideološkem kontekstu. Najpreprostejše definicije, da je sprava normalizacija družbe in naj pač ljudje živijo drug ob drugem, če že ne morejo drug z drugim, nima nihče v mislih. Temeljna ovira za resnično spravo je politična instrumentalizacija zgodovine. V Sloveniji, pa tudi v številnih drugih evropskih državah desne stranke brez stalnega kurjenja kulturnega boja (danes o zelo različnih temah, a zgodovina je še vedno v ospredju ali vsaj zraven) ne bi preživele. Njihov obstoj je s stalnim kulturnim bojem pogojen. Tudi v Sloveniji skrajno desna stranka in njeni sateliti ob tem izkoriščajo nevednost ali nezanimanje večine mladih na eni strani ter voljne kasarniško mobilizirajo v strankarske podmladke in svojo mrežo trolov. Pa z nadzorom nacionalke, ki se v jedru nikoli ne bo spremenila, če je ne bodo ukinili in postavili na novo na profesionalnih temeljih. Kar se seveda ne bo zgodilo. Zato bo s Pričevalci in ideološko motiviranimi novinarkami in novinarji, ki so zaščiteni bolj kot medvedi, še naprej eden glavnih generatorjev kulturnega boja.

Druga ovira za normalizacijo slovenske družbe je katoliška cerkev, ki se nikoli ni jasno distancirala od svoje vloge pri kolaboraciji. Še danes ni priznala odgovornosti za podporo priključitvi Ljubljanske pokrajine fašistični Italiji, organiziranje protipartizanskih enot (MVAC, domobranstva), ker je pač šlo za križarsko versko vojsko. Katoliška cerkev v Sloveniji je več kot tri desetletja sistematično skrbela za revizijo zgodovine in sodno ter moralno rehabilitacijo duhovščine od škofa Rožmana navzdol. Ob pomoči desnih strank in nacionalke ter drugih medijev in tako imenovane civilne družbe, pa še na druge načine, zdaj tudi v družbenih omrežjih, skrbno in načrtno gradi revizionistični pogled na zgodovino in skuša prevzeti njeno interpretacijo.

Če ne veš, kaj bi z državo in kaj naj bi ta v mednarodnem kontekstu pomenila, je pač »izvažanje zgodovine«, čeprav smrdljivo pokvarjene, sestavni del bitke za oblast, moč, zaslužke in medijsko pozornost.

Današnja Evropa je vse bolj skupnost, ki se ne zna več učiti iz lastne preteklosti, in Slovenija je v tem smislu že dolgo »evropska«. Zato slovenska resolucija ni izjemen primer, temveč simptom evropskega trenda. Je pa klavrn prikaz slovenske omejenosti, pritlehnosti in obsedenosti z ideologijo. In eden od številnih kazalcev, da ne razumemo smisla države, niti ne vemo, kaj bi z njo. Če ne veš, kaj bi z državo in kaj naj bi ta v mednarodnem kontekstu pomenila, je pač »izvažanje zgodovine«, čeprav smrdljivo pokvarjene, sestavni del bitke za oblast, moč, zaslužke in medijsko pozornost.

Mediji, stroka in civilna družba imamo nalogo, da temu nasprotujemo. Brez zgodovinske integritete ni mogoče zgraditi demokratične družbe. Če se stroka ne upre cenenemu politikantstvu, akademiki pa začnejo izrabljati svoj položaj za ideologizacijo, izgubi verodostojnost. Skozi to šolo smo nazadnje šli ob razpadu Jugoslavije, a nas ni izučila. Upajmo, da bodo poklicni zgodovinarji vsaj v glavnem vendarle ohranili zavedanje, da je zgodovinopisje prostor odgovornosti, ne pa manipulacij.