Janša in Zver sta nekoč prisegala na rdečo zvezdo ... 

... danes pa jo sovražita

Seveda ni očitati mladosti in mladincem, da so kdaj počeli tisto, kar se zdi iz današnje perspektive nespametno. Težava se pojavi, ko ljudje, ki so v mladosti prisegali na rdečo zvezdo in komunistično partijo, v zrelejših letih postanejo sovražniki ideologije, ki so ji nekoč strastno prikimavali. Takšnim ljudem bi lahko rekli oportunisti, pa četudi se je zanje pri nas, vsaj za nekatere izmed njih, prijela besede osamosvojitelji.

Dva takšna človeka sta Janez Janša in Milan Zver. Janša je bil še na začetku osemdesetih let perspektivni kader Zveze komunistov Slovenije, v partiji je želel »doprinesti svoj delež pri izpolnjevanju zastavljenih nalog in se hkrati bolj izobraziti v marksistični ideologiji«, vendar so ga tovariši zaradi ekstremnih stališč iz nje izključili. Potem je pisal prošnjo, naj ga sprejmejo nazaj, a ga niso uslišali. Partijska kariera Milana Zvera je bila manj burna, vendar daljša, rdečo knjižico je vrnil šele leta 1989, članstvo v partiji pa je poimenoval »napaka iz najstniških let«.

Leta 1985 se je Spomenka Hribar morala zagovarjati zaradi eseja Krivda in greh, nastal je dve leti poprej, v njem pa je spregovorila o revolucionarnem nasilju in pobojih po drugi svetovni vojni. Maja 1985 so jo »zaradi falsifikacije zgodovine« izključili iz komunistične partije. V tistem času ne Zver in ne Janša nista javno govorila o povojnih pobojih. Molčala sta. Prav tako se javno nista izpostavljala, ko so se zaradi eseja na Spomenko Hribar spravljali varuhi revolucije in njihovi sledilci. Za poboje in spravo jima je bilo malo mar.

Danes, 40 let kasneje, je drugače. Janševa SDS in z njo njen evropski poslanec Milan Zver zelo rada omenjata komunistično nasilje, o njem razpravljata s svojimi evropskimi kolegi in s prstom kažeta na Slovenijo in njeno zgodovino. Resolucija, politični dokument, ki je bil pred kratkim potrjen v evropskem parlamentu, naj bi bila dokaz zločinske narave nekdanjega režima. Res je, med vojno in tudi po njej so se dogajali nezaslišani zločini. Ne samo pri nas, po vsem svetu, a besedilo resolucije je primer zgodovinskega revizionizma in politične manipulacije.

Spomenka Hribar, tista pogumna gospa, ki je sredi osemdesetih let spregovorila o tem, kar so drugi, z Janšo in Zverom vred, zamolčali, pa je o resoluciji in slovenskih evropskih poslancih, ki so jo podprli, zapisala takole: »Pred več kot 40 leti sem povojne poboje prva na Slovenskem imenovala zločin, ’zločin nad nami vsemi’, in zahtevala dostojen pokop – obžalujem, da ga še do danes nismo bili pripravljeni, sposobni uresničiti kot zrela nacionalna skupnost. Obžalujem, da nepokopani še nimajo svojega dokončnega, pietetno urejenega zadnjega počivališča – kar se bo prej ali slej moralo zgoditi. Toda tega, kar ste vi štirje storili svoji državi in svojemu narodu – ne bo mogoče popraviti! Lahko vas je globoko v duši sram!« 

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>