Genocid se izplača!

Izraelski obrambni minister Kac je napovedal, da bodo vse Palestince iz Gaze – več kot dva milijona ljudi – preselili v mesto Rafa, ki ga bodo spremenili v orjaško taborišče, no, »humanitarno mesto«. Tam bodo Palestinci »na varnem«, pravi Kac, ki zelo rad uporablja olepševalnice. Tako kot so jih nekoč nacisti, ko so Jude pošiljali v taborišča smrti. Kac je tudi namignil, da bodo pomoč in storitve temu »humanitarnemu mestu«, ki bo pomenilo hudo kršitev mednarodnega prava, zagotavljale mednarodne organizacije, a živo si lahko predstavljamo, kakšen biznis bo postalo to enormno koncentracijsko taborišče – številne korporacije bodo tu bajno profitirale. Z dobavo, transportom, logistiko, gradnjo infrastrukture in tako dalje.

To »humanitarno mesto« – Gaza 2.0 – ne bo ne humanitarno ne mesto, temveč del »končne rešitve palestinskega vprašanja«. Ja, to mesto bo del ekonomije in profitov, ki so vgrajeni v »končne rešitve«. Genocid ima visok donos. Genocid je dober posel. Genocid se izplača. Zakaj bi ga ustavljali? To je tako, kot bi rekli, naj ustavimo kapitalizem.

To, da ima genocid v Gazi svojo ekonomijo in donos, je med nedavnim obiskom v Sloveniji – in še prej v poročilu Od ekonomije zasedbe do ekonomije genocida – poudarila Francesca Albanese, posebna poročevalka Združenih narodov za zasedena palestinska ozemlja. Genocid je »poslovni model«, je povedala Luki Volku v intervjuju za Mladino. »Govorim o ekonomiji, ki je sestavljena iz različnih zasebnih podjetij in sektorjev, ki v resnici aktivno podpirajo razseljevanje in zamenjavo Palestincev na njihovem ozemlju. In imajo od tega seveda dobiček. Srhljivo je predvsem, kako se je ta ekonomija okupacije danes sprevrgla v ekonomijo genocida. Orožje, ki ga je Izrael nekoč uporabljal za lažje vzpostavljanje apartheidnega režima, je danes skorajda v celoti namenjeno brutalnemu pobijanju Palestincev v Gazi. Postalo je samo še bolj sofisticirano. Ali pa pomislite na buldožerje ameriškega podjetja Caterpillar. To podjetje je zmeraj zagotavljalo stroje za rušenje palestinskih domov in gradnjo nezakonitih naselbin. Danes se ti stroji uporabljajo za to, da Gazo spreminjajo v prah. Dobesedno v prah.«

Z genocidom v Gazi so profitirali proizvajalci orožja, kot so Lockheed Martin, Elbit Systems, Leonardo in Rafael, a tudi tehnološka podjetja, kot sta Microsoft in Google, banke, kot sta BNP Paribas in Barclays, investicijske družbe, kot so BlackRock, Vanguard in Allianz, in spletne platforme, kot sta Airbnb in Booking, ki ju izraelski naseljenci uporabljajo na Zahodnem bregu. Genocid je dobičkonosen.

Ergo: korporacije delujejo genocidno. Z genocidom profitirajo in ga s tem naturalizirajo in normalizirajo. Razlog več, da genocid poteka na odprti sceni, v neposrednem prenosu, a se stroj, ki bi ga moral ustaviti, sploh še ni sprožil. In res – zdi se, da bi lahko zdajle genocid v Gazi ustavili le tako, da bi ustavili kapitalizem.

Genocid – očiščenje Gaze, deportacija Palestincev – je uvod v posel.

»Razumem, da smo vsi vpleteni v kapitalistični sistem,« pravi Francesca Albanese. »In ne pravim, da bi se morali iz njega v celoti umakniti. Pravim le, da bi morali znotraj njega spoštovati vsaj neka temeljna pravila. Denimo to, da ne kršimo mednarodnega prava.«

Ironija je v tem, da ni kapitalizma brez njegovih slabih plati – in da kapitalizma brez njegovih slabih plati sploh ne bi bilo. Kapitalizem so prav slabe plati kapitalizma. Slabe plati so motor in srce kapitalizma, rad poudari Slavoj Žižek. Kapitalizem poganjajo in definirajo prav njegove slabe plati – izkoriščanje, zlorabe, suženjsko delo, brezpravna, nevidna delovna sila, nečloveško ravnanje z njo, indiferentnost do človeškega življenja. In seveda – genocidnost. Kapitalizem je neločljiv od genocida.

Genocidnost kapitalizma je najbolje ponazoril Trump, ko je povsem mirno predlagal, da bi vse Palestince iz Gaze izselili, samo Gazo pa prelevili v riviero, orjaško turistično letovišče – kapitalistično podjetje. Genocid – očiščenje Gaze, deportacija Palestincev – je uvod v posel. Ja, tako je »zadnjih 500 let«. In ja, zasebna podjetja so imela v vsem tem času »dobiček od genocida«.

Genocid je vgrajen v kapitalizem. Kot del standardne opreme.

Duh kralja Leopolda

Spomnimo se le, kako je belgijski kralj Leopold II. ob koncu 19. stoletja – na vrhuncu kolonialnega kapitalizma – poglavarjem množice etničnih skupnosti ob reki Kongo vsilil pogodbe, s katerimi so svoja ozemlja prepisali na njegovo podjetje, imenovano Mednarodno združenje za raziskovanje in civiliziranje centralne Afrike, in kako je potem tam – leta 1885 – ustanovil Neodvisno državo Kongo (Congo Free State, alias l’Etat indépendant du Congo), ki je postala njegova zasebna posest, njegova zasebna kolonija, njegovo zasebno podjetje. Sprivatiziral ga je tako, kot drugi privatizirajo javna podjetja ali storitve.

Nakup Konga je kreditirala Belgija, saj se je Leopold predstavljal za humanitarca in filantropa, ki bo menda odpravil suženjstvo, pokristjanil Afričane, izboljšal njihovo življenje in razsvetlil temo, toda v resnici ga je gnal, piše Adam Hochschild v knjigi Duh kralja Leopolda (King Leopold’s Ghost: A Story of Greed, Terror, and Heroism in Colonial Africa, 1998), le kolonialni pohlep. Plenil je naravne vire, predvsem kavčuk in slonovino, lokalno prebivalstvo prelevil v suženjsko delovno silo, formiral svojo zasebno milico, ki je terorizirala prebivalstvo, in najemal sadistične upravnike (npr. Léona Roma), ki so skrbeli, da je izkoriščanje naravnih virov in suženjske delovne sile potekalo gladko in učinkovito. Nasilje, mučenje in teror je tako rekoč industrializiral – prelevil jih je v sistem. Če ljudje niso bili dovolj učinkoviti in dovolj storilni, če torej niso izpolnjevali zapovedanih kvot, so jih mučili in brutalno bičali. A to je bil le uvod: če niso izpolnjevali kvot (če niso bili dovolj »pridni« in »prizadevni«), so jim sekali roke in noge – njihove roke in noge so potem pošiljali kot dokaz, da so »lenuhe« strogo kaznovali. Če tvoja roka ni bila »pridna«, so ti jo odsekali.

Vsakič, ko so poslali novo košaro rok in nog, so sporočili, da kapitalizem, ki je okupiral Kongo, ne pozna milosti. Vsakič, ko so poslali novo košaro rok in nog, so sporočili, da stroj teče in melje in prinaša le dobiček. In dobički so bili res veliki, saj se je povpraševanje po kavčuku – po Dunlopovem izumu pnevmatik – globalno vse bolj in bolj stopnjevalo. Bolj ko se je povpraševanje po kavčuku – »drevesu, ki joče« – stopnjevalo, bolj so letele noge in roke. In ušesa in nosovi.

Kapitalizem poganjajo in definirajo prav njegove slabe plati – izkoriščanje, zlorabe, suženjsko delo, brezpravna, nevidna delovna sila, nečloveško ravnanje z njo, indiferentnost do človeškega življenja.

Ljudi so pogosto obešali, jih pošiljali v posebna delovna taborišča (osirotele otroke v »otroške kolonije«, kjer so jih »civilizirali«), včasih pa so – zaradi neučinkovitosti ali upiranja tej tiraniji – kaznovali, požgali in pobili kar vso vstajniško vas. Ljudje so umirali od izčrpanosti, trpljenja, trpinčenja, maličenja, posiljevanja, lakote (pridelke so jim uničevali), padcev z visokih dreves, težkih tovorov, ki so jih morali – vklenjeni! – prenašati, ter bolezni in epidemij (koze, spalna bolezen, prašičja gripa, griža ipd.). Da bi moške bolj »motivirali«, da bi jih torej prepričali, naj izpolnjujejo predpisane kvote, so jim ugrabljali žene in otroke. Spustili so jih šele, ko so se možje vrnili z zadostno količino kavčuka. A če kavčuka in s tem dobička ni bilo dovolj, so roke in noge sekali tudi ženskam in otrokom.

Ni kaj, v Kongu je kapitalizem res sijal – dereguliran, brez delovnopravnih in socialnih omejitev, z optimiziranimi dobički in ceneno, brezplačno delovno silo. Leopold, ki je kolonialne metode pobral pri nizozemskih, francoskih, nemških in portugalskih kolonialistih in ki v Congo Free State ni nikoli vstopil (ne, nikoli ga ni videl), je koncesije za Congo Free State, ki so ga kasneje preimenovali v Belgijski Kongo (metropola – zdaj Kinšasa – se je do leta 1966 imenovala Leopoldville), razdelil različnim podjetjem, ki so kar tekmovala v plenjenju in brutalnosti. Imela so svoje milice in paravojske. Ja, svoje investicije so zaščitila. Dobički so bili vrtoglavi. Kralj Leopold, lastnik angleškega bordela, v katerem so prodajali desetletne device, rasist, ki ga je zanimal le profit, organizator »tajne združbe morilcev«, pa je medtem v Belgiji sebi v čast postavljal palače, muzeje, paviljone, galerije, parke, hipodrome, slavoloke in spomenike.

Hochschild ocenjuje, da je v Congo Free State v času Leopoldovega »menedžiranja« – potemtakem med letoma 1885 in 1908 – umrlo okrog deset milijonov ljudi, Isidore Ndaywel è Nziem, avtor Splošne zgodovine Konga (Histoire générale du Congo, 1998), pa ocenjuje, da jih je umrlo še več – 13 milijonov. Nekateri ocenjujejo, da jih je umrlo celo 15 milijonov. To je bil holokavst pred holokavstom.

Leopoldov genocid je pokazal, da je kapitalizem neločljiv od genocida. Britanski zgodovinar Niall Ferguson v knjigi Civilizacija (Civilization: The West and the Rest, 2011) vztraja, da je Zahod v Afriko prišel z dobrim namenom, a je Afrika iz Evropejcev – z »negostoljubnim terenom in odporom domačinov« – potegnila najslabše. Afrika je bila torej ta, ki je iz Evropejcev delala divjake. Kar seveda ni res: kapitalizem je bil ta, ki je iz Evropejcev v Afriki potegnil najslabše. Slabe plati kapitalizma so jih na povsem dereguliranem in privatiziranem afriškem trgu prelevile v divjake.

Nekateri trdijo, da kralj Leopold ni zagrešil genocida, češ da namen ni bil načrtno ali zavestno iztrebljenje domačinov, temveč le bogatenje – plenjenje in izkoriščanje tamkajšnjih naravnih virov. Kralj Leopold je bil le pohlepen! To, kar se je zgodilo, je bil le »stranski učinek« perfidne, grabežljive politike izkoriščanja. Temu, kar je v Kongu počel Leopoldov režim, ne rečejo genocid, ker je šlo za kapitalistično podjetje. Če gre za kapitalizem, potem ne gre za genocid. Če hočeš z genocidom zaslužiti in obogateti, potem to ni genocid, temveč kapitalizem. Humanitarni projekt. In če pri tem pobiješ deset ali 13 milijonov ljudi, če torej zagrešiš pokol holokavstnih razsežnosti, nič hudega – to si storil nenačrtno in nezavedno, brez zlih namenov in brez ideologije. Kot da rasizem ne bi bil ideologija. In kot da ne bi bil ideologija sam kapitalizem.

Največji genocid v zgodovini človeštva

Genocid je vedno očistil in sondiral »teren«, s čimer je ustvaril možnosti za prihod kapitalizma. Belski kolonisti so v Novem svetu – v Severni, Srednji in Južni Ameriki – od odkritja Amerike do konca 16. stoletja eksterminirali od 60 do 80 milijonov staroselcev, od odkritja Amerike do konca 19. stoletja pa se je število staroselcev v Novem svetu zmanjšalo za 100 milijonov, kar je bil »najhujši holokavst v zgodovini«, pravi ameriški zgodovinar David E. Stannard v knjigi Ameriški holokavst (American Holocaust, 1994). Francoski filozof Tzvetan Todorov pa je v knjigi Osvojitev Amerike (La conquête de l’Amérique, 1982) ta protokapitalistični genocid razglasil za »največji genocid v zgodovini človeštva«.

Samo v rudnikih srebra, ki so jih v Potosiju (danes Bolivija) nadzorovali Španci, je od leta 1545 do 1800 izgorelo in umrlo okrog osem milijonov staroselcev, pravi Eduardo Galeano v knjigi Odprte žile Latinske Amerike (Las venas abiertas de América Latina, 1971). »Od desetih, ki so odkorakali proti visokim ledenim planjavam, se jih sedem ni več vrnilo.« Gora nad Potosijem, enim izmed največjih in najbogatejših mest na svetu (množica razkošno okrašenih cerkva, bajnih palač, bujnih igralnic, plesnih šol, gledališč, salonov, zabavišč, zlatarjev, dam z dragulji, prostitutk, poklicnih hazarderjev, bikoborcev, umetnikov, mojstrov cizeliranja in inkrustacije, špekulantov, služinčadi), je veljala za »goro, ki bruha srebro«, toda španski konkvistadorji, ki so jo prelevili v »ustje pekla«, so celotno Latinsko Ameriko prelevili v celino, ki bruha srebro in zlato. In vse to bogastvo, ki je odpiralo »vrata kapitalističnega merkantilizma na Zemlji«, je bogatilo evropska kraljestva ter omogočilo prvobitno akumulacijo kapitala in evropskega kapitalizma, britanskih in nizozemskih trgovskih in bančnih panog.

»Srebro, ki je bilo v nekaj več kot stoletju in pol prepeljano v Španijo, je trikrat preseglo skupno vsoto vseh evropskih rezerv.« Evropski kapitalizem je torej temeljil na brutalni genocidni razlastitvi staroselskih ameriških ljudstev. Konkvistadorji, kot so bili Hernán Cortés, Francisco Pizarro, Pedro de Alvarado in Pedro de Valdivia, so bili odpiralci novih trgov, izumitelji »podjetniškega duha«, bogovi tega prakapitalizma. Njihove zavojevalske pohode so financirali trgovci in bankirji, včasih pa so jih financirali tudi sami – več ko si investiral, več si dobil.

Nič manj genociden ni bil kapitalizem v Severni Ameriki. Ameriški zgodovinar Ward Churchill, avtor številnih knjig o zatiranju Indijancev (npr. A Little Matter of Genocide, 1997), pravi, da je bilo leta 1500 v Severni Ameriki 12 milijonov staroselcev, leta 1900 pa le še 237 tisoč, kar pomeni, da so jih iztrebili več kot deset milijonov.

Nemara bi bil že čas, da Združeni narodi in evropski parlament obsodijo morilsko in genocidno ideologijo kapitalizma.

Vzemite le Kalifornijo: ko so tam leta 1848 odkrili zlato, so prihrumeli zlatokopi, špekulanti, pustolovci in kmetje, divji fantje, ki so začeli staroselce izrivati na neplodna zemljišča, kjer so ti potem stradali in umirali. Nekateri so kradli, da bi preživeli (in pri tem umirali), ženske so se prostituirale, tako da niso več rojevale. Veliko so jih pobili kar tako – ker so jih lahko. Številni so umrli za kužnimi boleznimi, ki so jih v Kalifornijo prinesli Evropejci. Od odprtja novega trga do genocida, od kapitalistične zlate mrzlice do strašnega ubijalskega stroja, ki so ga poganjali zlatokopi in vigilanti, pa tudi vojska, milice in politiki (guvernerji, kongresniki), je bil le korak.

Ameriški staroselci so bili žrtve genocidne ekspanzivnosti kapitalizma, ozaljšane s pionirsko, ameriško ideologijo »manifestne usode«, ki je sistematično in nasilno razlaščala staroselsko prebivalstvo in ki so jo v 15. stoletju intonirale papeževe bule (»Doktrina odkritij«), s katerimi so evropske krščanske monarhije dobile pravico do koloniziranja in prilaščanja ozemelj, ki so jih naseljevali staroselci. Tam je bila »odkrita« zemlja – le »teren« si očistil in zapičil svojo zastavo.

»Pionirski kolonializem je terjal genocidno politiko. Evro-ameriški kolonializem, vidik kapitalistične ekonomske globalizacije, je imel že od začetka genocidno tendenco,« pravi Roxanne Dunbar-Ortiz v študiji Ameriški pionirski kolonializem in genocidne politike (U.S. Settler-Colonialism and Genocide Policies, 2015). »Namen ameriških oblasti je bil, da Indijance pokončajo kot ljudstva, ne le kot naključne posameznike.« Ko je pastor William Crawford leta 1864 pisal o odnosu belcev do staroselcev v Koloradu, je poudaril, da ga je mogoče povzeti v enem samem stavku: »Naj bodo iztrebljeni – vsi skupaj, moški, ženske in otroci!«

Tudi genocidno eksterminiranje avstralskih staroselcev je bilo tako epidemično in sistematično, da je lahko neki luteranski misijonar leta 1898 ugotovil le: »Vse, kar lahko misijon naredi zanje, je, da jim zagotovi krščanski pogreb.« Kapital je čistil »teren«. Wikipedia ponuja neskončen seznam avstralskih in tasmanskih lokacij, na katerih so britanski kolonisti v dobi kapitalistične ekspanzije zagrešili množične pokole nad staroselci, a seznam je nepopoln, ker pokolov niso popisovali, ampak so jih raje zavijali v »zakon molka«. Colin Tatz v poročilu Genocid v Avstraliji (Genocide in Australia, 1999) pravi, da je v Avstraliji leta 1788, ob prihodu Britancev, živelo od 250 do 750 tisoč staroselcev in da jih je bilo leta 1911 le še 31 tisoč.

Postrelili so jih in poklali ali zastrupili – s strihninom in arzenikom. Včasih so jih celo namerno okužili s kozami in drugimi evropskimi kužnimi boleznimi. »Pacifikacija« je bila brutalna. Za šport so posiljevali ženske, ugrabljali otroke, streljali nosečnice, dojenčke in malčke pa do vratu zakopavali v zemljo ter jih potem toliko časa brcali v glavo, dokler jim ta ni odletela. Tiste, ki so preživeli, so preseljevali v oddaljene, zakotne, neobljudene »rezervate«.

Staroselci so umirali, britanski kolonisti pa bogateli.

Črna knjiga kapitalizma Razvpita

Črna knjiga komunizma (Le Livre noir du communisme, 1997), ki jo je uredil francoski zgodovinar Stéphane Courtois, pravi, da je komunizem pobil 100 milijonov ljudi: 20 milijonov v Sovjetski zvezi, 65 milijonov na Kitajskem, milijon v Vietnamu, dva milijona v Severni Koreji, dva milijona v Kambodži, milijon v Vzhodni Evropi, 150 tisoč v Latinski Ameriki, 1,7 milijona v Afriki, 1,5 milijona v Afganistanu, deset tisoč ljudi pa imajo na vesti mednarodno komunistično gibanje in komunistične partije, ki niso bile na oblasti.

Da bi Courtois dobil čim višje število, je v »veliki total« vključil tudi milijone in milijone žrtev velikih kitajskih in sovjetskih lakot, ki so bile bolj posledica idiotskega, katastrofalnega načrtovanja in naravnih katastrof kot »morilske« komunistične ideologije, navsezadnje, v letih 1876–79, v obdobju hude suše, je na Kitajskem od lakote – in z njo povezanih bolezni – umrlo okrog 13 milijonov ljudi, pa tedaj na oblasti ni bil Mao, temveč dinastija Qing.

Leto kasneje je prav tako v Franciji – kot odgovor na Črno knjigo komunizma – izšla Črna knjiga kapitalizma (Le Livre noir du capitalisme), v kateri so številni avtorji osvetlili različne negativne, destruktivne, črne vidike kapitalizma, urednik Gilles Perrault, sicer novinar in avtor številnih ekraniziranih bestsellerjev (Rdeči orkester, Dosje 51 ipd.), pa je na koncu, v apendiksu, priložil še seznam in izračun žrtev kapitalizma v 20. stoletju, pri čemer je upošteval tudi žrtve obeh svetovnih vojn, kolonialnih vojn, antikomunističnih operacij, etničnih spopadov, lakot in podhranjenosti. Veliki total: 100 milijonov.

Črna knjiga kapitalizma je komaj znana, Črna knjiga komunizma pa je slavna, zelo priljubljena referenca antikomunistične literature – dokaz, da je bilo s komunizmom vse narobe. Nemški marksist Robert Kurz v zajetni Črni knjigi kapitalizma (Schwarzbuch Kapitalismus, 1999), v kateri obdeluje zgodovino modernizacije kapitalizma, treh industrijskih revolucij, kriz, naturalizacije in biologizacije družbenega, discipliniranja »človeškega materiala« in ponotranjanja norm kapitalističnega obnašanja, ne našteva žrtev kapitalizma, a je v intervjuju (libcom.org) opozoril, da »verjetno ne bi zadostovalo 100 debelih knjig, če bi hotel objaviti seznam vseh zločinov zahodnega kapitalizma«.

Tudi Noam Chomsky je ob izidu angleškega prevoda Črne knjige komunizma v članku Preštevanje trupel (Counting the Bodies), objavljenem v reviji Spectre, opozoril, da bi – če bi metodologijo Črne knjige komunizma uporabili na drugi strani, pri kapitalizmu – zelo hitro ugotovili, da je demokratični kapitalistični eksperiment samo v Indiji od leta 1947 do leta 1979 povzročil 100 milijonov smrti, potemtakem toliko kot komunizem od leta 1917 do danes. O, še več kot komunizem, kajti kapitalistični eksperiment je v Indiji po letu 1979 povzročil še nekaj deset milijonov smrti. In če bi temu, pravi Chomsky, dodali še milijone trupel v postsovjetski Rusiji, ki je sledila neoliberalnim receptom Svetovne banke (češ da se dežele, ki hitro liberalizirajo svoje trge, hitreje postavijo na noge), in vsa trupla, ki jih je Zahod pustil za sabo v tretjem svetu, bi tudi demokratični kapitalistični eksperiment ostro obsodili in ga razglasili za nekaj zločinskega.

Če človek umre v komunizmu, je žrtev komunizma. Če pa umre v kapitalizmu, potem kapitalizem nima nič z njegovo smrtjo.

Ljudje umirajo. V komunizmu in kapitalizmu. Toda ko umrejo v komunizmu, jih samodejno razglasijo za »žrtve komunizma« ali »žrtve komunističnega režima«. Ko pa umrejo v kapitalizmu, jih ne razglasijo niti za »žrtve kapitalizma« niti za »žrtve kapitalističnega režima«.

Winnerforlife, bloger na portalu Daily Kos, je zapisal: »Ali lahko govorimo o smrti, ki jo zakrivi kapitalizem? Ali lahko govorimo o pokolih milijonov staroselcev, ki so jih zakrivili evropski kolonisti v Ameriki in drugod, recimo v Avstraliji? Kaj pa o brutalnosti suženjstva? Na milijone ljudi je umrlo med potovanjem iz Afrike in v grozljivih razmerah v Novem svetu. Ne pozabimo brutalne kolonizacije v afriških deželah, ki je povzročila neopisljivo bedo in milijone mrtvih – samo v Kongu deset milijonov. Kaj pa obe svetovni vojni? Mar nista bili to pretežno vojni med kapitalističnimi nacijami? Kaj pa holokavst? Mar ni bila Nemčija kapitalistična? Govorimo o ameriškem intervencionizmu, ki je v Koreji, Vietnamu in nedavno Iraku neposredno ali posredno pobil milijone. Kaj pa umazane vojne, ki jih je v Gvatemali, Hondurasu, Nikaragvi in bolj ali manj vsej Latinski Ameriki financirala in podpirala Amerika? Kaj pa brutalnost kapitalističnih režimov, kakršen je bil Suhartov v Indoneziji, ki ga je podpirala Amerika in ki je poklal od pol milijona do milijona ljudi? Kaj pa sedem do osem milijonov, ki so v Kongu umrli zaradi različnih hibridnih vojn med kapitalističnimi silami? Kaj pa milijoni, ki vsako leto umrejo od lakote, in to v svetu, ki pridela dovolj hrane za vse? In milijoni, ki umrejo zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe in preprečljivih bolezni? Zaradi revščine in z njo povezanih vzrokov naj bi vsako leto umrlo 18 milijonov ljudi.«

Nič, že zgolj tale »short list« kaže, da je število mrtvih, ki jih povezujejo s komunizmom, le kaplja v morje v primerjavi s številom smrti, ki jih je zakrivil kapitalizem.

Smrt v komunizmu je bila politično motivirana, pravijo – ljudi so pobijali namerno in hladnokrvno, naklepno in načrtovano, v imenu ideologije. Toda težko bi rekli, da smrt v kapitalizmu – ali pa smrt pod kapitalizmom – ni motivirana in načrtovana. Ko so Američani napadli Vietnam in Irak, je bil njihov motiv ideološki in ekonomski. Ko je Sovjetska zveza napadla in okupirala Afganistan, so bili vsi Afganistanci, ki so umrli, žrtve komunizma – ko je Afganistan napadla in okupirala Amerika, Afganistanci, ki so umrli, niso veljali za žrtve kapitalizma. Tako kot za žrtve kapitalizma ne veljajo žrtve »Umazane vojne« v Argentini (30 tisoč), vojaške diktature v Salvadorju (70 tisoč), Papa Docovega in Baby Docovega režima na Haitiju (50 tisoč), Batistovega režima na Kubi (20 tisoč), Pinochetovega režima v Čilu (5000 do deset tisoč) in Somozovega režima v Nikaragvi (30 tisoč).

A kot rečeno: če človek umre v komunizmu, je žrtev komunizma. Če pa umre v kapitalizmu, potem kapitalizem nima nič z njegovo smrtjo. Če v komunizmu otrok umre pri porodu ali zaradi levkemije, se vpiše med žrtve komunizma, ker je ta tako primitiven, retardiran, bankrotiran, nečloveški in kužen, da otroci umirajo pri porodu ali zaradi levkemije. Če pa otrok umre pri porodu v kapitalizmu, potem je kriv »človeški dejavnik« (mati, zdravnik) ali »splet nesrečnih okoliščin«. Rečejo le: naredili smo vse, kar je bilo v naši moči! Kapitalizem je vedno nedolžen.

A vsako leto za lakoto – in zaradi vzrokov, povezanih z njo – umre devet milijonov ljudi, kar seveda pomeni, da kapitalizem vsakih 11 let pobije toliko ljudi, kot jih je komunizem – po štetju Črne knjige komunizma – v vsej svoji zgodovini.

Tisti, ki so alergični na črne knjige kapitalizma, pravijo, da žrtve, ki jih preštevajo, sploh niso žrtve kapitalizma, temveč žrtve nacionalnih držav (ker menda ni jasno, kakšno zvezo ima s temi žrtvami trg, motor in duša kapitalizma), toda to bi lahko rekli tudi tisti, ki so alergični na črne knjige komunizma, češ da žrtve, ki jih seštevajo, sploh niso žrtve komunizma, temveč žrtve nacionalnih držav. Rekel bom le to: nacionalne države kapitalizma so bile odlične impersonatorke nacionalnih držav komunizma – polpotizma, maoizma, kimizma in stalinizma.

Zato bi bil nemara že čas, da Združeni narodi in evropski parlament obsodijo morilsko in genocidno ideologijo kapitalizma.

Če pa imate občutek, da ob prebiranju črnih knjig kapitalizma potrebujete ustrezen soundtrack, poslušajte The Black Book of Capitalism, album Sylvaina Chauveauja.