Irena Yebuah Tiran / Pevka, ki verjame v moč povezovanja

Morda ste jo spoznali kot mezzosopranistko, članico Slovenskega komornega gledališča, žirantko priljubljene oddaje Znan obraz ima svoj glas, igralko, organizatorko dobrodelnih dogodkov … Je tudi profesorica solopetja, sodelavka novomeškega Anton Podbevšek Teatra, vodja mednarodnega pevskega tekmovanja, performerka in še bi lahko naštevali. Ni torej treba razlagati, da je Novomeščanka Irena Yebuah Tiran (1974) oseba številnih talentov in zanimanj, ki rada ustvarja na različnih umetniških področjih. Pa ne zgolj umetniških.

Ko sva se srečali v senčnem zavetju prijetne novomeške restavracije, se je ravno vrnila s sestanka za dobrodelni operni maraton. Je namreč zagrizena tekačica in predana športnica, ki kulturo in šport rada prepleta v projekte z dobrodelnim poslanstvom. Ideja o opernem maratonu se ji je porodila med pandemijo – v času, ko je močno pogrešala stik z ljudmi in možnost umetniškega izraza, hkrati pa so bile potrebe po solidarnosti in pomoči še toliko očitnejše. V preteklosti so s tekom in petjem zbirali sredstva za podporo mladim domačim talentom, letošnji maraton – ki bo 14. septembra povezal štiri dolenjske občine: Šmarješke Toplice, Novo mesto, Šentjernej in Škocjan – pa bo namenjen zbiranju sredstev za pomoč otrokom v Afriki.

Irena Yebuah Tiran je namreč hči slovenske matere in ganskega očeta, ki je v času gibanja neuvrščenih prišel študirat v Ljubljano. Ko sta bili z dvojčico Leticio stari leto in pol, so se preselili v Gano, od koder se spominja le drobcev, kot so denimo okusi hrane. Gana je bila v tistem času zaznamovana s korupcijo in zapletenimi razmerami za mladega inženirja, ki se je že privadil na evropski življenjski ritem. Še posebej zahtevno pa je bilo za Irenino mamo – belko, ki je govorila slovensko, ne pa tudi angleščine, uradnega jezika v Gani. Tako so se po letu in pol odločili, da se vrnejo v materin rodni kraj. »K temu so pripomogli tudi očetova odprtost in prilagodljivost ter materino – bila je učiteljica in kasneje ravnateljica na najini šoli – neutrudno razlaganje očetovega kulturnega ozadja. Zato nikoli nisva zares občutili diskriminacije,« se spominja pevka.

Poleg topline in odprtosti je po očetu podedovala tudi pevski talent. Pela je v dekliški zasedbi Copacabana, temu je sledil študij petja v Ljubljani, nato je z odliko diplomirala in magistrirala še na salzburškem Mozarteumu. Na odru ljubljanske Opere je prvič nastopila leta 2000 v Mozartovi Figarovi svatbi. Kljub temu je dokaj hitro spoznala, da ta pot ni zares zanjo. »Če bi ostala (le) v tem svetu, bi izgubila sebe,« razmišlja. »Padla bi v rutino, ki me ne bi izpolnjevala. Nisem tipična operna pevka, zelo mi je pomembno, da sem svobodna v svoji glasbeni izbiri, saj rada eksperimentiram z različnimi žanri – od tanga do pop glasbe, klasičnih skladb in sodobne klasične glasbe. Rada imam izzive in vedno sem pripravljena poskusiti kaj novega.«

Ko razmišlja o tem, kaj ji pomeni petje, ji je v resnici ljubo nastopanje v širšem pomenu, »način, kako delim del sebe z občinstvom«. Iskreno prizna, da uživa v središču pozornosti, kar povezuje tudi z lastno izkušnjo odraščanja. »Že kot otrok sem bila pogosto opažena – izstopala sem že zaradi barve kože. Zdaj, ko sem bolj prepoznavna, ni bistvene razlike: prej so me ljudje samo gledali, zdaj pa še vedo, kako mi je ime,« se nasmehne. Najpomembnejši vidiki ustvarjanja zanjo so povezovanje, sodelovanje in skupnost. Vselej si prizadeva biti obkrožena z ljudmi, ki »niso le odlični profesionalci, pač pa tudi ljudje, ki v sebi nosijo toplino, odprtost in spoštovanje do drugih. Takšne, ki razumejo, da umetnost ni zgolj tehnična popolnost, temveč predvsem prostor srečevanja, povezovanja in sinergije.«

Aprila je na velikem odru ljubljanske Drame premiero doživela predstava Zdravnica Roberta Icka v režiji priznanega zamejskega gledališkega in opernega režiserja Martina Kušeja, kjer je prvič nastopila v povsem igralski vlogi. »Iskreno – bila sem prestrašena. Vstopiti v tako močno ekipo brez varnega zavetja petja ni bilo lahko. A prišla sem z odprtim srcem, pripravljena se učiti,« pravi. Kušejev pristop in odlično sodelovanje z Natašo Barbaro Gračner, s katero sta igrali ljubezenski par, sta ji omogočila ustvarjalni preskok in pravi »šnelkurs« igre, ki ga je pospremilo tudi Kušejevo zaupanje: »Pa saj si operna pevka – moraš znati igrati!«