Film / Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje

Krik.

Vzemite slasherje: kaj počnejo skrivnostni serijski morilci, recimo maskirani morilci v Krikih, Michael Myers v Nočeh čarovnic, Jason Vorhees v Petkih trinajstega, Smrt v sagi Brez povratka? Izpolnjujejo želje publike, saj grizlijevsko pobijajo zoprne, iritantne, arogantne, dekadentne mladince in mladinke. To, da so ti brezosebni in brezdušni in karakterno povsem anonimni, tem bolje. Užitek publike je še večji. Slasher Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje, rimejk slasherja iz leta 1997, hoče ta užitek optimizirati: skrivnostni psycho, ki je stalno v temi ali senci, zatemnjen in neviden (kar govori, da je res le nadomestek publike, ki zatemnjena in nevidna sedi v dvorani), začne namreč – resda ne tako inventivno in burleskno kot oni ribič s kljuko v originalu – pobijati privilegirance, dekadentno bogataško mladež, prince in princese (Southport se je v teh osemindvajsetih letih prelevil v »Hamptons of the South«), ki – tako kot originalu – povzročijo hudo prometno nesrečo in potem zbežijo. Ja, paraziti, ki mislijo, da je njihova ekonomska svoboda tako sveta, da odtehta vse, dobijo svoje! Ja, med njimi je tudi ekonomska, socialna devica, final girl! In ja, psycho, ki ve, kaj so zakrivili lansko poletje, deluje kot kritik tega neoliberalnega koncepta svobode!

Film, ki ima strukturo Spielbergovega Žrela (ne, mala mesta niso nikoli idilična, kaj šele nedolžna) in ki si po malem domišlja, da je izumil žensko opolnomočenje, sili v uživanje v ubijanju, kaznovanju, vigilantizmu, jemanju zakona v svoje roke, obenem pa nenehno citira Krik (tisti originalni Krik, ki je leta 1996 dekonstruiral sam žanr, slasher, in v katerem se je na koncu izkazalo, da morilec ni le en), a se obnaša, kot da se Krik ni nikoli zgodil, kot da torej do te velike disrupcije v evoluciji slasherja ni nikoli prišlo, tako da se lahko mirno prepušča tiktokerski nostalgiji po nostalgiji (rimejkiranju in rebootu že mrtvega, pobitega, nataknjenega na kljuko ali harpuno), navsezadnje, v igro ne vrne le stravmatizirane Jennifer Love Hewitt, ki se zaveda precenjenosti in ničvrednosti nostalgije, in jeznega Freddieja Prinza Jr., marveč tudi Sarah Michelle Gellar, ki originala ni preživela. (kino)

CYGCBAqutPs