Knjiga / Amanda Svensson: Sistem, tako veličasten, da zaslepi

+ + + +

Sistem ali zaporedje naključij?

Obširen roman švedske pripovednice Amande Svensson (1987), ki je bil predlani uvrščen v širši nabor za mednarodno nagrado booker, se začne v porodni sobi, ko eden od trojčkov neha dihati in ga potem odnesejo in vrnejo živega; ampak v zmešnjavi se pozneje zdi, da so nekaj zamešali – vsaj tako se zdi trojčkom, dekletoma in fantu, potem ko jih mati, po izginotju očeta, ki se očitno v Berlinu potepe z mlajšo, povabi k resnemu pogovoru.

Zbrati se morajo z vseh vetrov, z vseh koncev sveta. Sebastian je čudežno zaposlen na nevrološkem inštitutu za raziskovanje skrivnostnih bolezni v Londonu; ena od pacientk je po preroških sanjah dobila dar slikanja, druga je izgubila tridimenzionalni vid in vse, razen hčerinega hrčka, vidi ploskovito, neuspeli kandidat za obravnavo pa slepi, a dobi preroški dar ter govori o koncu sveta ...

Matilda, edina od treh hospitalizirana, čeprav tudi druga dva nista brez čudaštev in elementov norosti, je sinestetik, v agresivnost jo sili prav posebna barva, ki jo je prvič videla ob krsti bratovega dekleta; to je boj z anoreksijo končalo z lastno roko. Clara, tretja, pa je občutljiva in v skrbeh za prihodnost sveta, zato po odpustitvi iz časopisne hiše odpotuje v nekakšno milenaristično in ekološko komuno na Velikonočne otoke, da bi intervjuvala vodjo kulta. Potem tam čakajo konec sveta. Tega napove vse bolj slepi nemški poba, ki ga v Sebastianovem inštitutu niso hoteli sprejeti; njegove napovedi o prihodnosti so tudi v naslovu romana, so del prerokbe.

Amanda Svensson, ki smo ji marca lani lahko prisluhnili v Cankarjevem domu, prepletenost usod treh sorojencev in četrte, s katere odhodom se je vse spremenilo in začelo erodirati, ponazori s prepletenostjo njihovih trenutnih situacij; motivi se ponavljajo, stvari in živali čudežno izginjajo in se vračajo, pavi, škržat, opice z moralnim čutom in komentarjem, in posebni barvni odtenki, za katere so občutljivi in so sprožilci njihovih najnenavadnejših dejanj. Motivi se ponavljajo in ustvarjajo pri branju občutek napetosti, preganjavičnosti. Napetost se potem krepi z glavno temo, z iskanjem sistema, ki bi omogočal takšno gostoto povezav, sinhronicitet, »naključij«.

Kot sami iskalci sheme, ki stoji za vozlišči njihovih življenj, se tudi bralec zaveda, da je prepletov preveč, da bi bili nevezani na akcijo od zgoraj, ki jo vsak razume drugače – eni imajo epifanije, druge skrivnost nagovarja skozi usta laboratorijskih opic in tretji se navlečejo na škržate in vzorce kril. Pričakujemo nevroznanstveno zaroto, posebej še, ker pisateljica pogosto operira z dejstvi o človeku nasproti naravi, s fiziološkimi dejstvi, in vpleta vrsto sprožilcev, ki trojčke, pa tudi tiste iz njihove bližine neusmiljeno poganjajo. Vsaj na mestu, kot hrčke na kolesu v kletki, čeprav se nekateri prekotalijo morda tudi korak naprej.