Richard Flanagan: Sedmo vprašanje 

+ + + + +

Lavreata za najboljšo neleposlovno knjigo sem odložil po 30 straneh. Po dveh tednih sem poskusil nadaljevati in tokrat prišel do konca izjemne knjige. Modus branja se izmika vsem modelom, a skozi branje se z avtorjem zbližava, preprosto sledim na videz nerazumljivemu toku, ki pa mu uspeva, da me vleče s podrobnostmi.

Tema je atomska bomba na Hirošimo. Na Japonskem je takrat njegov oče vojni ujetnik na »železnici smrti«, pisatelj pa po več kot pol stoletja odide tja, govori z očetovimi ječarji, prijaznimi starci, ki jih odlikuje spomin, a o vojnem obdobju ne vedo nič več, in z zdravnikom, ki nonšalantno odgovori, da ujetnikom ni pomagal, ker zanj niso bili ljudje. Ko o obisku omiljeno poroča skoraj stoletnemu očetu, ta zavzdihne in naenkrat pozabi na čas ujetništva ter zadiha svobodno. Vmes zgodbe o znanstveni fantastiki H. G. Wellsa, ki fiziku Szilardu, Einsteinovemu prijatelju, navdahnejo idejo o cepitvi atoma, kar pripelje do a-bombe. Od tod pa opusti kritiko množičnega uničenja Japoncev in njihovega rasizma ter preskoči v svojo Tasmanijo, kjer je Wells dobil navdih za knjigo o napadu bitij z drugega planeta. Britanci so na zemlji storili isto s tamkajšnjimi domorodci. A ti so preživeli, danes jih je več kot 140 tisoč, vsi pa so pozabili na preteklost. In preide na zgodovino otoka na način, kako so vzgajali in živeli njegovi starši, kako jih je krojil rasizem celo na ciničen način, ko v peklenskem japonskem taborišču angleški ujetnik ni hotel nositi vedra dreka z njegovim očetom, rekoč – ne z mešancem! In njegov odgovor – nasmeh. Smrt, ki jo je preživel, mu da svetlobo, enako sinu pisatelju po smrtni agoniji na divji reki, ki jo preživi in popisuje gorje s posebnim pridihom humorja, ko poudari šovinizem svojih profesorjev na Oxfordu. Občutek svobode ga osvobodi travm kolonializma in o njem raje ustvari književno mojstrovino.