Izraelska ministra v Sloveniji nezaželeni osebi

Zunanjim ministrom EU kljub temu, da Izrael krši pridružitveni sporazum z unijo, po dveh mesecih tuhtanja ni uspelo sprejeti niti enega ukrepa zoper državo, ki že 22 mesecev muči, strada in pobija Palestince. Sestali se bodo spet avgusta. A zakaj bi čakali tako dolgo? Slovenija se je odločila, da bo prvi korak naredila sama, in izraelska politika Itamarja Ben-Gvira in Bezalela Smotriča razglasila za nezaželeni osebi. S tem je postala prva država v EU, ki je sprejela tovrstni ukrep, čeprav so se prej zanj že odločile Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Združeno kraljestvo in Norveška. Omenjena politika veljata za najskrajnejša ministra v genocidni vladi Benjamina Netanjahuja.

Hudičev advokat

Minister za nacionalno varnost Ben-Gvir se je radikaliziral že kot najstnik v času prve palestinske intifade. Bil je mladinski koordinator ultranacionalistične Kahane Hai, frakcije stranke Kah, ki jo je v 70. letih prejšnjega stoletja ustanovil ameriški ortodoksni rabin Meir Kahane.

Da bi laže razumeli Ben-Gvira, moramo tukaj za trenutek postati. Kahane je leta 1984 postal poslanec in v knesetu med drugim zagovarjal segregacijo in ekspanzionistično judovsko državo, v kateri Nejudje ne bi imeli volilne pravice. Zaradi njegovih rasističnih izpadov mu je izraelska volilna komisija na volitvah leta 1988 prepovedala kandidaturo. Dve leti kasneje je umrl zaradi atentata v New Yorku. A njegova zapuščina je živela dalje, tako imenovani kahanizem, nasilna sionistična ideologija, ki jo je propagiral, pa je dobila nove posnemovalce. Med njimi Baruha Goldsteina, judovskega naseljenca na Zahodnem bregu, ki je leta 1994 vdrl v mošejo v Hebronu ter pobil 29 Palestincev. Izraelska vlada je takrat stranko Kah in njeno frakcijo Kahane Hai razglasila za teroristično organizacijo, enako je storil ameriški State Department.

To nas pripelje nazaj do Ben-Gvira. Judovska moč, skrajno desna, nacionalistična in rasistična stranka, ki ji predseduje, velja za ideološko naslednico stranke Kah. Ben-Gvir ima Kahana za vzornika – oklical ga je že za »svetnika« –, Goldsteina pa ima tako rekoč za heroja. O tem priča dejstvo, da je njegovo dnevno sobo v hiši, ki stoji v nezakoniti naselbini v Hebronu, dolgo krasil Goldsteinov portret.

Ben-Gvir in Smotrič veljata za najskrajnejša ministra v genocidni vladi Benjamina Netanjahuja.

Ben-Gvir je bil od nekdaj ekstremist. Proti njemu je bilo spisanih več obtožnic zaradi spodbujanja nasilja, ko so ga vpoklicali v izraelske obrambne sile, so mu služenje zaradi povezav s skrajno desnico prepovedali, leta 2007 je bil obsojen zaradi podpiranja terorizma in spodbujanja rasizma. Kljub temu je doštudiral pravo in opravil pravosodni izpit, odvetniško kariero pa posvetil zastopanju najbolj razvpitih primerov nasilja nad Palestinci. Pri izraelskem časopisu Harec so ga tako leta 2016 označili za »’go-to’ človeka«, na katerega so se po pomoč obračali judovski skrajneži.

V kneset se je prvič prebil leta 2021 in nato spet leto kasneje na predčasnih volitvah, ko je postal minister, pristojen za delo policije, zapore in centre za pridržanje. Judovskim naseljencem na Zahodnem bregu je razdelil na tisoče pušk in zrahljal predpise o posedovanju strelnega orožja. Pozval je k uvedbi smrtne kazni za Palestince v izraelskih zaporih, na družbenih omrežjih delil posnetke iz zaporov, kjer jih trpinčijo, in se hvalil, kako jih stradajo. Po njegovem bi bilo treba palestinske zapornike »usmrtiti s strelom v glavo«, dokler se zanje ne uvede smrtna kazen, pa lahko dobijo »samo toliko hrane, da preživijo«.

Podobno je nekaj dni po 7. oktobru 2023 razmišljal o Palestincih v Gazi, ko je na družbenih omrežjih zapisal, da bo tja, dokler Hamas ne izpusti talcev, »prišlo le na stotine ton razstreliva z letali – in niti kanček humanitarne pomoči«. Na drugem mestu pa je povedal, da bi moral »vsakdo, ki se preveč približa in ogrozi varnost [izraelskih obrambnih sil], prejeti metek«, tudi če gre za ženske ali otroke.

Ben-Gvir z nadaljevanjem genocida v Gazi pogojuje svojo podporo Netanjahujevi vladi. Ko je Izrael januarja sklenil začasno premirje s Hamasom, je temu ostro nasprotoval in odstopil kot minister. Nato pa se je Netanjahujevemu vojnemu kabinetu spet pridružil marca, ko sta se nadaljevali obstreljevanje in izčrpavanje Palestincev. Tudi sedaj nasprotuje vsakršnim pogajanjem, ki bi lahko pripeljala vsaj do začasnega premirja v Gazi. Nazadnje je ta mesec za izraelski vojaški radio ponovil, da se izraelska vojska ne sme »ustaviti niti za trenutek. Doseči moramo popolno zmago, zasesti vso Gazo, ustaviti humanitarno pomoč in spodbuditi preseljevanje.«

Ideolog genocida

Še prozornejši v svojih genocidnih namerah je finančni minister Smotrič, vodja skrajno desne stranke Verski sionizem. Tudi ta živi na Zahodnem bregu, in sicer zunaj nezakonite naselbine Kedumim. Njegov oče je bil ortodoksni rabin, Smotrič pa je obiskoval ugledno ješivo Merkaz Harav – ta je vzgojila generacije rabinov in aktivistov, ki verjamejo, da je judovsko naseljevanje palestinskega ozemlja njihova verska dolžnost. Svoje življenje je posvetil uresničevanju tega cilja.

Leta 2005 se je pridružil protestom proti načrtovani evakuaciji izraelskih naselij v Gazi in bil aretiran skupaj s štirimi aktivisti, ker so pri njih našli 700 litrov bencina. Varnostna agencija Šin Bet jih je osumila, da so poskusili razstreliti avtocesto. V zaporu je bil tri tedne, a zaradi pomanjkanja dokazov ni bil obsojen. Leta 2017, takrat že poslanec, pa je svojo vizijo judovske države opredelil v programu Odločilni načrt. Gre za dokument, v katerem je Smotrič zahteval aneksijo palestinskega ozemlja brez podelitve temeljnih pravic Palestincem, ki naj bi jih namesto tega obravnavali kot nekakšne kolonialne podložnike. Tiste, ki svoje usode ne bi sprejeli, bi fizično izgnali z njihovih domov, če bi se preveč upirali, pa naj bi jih imeli Izraelci pravico tudi loviti in pobijati. »Čeprav je bil ta načrt ob njegovi objavi usmerjen predvsem v okupirani Zahodni breg, je danes jasno, da bo vojna megla omogočila njegovo uresničitev v Gazi,« je v britanskem časopisu Guardian maja zapisal izraelski poslanec Ofer Kasif iz levičarske stranke Hadaš.

Smotrič je takoj po 7. oktobru 2023 ocenil, da mora Izrael kot povračilni ukrep »zadati udarec, kot ga ni bilo že 50 let, in porušiti Gazo«, precej prahu pa je dvignil tudi z izjavo, da je Izrael tako rekoč prisiljen dostavljati humanitarno pomoč Palestincem, saj mu svet ne bo dovolil, da bi izstradal dva milijona ljudi – »čeprav bi bilo to upravičeno in moralno, da bi osvobodili talce«.

Maja je napovedal, da bo Gaza v nekaj mesecih »popolnoma uničena«. »Ni polovičnih ukrepov. Rafa, Deir al Balah, Nuseirat – sledi popolno uničenje. /.../ Pod nebom ni prostora.« Palestince pa da bodo preselili na jug enklave (kjer izraelska vlada zdaj napoveduje, da bo zgradila »humanitarno mesto«), dokler ne »bodo povsem obupali in razumeli, da v Gazi ni upanja in ničesar, kar bi lahko iskali«.

Navdušen je denimo nad načrtom ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da bi na območju Gaze zgradili čudovit resort, »riviero« Bližnjega vzhoda. V torek je tako v knesetu razglašal, da naj bi za ta podvig že imeli zeleno luč Združenih držav Amerike – a da morajo najprej še preseliti Palestince, prevzeti nadzor nad Gazo in to napraviti za »neločljiv del Izraela«. Samo izpeljati morajo etnično čiščenje do konca.

Prvi koraki

Ukrep, ki ga je zoper ministra sprejela Slovenija, je kakopak bolj simboličen kot ne – morda pa bo k ukrepanju spodbudil še katero od drugih članic EU. A tudi slovenska vlada bi bila lahko pogumnejša. Če bi hotela, bi lahko denimo sprejela celovit vojaški embargo na tranzit in dobavo orožja ter vojaške opreme v Izrael. Lahko bi prepovedala trgovanje z nezakonitimi naselbinami na Zahodnem bregu. Ali pa preklicala dovoljenje izraelskemu letalskemu prevozniku Israir, katerega lastnik je družba Ramy Levy, ki vodi posel tudi na okupiranih palestinskih ozemljih. Slovenija bi lahko pod drobnogled vzela vsa naročila, pogodbe ter sporazume javnih institucij – in se s tem prepričala, da ne pomaga promovirati, normalizirati in hraniti mašinerije, ki izvaja genocid in okupacijo nad Palestinci in palestinskim ozemljem.

Lahko bi se pridružila tudi pobudi tako imenovane haaške skupine. Dvanajst držav – med njimi Malezija, Južna Afrika, Bolivija, Kolumbija, Indonezija (...) – je prejšnji teden, po dvodnevnem srečanju v Bogoti, sprejelo skupne ukrepe proti Izraelu. Med njimi prav takšne, ki smo jih našteli. Slovenija se je dogodka udeležila, a samo kot opazovalka. Podobno so se dogodka udeležili predstavniki Irske, Portugalske in Španije.

Slovenija je naredila samo prvi, še kar previden korak. Zdaj bi morali slediti drugi, odločnejši.