Boj za oblast! Z orožjem.

Na začetku tisočletja, leta 2001, je slovenska policija obravnavala 2621 kaznivih dejanj zoper življenje in telo in skoraj 600 ropov. Statistike v zadnjem letu, ko imamo zbrane podatke, to je v letu 2023, kažejo opazen drastični upad. Leta 2023 so policisti zabeležili le še 1807 kaznivih dejanj zoper življenje in telo in 230 ropov. To je zgolj ena od mnogoterih statistik, ki dokazujejo, da je Slovenija iz leta v leto varnejša država. Število najhujših kaznivih dejanj počasi upada, vse manj je tudi tatvin ali vlomov. A obratno sorazmerno s temi spodbudnimi trendi naša največja politična stranka SDS predvsem v zadnjih letih riše povsem drugačne, izredne razmere in v skladu s tem poziva k izrednim ukrepom, domnevno zaradi poslabšanja varnostnih razmer.

Kar je storil prejšnji teden njihov poslanec Žan Mahnič, ni nič izjemnega, ampak je že del tradicije te stranke. Potem ko so se prebivalci Šentjerneja zbrali na protestnem shodu zaradi nasilnih incidentov, ki naj bi jih zakrivili pripadniki romske skupnosti – pri čemer so, kot so ugotovili naši kolegi na Dnevniku, uporabili transparente iz prejšnjega leta –, jih je Mahnič pozval k oboroževanju. »Včlanite se v strelska društva in tako boste lahko doma legalno posedovali orožje,« je zapisal na omrežju X in napovedal, da bodo v SDS po morebitni vrnitvi na oblast spremenili zakonodajo. In sicer tako, da v njej prekoračen silobran, torej prekomerna obramba pred napadom, ne bo več kaznivo dejanje.

Lahko bi zamahnili z roko, češ, še en trol. Toda Mahnič ni le trol, temveč zvesti član kolektiva stranke, ki je že dokazala, da s temi idejami misli resno. Predsednik SDS Janez Janša je pred dvema letoma k oboroževanju pozval zaradi islamske grožnje. »Vrag je vzel šalo. Oborožite se. Legalno,« je leta 2023 sporočil ob zboru za Palestino, kjer je eden od protestnikov po arabsko vzklikal, da je Alah velik. Pred tem so mesto dežurnih krivcev zavzeli migranti in še pred njimi levica. V manihejski govorici SDS je slovenska levica že vsaj dve desetletji razčlovečena s frazami tipa »komunistična kontinuiteta«, »tranzicijska levica« ali »dediči Zločina, poškropljeni s krvjo«. Uporaba teh besed je pomembna, saj se ob tem razume, da so proti takšnim političnim nasprotnikom dovoljeni izjemni ukrepi, tudi nasilni. In te so v SDS tudi sprejemali. Ko je leta 2021 Janša svaril pred »državljansko vojno«, je svoje privržence pozval k »obrambi ustavnih temeljev slovenske države«. V istem zamahu je SDS poskušala tudi prepovedati Levico.

Lahko bi zamahnili z roko, češ, še en trol. Toda Mahnič ni le trol, temveč zvesti član kolektiva stranke, ki je že dokazala, da s temi idejami misli resno.

Sovražni govor članov SDS, ki vključuje posredne pozive k nasilju, ni zgolj sovražni govor, ker ga spremljajo tudi konkretna, oblastna dejanja. V času begunske krize, leta 2016, je Janša pozval k oblikovanju vojaške strukture, ki bi združevala oborožene »domoljube«. Država sicer takšne paravojaške strukture ni ustanovila, jo je pa SDS. Člani SDS so leta 2010 ustanovili veteransko Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, ki ima od okoli leta 2016 tudi svoje strelsko društvo. Člani tega strelskega društva, ki mu predseduje nekdanji sekretar Janševe vlade Božo Predalič, so skoraj izključno člani in simpatizerji SDS. In kot je vidno iz njihovih arhivov, ti na svojih srečanjih streljajo z ostrostrelnimi in celo z danes v civilne namene prepovedanimi avtomatskimi in polavtomatskimi puškami, kot je ruska kalašnikovka. Te naj bi v društvu v preteklosti dobivali na posodo od Slovenske vojske, v okviru nekakšnega »civilno-vojaškega sodelovanja«.

Člani omenjenega društva si nekoč orožja za domačo rabo niso smeli kupovati, a leta 2021 je vlada Janeza Janše spremenila orožarsko zakonodajo tako, da so lahko prosilci za orožni list kot upravičen razlog za posest orožja predložili tudi »dokazilo o članstvu v nevladni organizaciji, ki deluje v javnem interesu na področju obrambe in policije« – kot je omenjeno strelsko društvo. A jim to še ni bilo dovolj. Ker je v EU od leta 2017 zaradi terorističnih napadov z direktivo civilistom načeloma prepovedan dostop do polavtomatskega orožja, je Janševa vlada spremenila tudi ta pravila. Leta 2021 je orožarski zakon spremenila tako, da so lahko člani strelskih društev, ki imajo status nevladne organizacije v javnem interesu na področju obrambe, spet kupovali takšno orožje. Kot so leta 2023 razkrili na portalu Necenzurirano, je dovoljenje za posest orožja na tej podlagi pridobil tudi takratni notranji minister iz vrst SDS Aleš Hojs. Takoj po prihodu na oblast je koalicija Roberta Goloba to spremembo odpravila, je pa od leta 2021 ostala veljavna še ena določba, s katero so v SDS razrahljali posest orožja. Od tedaj lahko posameznik, ki nosi službeno orožje, na poenostavljen način pridobi orožno listino zgolj z dovoljenjem predstojnika. Policisti in vojaki lahko od tedaj posedujejo orožje tudi zunaj delovnega časa ali po prenehanju delovnega razmerja.

Zaradi takšnega rahljanja orožarske zakonodaje in manj restriktivne politike dodeljevanja orožja za varnost imamo v Sloveniji vse več oboroženih ljudi in vse več orožja ter vse več nevarnosti. V Sloveniji je mogoče imeti v lasti orožje zaradi lova, športa ali varnosti. Po zadnjih podatkih ministrstva za notranje zadeve iz junija letos imamo v Sloveniji 19.730 lovcev oziroma posameznikov, ki pa imajo v lasti vse več orožja. Leta 2021 so jih imeli 76 tisoč kosov, letos že 80 tisoč kosov. Tudi število dovoljenj za športno orožje postopno narašča. Leta 2015 je imelo 2933 športnikov v lasti skupaj 8611 kosov športnega orožja, letos ima 5202 športnikov v lasti 18.108 kosov orožja. Damijan Nacevski, predsednik Akcijske strelske zveze Slovenije, ene od treh strelskih zvez, članic Olimpijskega komiteja Slovenije, pravi, da sta razlog za rast števila članov in orožja vse večje navdušenje javnosti nad uspehi športnikov, podobno kot v primeru kolesarjenja, in tudi razvoj strelskega znanja in udejstvovanja v vse več disciplinah. V tem ne vidi varnostne grožnje. »Pri nas je to resen šport. Naša zakonska ureditev pa je takšna, da so strelci zelo pazljivi ljudje. Če prideš do sodnika za prekrške, lahko to privede do odvzema orožne listine, kar lahko pomeni konec tekmovalne kariere,« pojasnjuje.

Na seznamu niso le Romi ali Neslovenci. V manihejski govorici SDS je slovenska levica že vsaj dve desetletji razčlovečena s frazami tipa »komunistična kontinuiteta«, »tranzicijska levica« ali »dediči Zločina, poškropljeni s krvjo«.

A vse več je tudi dodeljenega orožja zaradi varnostnih razlogov. Od leta 2015 do 2020 je število lastnikov in kosov orožja za varnost sicer upadalo, nato pa je od leta 2021 opazen preobrat: število lastnikov in tudi število kosov orožja za varnost v zadnjih letih spet narašča. Konec januarja je poslanec Andrej Kosi (SDS) v parlamentarnem vprašanju namignil, da naj bi se v Sloveniji stopnja varnosti zmanjševala, češ da je »vse več takih, ki orožje kupijo, ker se bojijo za lastno varnost«. A je to sprenevedanje: količina orožja narašča, ker so v SDS leta 2021 razrahljali pravila. Zaradi zgoraj opisanega rahljanja orožarske zakonodaje, ki so jo dosegli v SDS, je v statističnih podatkih leta 2022 zabeležen večji skok, ki se nadaljuje tudi v letih 2023–2025. Če vse kategorije seštejemo, pridemo do številke 170 tisoč. Po podatkih policije je v Sloveniji tako danes že kar 190 tisoč kosov (legalnega) orožja, ki ga lahko uporabljajo 46.604 posamezniki. Njihovo število v posameznih letih iz različnih razlogov raste in mnogi, tudi Aleš Završnik, vodja Inštituta za kriminologijo, so zato prepričani, da bi morali te trende omejiti in da je orožja v Sloveniji preveč: »Več orožja pomeni tudi več rabe orožja in več nesreč z orožjem. Zelo pogosti so seveda primeri v ZDA , ko otroci pridejo do orožja, ki ga legalno posedujejo njihovi starši, in po nesreči ubijejo sebe ali sorojence. In lahko se tudi spomnimo, kako zelo pogosti so primeri, ko otroci namenoma ubijejo sošolce in učitelje z orožjem, ki ga kdo v njihovi bližini ali družini poseduje legalno.« A ob tem, ko v Sloveniji zaradi ukrepov SDS narašča število oboroženih, si v tej stranki že leta prizadevajo za rahljanje pravil, kdaj je lahko orožje uporabljeno za obrambo. Ena od še neuresničenih idej SDS je sprememba opredelitve silobrana. Tako kot Mahnič je tudi Janšev bivši generalni direktor policije Anton Olaj pred dvema letoma sporočil, da bi bilo treba definicijo silobrana v Sloveniji spremeniti. Kako?

Silobran je, pojasnjuje Završnik, pravni institut, ki posamezniku v dolo- čenih okoliščinah dovoljuje uporabo sile za obrambo sebe ali drugega pred protipravnim napadom. Gre za izključitev protipravnosti: če so pogoji silobrana izpolnjeni, storilec ni kazensko ali odškodninsko odgovoren, ker je branil zavarovano pravico – življenje, telo, svobodo, premoženje. Slovenska sodišča so o silobranu odločala v številnih primerih in so izoblikovala precej trdno sodno prakso. Sodeč po tej je samoobramba dopustna le, dokler traja napad. Če se napad konča, če na primer napadalec beži ali je onesposobljen, silobran ni več dovoljen. Sredstva obrambe morajo biti tudi sorazmerna napadu. Če je napad zoper življenje, je dovoljena tudi usodna obramba, torej uporaba strelnega orožja, če pa gre za blažji napad, kot je udarec z roko, smrtno nevarna obramba praviloma ni dopustna. To se imenuje prekoračen silobran. Prekoračen silobran je pretirani odziv na protipravni napad. Kdaj je silobran primeren in kdaj je prekoračen, presojajo sodišča v konkretnem primeru; v primeru, da se je oseba pretirano odzvala na protipravni napad, ima sicer sodišče možnost, da takšno osebo kaznuje mileje ali ji kazen tudi v celoti odpusti.

Ta mesec je mariborsko sodišče Ireno Tihec oprostilo obtožb za uboj moža Aleša Tihca aprila 2022 v družinski hiši v Brunšviku. Irena Tihec je bila obtožena, da je z nožem ubila svojega moža, sama pa je ves čas vztrajala, da je ravnala v silobranu. V zagovoru je opisala dolgoletno psihično in fizično nasilje soproga, ki naj bi se stopnjevalo. Usodni dan naj bi bil vrhunec večdnevnega napetega dogajanja, polnega prepirov, ljubosumja in groženj, ob katerih se je počutila ogroženo. Trdila je, da je mož v napadu planil proti njej in se pri tem sam napičil na nož, s katerim se je poskušala ubraniti. Tožilstvo je na drugi strani trdilo, da je šlo za zavesten in naklepen napad in da je Irena Tihec prekoračila silobran, saj da forenzični dokazi kažejo močan in usmerjen udarec, zato je zahtevalo osem let zapora. A sodni senat ni pritrdil mnenju tožilstva. Odvetnica Irene Tihec, bivša notranja ministrica Györkös Žnidar, je po koncu procesa dejala, da je sodba zelo pomembna tudi v širšem smislu, ker naj bi z njo sodišče preseglo družbeno nerazumevanje, da vsaka tovrstna smrt v pravnem smislu avtomatično pomeni uboj. Nihče ženski ne sme odreči pravice, da se brani zoper nasilje, četudi se to dogaja znotraj zakonske zveze, je dejala.

Sovražni govor članov SDS, ki vključuje posredne pozive k nasilju, ni zgolj sovražni govor, ker ga spremljajo tudi konkretna, oblastna dejanja.

A v SDS si prizadevajo, da bi takšno razumevanje postalo avtomatsko v vseh primerih, želijo torej legalizirati prekoračen silobran. Takšna je ureditev v ZDA. Ameriška različica silobrana izhaja iz predpostavke, da se napadeni ne sme umakniti pred napadalcem in ima polno pravico, da ne glede na posledice varuje sebe in svojo lastnino. Kar na primer pomeni, da ima lastnik bivališča, vozila ali pisarne pravico uporabiti tudi smrtno silo, da zaščiti sebe, družino ali imetje – brez dolžnosti umika. V ZDA za upravičenje uporabe smrtonosnega silobrana pogosto zadošča, da se je oseba počutila ogroženo, tudi če je kasneje ugotovljeno, da nevarnost ni bila objektivno zelo velika. To pomeni, da ameriški tožilci običajno težko dosežejo obsodbo branilca. A ta ureditev ima v državi, kjer je tudi enostavno priti do orožja, velike negativne družbene posledice. ZDA ima približno 50- do 100-krat višjo stopnjo umorov s strelnim orožjem kot povprečna evropska država. V večini evropskih držav tudi ni tako imenovanih množičnih strelskih pohodov; v ZDA pa jih je vsako leto več sto. »Govoriti o tem, da bi spremenili institut silobrana ali prekoračenega silobrana, je govorjenje v prazno in odraz hujskaštva in poceni političnega populizma, ki ne rešuje nobenih družbenih problemov,« zato pravi Završnik.

Podobno pravi tudi Gorazd Meško, predstojnik katedre za kriminologijo na Fakulteti za varnostne vede. Pri teh pozivih, poudarja, gre za navadno hujskaštvo in za instrumentalizacijo žrtev kaznivih dejanj ter vseh preostalih nezadovoljnih, žalostnih in razočaranih, ki lahko postanejo last politike, ta pa jih nato napeljuje na preproste rešitve, ki vodijo v še večje družbene težave. »Te ideje so kot bencin na ogenj. Če so varnostne razmere v Sloveniji res vse slabše, je širitev uporabe orožja za samoobrambo najslabši možen odgovor, ki vodi v konflikte in nesreče pri uporabi orožja ter v eskalacijo problemov.« Varnost lahko zagotavlja le država s socialnimi politikami z doslednostjo in policijskim delom v skupnosti, našteva Meško. Takšno je pravzaprav tudi mnenje celotne varstvoslovne stroke v Sloveniji, na katero pa se v SDS požvižgajo. Ključno vprašanje zato ostaja: če smo v Sloveniji vse bolj varni, če je vse manj najhujših kaznivih dejanj, zakaj si v SDS v nasprotju s priporočili stroke prizadevajo za omilitev pravil, po katerih lahko posamezniki pridobijo orožje, in omilitev pravil, po katerih lahko to orožje uporabljajo?

Ker SDS rahlja orožarsko zakonodajo in blaži restriktivno politiko dodeljevanja orožja za varnost, imamo v Sloveniji vse več oboroženih ljudi in vse več orožja ter vse več nevarnosti.

SDS s to politiko ni izstopajoča skrajno desna stranka. Tudi v EU, kot kažejo podatki Eurostata ali organizacije Gunviolence, je v zadnjih 15 letih umorov s strelnim orožjem vse manj. Med letoma 2009 in 2021 je njihovo število upadlo za več kot tretjino. Od leta 2013 se v Evropi zmanjšuje tudi število vlomov in tatvin. Kljub temu pa si večina skrajno desnih strank, sorodnih slovenski SDS, domnevno zaradi varnostnih razlogov prizadeva za rahljanje pravil pri nabavi orožja in njegovi uporabi. Takšni politiki sledijo na primer nemška AfD, avstrijska FPÖ ali španska VOX, v katerih so v zadnjih letih vložili več uradnih predlogov, kako omogočiti lažje nakupe orožja in kako razširiti pravico do samoobrambe z orožjem. V nekaterih državah so takšne reforme skrajni desnici tudi uspele. V Italiji je leta 2019 parlament na pobudo njihove skrajno desne stranke Lega sprejel zakon, ki določa, da je »obramba na domu vedno upravičena«. Na tej podlagi lahko sedaj v Italiji lastniki domov uporabljajo strelno orožje proti vsiljivcem brez večjega strahu pred pravnimi posledicami, saj jim na sodiščih v večini primerov ni treba posebej dokazovati sorazmernosti obrambe. Leta 2021 pa je češki parlament spremenil ustavo tako, da so vanjo vpisali pravico »do obrambe življenja ali življenja drugega, tudi z orožjem«. To so v parlamentu dosegle desnosredinske, konservativne in populistične stranke, ki so poudarjale »odpor proti evropskemu razoroževanju« in pravico Čehov do samoobrambe z orožjem.

Skrajno desne stranke so pogosto frustrirane, saj s političnim programom praviloma ne zmorejo dobiti demokratične večine in se zato rade zatekajo k najradikalnejšim rešitvam, tudi k legalizaciji uporabe orožja.

Mahničeva ukinitev prekoračenega silobrana bi pomenila legalizacijo zločina, meni kriminolog Dragan Petrovec, ki pa ob tem opozarja še na politično razsežnost zahtev po oboroževanju. Skrajno desne stranke so pogosto frustrirane, saj s političnim programom praviloma ne zmorejo dobiti demokratične večine in se zato rade zatekajo k najradikalnejšim rešitvam, tudi k legalizaciji uporabe orožja: »Mokre sanje skrajnih desničarjev se vedno začno pri tem, da streljaš na Roma, ki ti krade krompir. To je Rom, lahko pa tudi kakšna druga manjšina. Spomnimo se trojk in raznih oboroženih vaških straž, ki so po Sloveniji že maširale proti migrantom ali Neslovencem. A vse to so le izgovori. Kajti te mokre sanje skrajnih desničarjev se nato vedno končajo z revolucionarnim ciljem, to je z nasilnim prevzemom oblasti,« pravi Petrovec. In dodaja: »Spomnite se leta 1994 in Depale vasi, ko je skrajni del slovenske politike dejansko želel z uporabo orožja v Sloveniji izvesti puč. Tudi po zaslugi policije do tega ni prišlo. In orožje je potihnilo. A to orožje vedno potihne le do prve naslednje priložnosti.«