Intervju / »Ob takšnih velikih spremembah ni nenavadno, da hitro dobiš tarčo na hrbet«

Kdor je ob ustanovitvi ministrstva z nenavadnim imenom nad njim vihal nos, se danes najbrž tolče po glavi. Ministrstvo za solidarno prihodnost s Simonom Maljevcem na čelu se je izkazalo za uresničevalca nekaterih glavnih in najtežje izvedljivih projektov vlade Roberta Goloba. Zagrizlo je denimo v dolgo neurejeno stanovanjsko področje – državni zbor je tako prejšnji teden potrdil novo stanovanjsko zakonodajo, ki med drugim določa, da bo država v prihodnjih desetih letih za gradnjo javnih stanovanj na leto namenila sto milijonov evrov. Obenem je bila prav temu ministrstvu zaupana tudi postavitev novega, dolgo pričakovanega sistema dolgotrajne oskrbe, ki se ga je politika zaradi njegove zahtevnosti doslej tako rada otepala. Z ministrom smo se pogovarjali o nekaterih nejasnostih, ki še zmeraj spremljajo sistem dolgotrajne oskrbe, in o očitkih, ki jih je bil zaradi njega deležen predvsem iz gospodarstva.

Zakaj smo na vzpostavitev dolgotrajne oskrbe čakali več kot dve desetletji? 

Ko smo prišli na ministrstvo in odprli omare, smo ugotovili, da je bilo pripravljenih že več kot 20 različic zakona o dolgotrajni oskrbi. Gre za kompleksen sistem, v katerega je vključenih več deset tisoč oseb, 150 zavodov in drugih izvajalcev na terenu. In mislim, da se ga prav zato nihče doslej ni upal resno lotiti. Drugi razlog za to pa je bil najbrž političen. Vzpostavitev dolgotrajne oskrbe pomeni največjo spremembo na področju socialnega varstva od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, dejansko smo postavili nov steber socialne države. Ob takšnih velikih spremembah pa ni nenavadno, da hitro dobiš tarčo na hrbet.