»Prihodnost bo morala biti solidarna, druge možnosti ni«

Kdor je ob ustanovitvi ministrstva z nenavadnim imenom nad njim vihal nos, se danes najbrž tolče po glavi. Ministrstvo za solidarno prihodnost s Simonom Maljevcem na čelu se je izkazalo za uresničevalca nekaterih glavnih in najtežje izvedljivih projektov vlade Roberta Goloba. Zagrizlo je denimo v dolgo neurejeno stanovanjsko področje – državni zbor je tako prejšnji teden potrdil novo stanovanjsko zakonodajo, ki med drugim določa, da bo država v prihodnjih desetih letih za gradnjo javnih stanovanj na leto namenila sto milijonov evrov. Obenem je bila prav temu ministrstvu zaupana tudi postavitev novega, dolgo pričakovanega sistema dolgotrajne oskrbe, ki se ga je politika zaradi njegove zahtevnosti doslej tako rada otepala. Z ministrom smo se pogovarjali o nekaterih nejasnostih, ki še zmeraj spremljajo sistem dolgotrajne oskrbe, in o očitkih, ki jih je bil zaradi njega deležen predvsem iz gospodarstva.

Zakaj smo na vzpostavitev dolgotrajne oskrbe čakali več kot dve desetletji? 

Ko smo prišli na ministrstvo in odprli omare, smo ugotovili, da je bilo pripravljenih že več kot 20 različic zakona o dolgotrajni oskrbi. Gre za kompleksen sistem, v katerega je vključenih več deset tisoč oseb, 150 zavodov in drugih izvajalcev na terenu. In mislim, da se ga prav zato nihče doslej ni upal resno lotiti. Drugi razlog za to pa je bil najbrž političen. Vzpostavitev dolgotrajne oskrbe pomeni največjo spremembo na področju socialnega varstva od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, dejansko smo postavili nov steber socialne države. Ob takšnih velikih spremembah pa ni nenavadno, da hitro dobiš tarčo na hrbet.

Dolgotrajna oskrba se izvaja na podlagi popravljenega zakona, ki ga je pravzaprav sprejela prejšnja, Janševa vlada. Zanj se je na začetku mandata te vlade ugotovilo, da je neizvedljiv. Bi lahko rekli, da je prejšnja vlada zakon sprejela s figo v žepu?

Zagotovo. Zakon ni bil izvedljiv niti tehnično niti ni imel zagotovljenega potrebnega financiranja. Prejšnja vlada se je odločila vsa težja vprašanja pri urejanju področja postaviti nekam v daljno prihodnost, torej ni imela iskrenih namenov vzpostaviti dolgotrajne oskrbe.

Pri julijski plači bo večini že odtegnjen prispevek za dolgotrajno oskrbo. Kaj bomo pravzaprav začeli plačevati? 

Gre dejansko za sistem zavarovanja, podobno kot pri zdravstvenem zavarovanju. Na povsem enak način bomo po novem plačevali za dolgotrajno oskrbo, in sicer v znesku odstotka svoje plače, odstotek pa bodo k temu primaknili še delodajalci. Upokojenci bodo plačevali prispevek v obsegu odstotka pokojnine, samozaposleni in kmetje s prijavljeno dejavnostjo pa v višini dveh odstotkov plače.

Koliko sredstev bo tako zbranih letos, koliko jih pričakujete prihodnje leto? 

Letos pričakujemo, da bomo zbrali okoli 250 milijonov, prihodnje leto pa okoli 650 milijonov evrov. Za celotno področje dolgotrajne oskrbe letos sicer potrebujemo 270 milijonov evrov. Razliko bo pokril državni proračun. K temu naj dodam – ker smo iz gospodarstva deležni očitkov, češ da prispevek pobiramo »na zalogo« –, da se prispevek nabira na podlagi izračunov, ki jih je evropska komisija potrdila kot edini mogoč in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe. Če bi ta sistem postavljali brez potrebnega financiranja, bi ustvarili kvečjemu nevzdržen sistem in pa minus, kot se mogoče ustvarja na katerem drugem področju.

Ko bomo potrebovali dolgotrajno oskrbo, nam ne bo treba razmišljati o globini našega žepa. To je osnova tega sistema. in mislim, da tudi osnova socialne države.

Kako boste zagotovili finančno vzdržnost sistema, ko se bodo potrebe zaradi staranja prebivalstva povečale? Danes je v Sloveniji več kot 20 odstotkov prebivalcev starejših od 65 let, po projekcijah jih bo leta 2050 že več kot 30 odstotkov. 

Projekcije smo delali za prihodnjih 70 let. Sistem je zagotovo vzdržen vsaj za prihodnjih nekaj let, smo pa prav zato v zakon vpisali klavzulo, da se bo izvajanje zakona vsebinsko in z vidika financ spet preverilo čez tri leta in se bo po potrebi naredil kakšen popravek. Ta sistem mora ostati živ. Finančno in na vsebinski ravni. Tudi nabor storitev, ki so trenutno predvidene v zakonu, ni dokončen in najbrž bomo morali čez čas katero dodati.

Pri tem se nekateri sprašujejo, zakaj bi plačevali prispevek za storitev, ki je dejansko (še) ne potrebujejo. 

Tu se ponuja zelo dobra analogija z zdravstvenim sistemom. Tudi sam, ko sem imel 20 let, nisem šel pogosto k zdravniku, pa sem vseeno plačeval zdravstveni prispevek. Ko pa sem potreboval zdravnika, sem vedel, da grem lahko k njemu in da bom pomoč dobil brezplačno. Na enak način postavljamo sistem dolgotrajne oskrbe. Ko jo bomo potrebovali mi ali kdo od naših bližnjih, naj bo to naša mama ali babica, nam ne bo treba razmišljati o globini žepa. To je osnova tega sistema. In mislim, da tudi osnova socialne države. Solidarnostni prispevek je zato minimalen glede na to, kako veliko bomo od njega kot družba pridobili.

Na ta račun vseeno leti kar nekaj očitkov, predvsem iz gospodarstva, iz obrtno-podjetniške ter gospodarske zbornice, da bodo ljudje začeli plačevati za storitev, ki se v resnici še ne izvaja.

Dolgotrajna oskrba se seveda že izvaja. Izvajala se je tudi že pred sprejetjem zakona o dolgotrajni oskrbi – domovi za starejše niso nekaj novega in so tukaj že več kot 70 let. Prav tako se že izvajajo pravice iz zakona, ki so nove. Denimo pravica do oskrbovalca družinskega člana, ko lahko nekdo skrbi za svojca, za kar je upravičen do delnega plačila za izgubljeni dohodek (to je 1,2-kratnik minimalne plače, če oskrbuje enega sorodnika, oziroma 1,8-kratnik, če zagotavlja pomoč dvema). Teh oseb imamo že več kot 1600, se pravi nam je letos, če malce karikiram, uspelo »napolniti« 16 domov za starejše.

Prav tako več kot 5000 oseb že prejema e-oskrbo, ki je bila pred tem komercialna, zdaj pa je upravičencem na voljo brezplačno. Gre za zapestnico ali ovratnico, ki jo nosi starejša oseba ali pomoči potrebna oseba in zazna nekatere gibe, denimo, če oseba pade ali kaj podobnega. Pri tem samodejno sproži klic v klicni center, ta pa o tem obvesti ustrezne institucije in sorodnike. To pravico smo zastavili tako, da je brez ocenjevanja dostopna vsem, ki so starejši od 80 let in pri osebnem zdravniku zaprosijo za e-oskrbo. Mlajši morajo iti še zmeraj skozi postopek ocenjevanja, a lahko zagotovim, da je bodo deležni vsi, ki jo potrebujejo.

Blaž Cvar, predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, vas je kljub temu pozval k odstopu. Kako razumete podobne napade?

Tega ne morem razumeti drugače kot politično dejanje. Vendarle smo v letu pred volitvami. Zgovorno je predvsem, da napadi prihajajo iz gospodarstva. Tega smo v Levici že vajeni. Podobnih katastrofičnih scenarijev, kot jih nekateri slikajo zdaj, smo se pred sedmimi leti naposlušali že ob urejanju minimalne plače. Takrat smo poslušali, kako se bo gospodarstvo tako rekoč čez noč sesulo, da se bodo podjetja selila v tujino, ljudje pa bodo izgubljali službe. Dejansko smo nekaj let kasneje v situaciji, ko gospodarstvo žanje rekordne dobičke. Problem je samo denar in nič drugega. Gospodarstveniki govorijo, da dolgotrajno oskrbo podpirajo, nasprotujejo pa prispevku zanjo. A to dvoje enostavno ne gre skupaj.

Kakšne oblike dolgotrajne oskrbe, poleg teh, ki ste jih že omenili, bodo še na voljo uporabnikom? 

V kratkem se bo na terenu začela izvajati še dolgotrajna oskrba na domu. To je storitev, ki je podobna pomoči na domu. S tem dodatkom, da so v dolgotrajno oskrbo vključene tudi nekatere zdravstvene storitve in tako imenovane storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti – to so na primer storitve fizioterapije in delovne terapije, za katere uporabnikom ne bo treba več hoditi v ambulanto. Potem je tu še institucionalno varstvo, se pravi domovi za starejše, in pa denarni prejemek za tiste, ki se ne bi odločili za katero od drugih pravic iz zakona. Ta bo, glede na kategorijo, v katero bodo uvrščeni, znašal od 89 do 491 evrov na mesec. S tem smo hoteli predvsem zagotoviti rešitev za različne situacije.

Se te storitve izključujejo med seboj? 

Upravičenci do oskrbovalca družinskega člana, dolgotrajne oskrbe na domu ali institucionalnega varstva lahko hkrati uporabljajo tudi e-oskrbo in storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti. Te stvari se ne izključujejo.

Se pa izključujeta denimo denarni prejemek in že obstoječa pravica do dodatka za pomoč in postrežbo? 

Drži.

Kako se dolgotrajna oskrba na domu razlikuje od pomoči na domu? 

Pomoč na domu je drugačna storitev. Če si denimo zlomite kolk in potrebujete pomoč samo za neko obdobje, na primer za nekaj mesecev, to ni dolgotrajna oskrba. To je podpora za določen čas, da človek spet vzpostavi samostojnost. Ko govorimo o dolgotrajni oskrbi, pa govorimo o oskrbi, ki jo človek potrebuje od neke točke, in sicer, kot namiguje že ime – dolgotrajno.

Imate pripravljene izračune, kolikšen delež ljudi, ki zdaj prejemajo pomoč na domu, bo upravičen tudi do dolgotrajne oskrbe? 

V pilotnih projektih se je pokazalo, da je takšnih prejemnikov pomoči na domu približno 75 odstotkov. Zato bomo pomoč na domu seveda ohranili še naprej. Dolgotrajna oskrba in pomoč na domu se prav tako ne izključujeta. Če je kdo upravičen na primer do 80 ur dolgotrajne oskrbe na domu, a bi si želel še 20 ur pomoči na domu, ki bi jih po obstoječem sistemu doplačal, bo to seveda lahko storil.

Že ob urejanju minimalne plače smo poslušali, kako se bo gospodarstvo čez noč sesulo. Nekaj let kasneje smo v situaciji, ko gospodarstvo žanje rekordne dobičke.

Kako pa se dolgotrajna oskrba razlikuje od osebne asistence? 

Osebna asistenca je določena za skupino invalidnih oseb, ki potrebujejo podporo pri ohranjanju aktivnosti, ne samostojnosti. To pomeni, da lahko živijo aktivno, gredo v službo, na sprehod, se sestanejo s prijatelji in podobno. V osnovi gre torej za povsem drugo storitev. Obe, pomoč na domu in osebna asistenca, sta storitvi, ki se bosta nemoteno izvajali naprej. Ne moreš pa prejemati dolgotrajne oskrbe in osebne asistence hkrati.

Če bi denimo moj oče potreboval dolgotrajno oskrbo na domu, kam naj se obrne? 

Obrniti bi se moral na center za socialno delo, kjer bi osebno ali po telefonu oddal vlogo. Nato bi ga poklicali in se dogovorili za obisk na domu. Z njim bi opravili obsežen pogovor, v katerem bi preverili njegovo zdravstveno in tudi socialno stanje. S tem mislim na primer, s kom in v kakšen okolju živi. Na podlagi tega bi svetovalci pripravili oceno, koliko ur dolgotrajne oskrbe mu pripada, od 20 do 110 ur oskrbe na teden, kar je podlaga za uvrstitev v eno od petih kategorij dolgotrajne oskrbe. Vaš oče bi nato dobil odločbo – če bi bil denimo uvrščen v tretjo kategorijo, bi mu pripadlo 60 ur dolgotrajne oskrbe na teden. Potem bi z odločbo šel k izvajalcu dolgotrajne oskrbe in z njim pripravil osebni načrt, prilagojen njegovim potrebam.

Kaj to pomeni? Da se bo izvajalec nato prilagodil uporabnikovi konkretni situaciji, recimo temu, da živi v tretjem nadstropju v bloku, ki nima dvigala?

Tako. Ali pa denimo, če kdo potrebuje pomoč samo zjutraj ali pa popoldne. Ta prvi stik je zelo pomemben, ker se z izvajalcem dogovorimo tudi, kakšne storitve potrebujemo. Nekateri potrebujejo pomoč pri tuširanju, drugi samo pri pospravljanju ... Vse to je stvar dogovora.

Lahko natančneje poveste, kaj posamezne kategorije prinašajo uporabnikom in kakšni so pravzaprav vstopni pogoji? Kdo bi bil denimo uvrščen v prvo kategorijo oskrbe, kdo v peto? 

Dolgotrajna oskrba je razdeljena na pet kategorij. Prva kategorija predvideva 20 ur oskrbe na teden, druga 40 ur, tretja 60 ur, četrta 80 ur in peta 110 ur. Če človek ni samostojen, če se denimo ne zmore umiti ali opraviti nekaterih osnovnih stvari, za kar potrebuje samo nekaj ur pomoči na teden, bo verjetno uvrščen v prvo kategorijo, če je povsem nepokreten, pa v peto. Uporabnik se, potem ko je uvrščen v kategorijo, lahko sam odloči, katero storitev dolgotrajne oskrbe bo uporabil. Naj pri tem še omenim, da je pravica oskrbovalca družinskega člana na voljo samo za četrto in peto kategorijo, se pravi za tiste, ki potrebujejo največ podpore.

Ko je bila prvič omenjena vzpostavitev vstopnih točk na centrih za socialno delo, je bilo slišati veliko pomislekov, da so ti že zdaj preobremenjeni in da dodatnega dela preprosto ne bodo zmogli. 

Zmeraj, kadar v sistem uvajaš večje spremembe, sprva kaže, da vse gori, nič se ne da – potem pa se čez čas izkaže, da ni čisto tako. Za centre za socialno delo smo zagotovili 128 novih zaposlitev. Mislim, da smo v zadnjih dveh letih tudi vzpostavili dobro sodelovanje med centri in ministrstvom. Eni so, ko pride do izvajanja dolgotrajne oskrbe, še malce zadaj, drugi so spredaj, ampak lahko rečem, da smo na pravi poti in da smo vsi konkretno zagrizli v delo.

Koliko ljudi se je doslej obrnilo nanje? 

Vlog je bilo nekaj več kot tisoč. Govoriva o 16 centrih za socialno delo, kar pomeni, da je povprečje nekaj manj kot sto vlog na center.

Kdaj lahko upravičenci pričakujejo, da bodo vloge rešene? 

Trenutno poteka ocenjevanje na terenu, potem bo stekel upravni postopek, prve odločbe pa pričakujemo septembra.

Zakaj še zmeraj ni vzpostavljen informacijski sistem, ki bi dovolil izdajo odločb? 

Informacijski sistem je orodje, ni pa zakonski pogoj za izvajanje oskrbe. Trenutno ga razvijalci še dograjujejo in bo v kratkem končan. Ampak delo na terenu zaradi tega ne zaostaja. Vse poteka, kot je bilo zastavljeno. Ko so centri za socialno delo prejeli vloge, so lahko začeli delati in so se lotili faze ocenjevanja, ko bo informacijski sistem vzpostavljen, pa bodo lahko izdali tudi pozitivne odločbe.

To pričakujete, da bo mogoče najkasneje septembra? 

Tako je. Ampak izdajanje odločb je samo ena od komponent v zelo širokem informacijskem sistemu, ki ga postavljamo. Vzpostavljamo tudi denimo pregleden sistem, v katerega bodo vključeni čisto vsi izvajalci dolgotrajne oskrbe in prek katerega bo mogoče natančno spremljati, kdo prejema sredstva iz dolgotrajne oskrbe. Končno bomo imeli tudi pregled nad čakalnimi vrstami v domovih za starejše. Veste, kako se je to spremljalo doslej?

Kako? 

To je videti tako, da sodelavci na ministrstvu po telefonu kličejo zavode, nato pa podatke vnašajo v excelovo tabelo. Pri čemer vemo, da so nekateri prijavljeni v čakalno vrsto tudi v več kot desetih domovih za starejše. Tako da realnega podatka, koliko ljudi čaka na posteljo v domu, dejansko nimamo. To nam bo omogočil novi informacijski sistem, ko bo v celoti vzpostavljen. To bo predvidoma konec leta 2028.

Je mreža izvajalcev že v celoti vzpostavljena? Pri skupnosti socialnih zavodov izvajalce pozivajo, naj ne podpisujejo pogodb z občinami. 

Nekaj nezadovoljstva je bilo vezanega na cene storitev, ki smo jih tudi že zvišali. Te so bile izračunane na podlagi realnih podatkov, ki so nam jih posredovali zavodi sami, tako da dejansko ne vem, kako bi jih lahko izračunali drugače. Ampak mreža se vzpostavlja. Trenutno imamo 57 izvajalcev, ki so že dali vloge za vpis v register, pri čemer jih večina deluje v več občinah, nekateri tudi v več kot desetih. Do septembra pričakujem, da bodo za večino občin izvajalci že na voljo.

Če je kdo, ki je uvrščen v četrto kategorijo oskrbe, v domu za starejše doslej vsak mesec za oskrbo plačeval 1800 evrov ali več, bo po novem plačeval največ 781 evrov.

Koliko občin dejansko danes že ima izvajalca? 

Izbranega izvajalca ima že 166 občin, to pomeni, da so že podpisali pogodbo ali so v fazi podpisovanja. Nekaj več kot 40 občin ga še nima. Vzpostavitev mreže je sicer odgovornost občin. Prav tako smo na ministrstvu vzpostavili posebno telefonsko linijo, ki deluje enkrat na teden in na katero se lahko občine obrnejo, če imajo dodatna vprašanja.

Novi zakon decembra prinaša tudi spremembe za stanujoče v domovih za starejše. Bodo morali ti ponovno opraviti postopek evalvacije ali bo šlo za samodejen prehod v sistem dolgotrajne oskrbe? 

Vsi, ki bodo 1. decembra stanovalci domov za starejše, bodo avtomatično prevedeni v kategorije dolgotrajne oskrbe glede na kategorije oskrbe, v katere so razvrščeni že danes. Za to bo potrebno samo njihovo soglasje, s tem pa bodo že v sistemu dolgotrajne oskrbe in prejemali nove položnice, na katerih bo zajeta samo cena nastanitve in prehrane.

Stanovalci v domovih za starejše torej ne bodo več plačevali oskrbe, temveč samo tako imenovani hotelski del? 

Tako je. Ne glede na to, koliko ur dolgotrajne oskrbe jim pripada, bodo plačevali samo nastanitev in prehrano. Vse ostalo bo krito iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Pri čemer smo poskrbeli tudi, da cena nastanitve in prehrane, ko gre za standardno oskrbo (to pomeni dvoposteljno sobo s souporabo kopalnice), ne bo presegla zneska minimalne zajamčene pokojnine za polno delovno dobo, ki zdaj znaša 781 evrov. Kaj to pomeni? Če je kdo, ki je bil uvrščen v četrto kategorijo oskrbe, doslej vsak mesec za oskrbo plačeval 1800 evrov ali več, bo po novem plačeval največ 781 evrov. Gre za kapico, torej za najvišjo mogočo ceno, cene bodo lahko tudi nižje.

Kaj pa tisti, ki ne živijo oziroma ne bodo hoteli živeti v večposteljni sobi? 

Za dodaten prostorski del bodo doplačali, vendar bo tudi zanje vsa socialna in zdravstvena oskrba seveda krita iz zavarovanja, tako da tu ni razlike.

Na začetku sva govorila o financiranju dolgotrajne oskrbe, drugo vprašanje pa so kadri. Teh kronično primanjkuje in ne zadostujejo niti za sedanje potrebe po oskrbi. 

V zvezi z domovi za starejše pogosto poslušamo, koliko postelj ostaja praznih, ker nimamo potrebnih kadrov, dostikrat so ocene pavšalne, včasih v risanju apokaliptičnih scenarijev tudi politično motivirane. Slišal sem, recimo, za množico nepreverjenih podatkov, tudi o 9000 praznih posteljah, kar je seveda absurdno in popolnoma neresnično. Na ministrstvu smo na podlagi podatkov, ki so nam jih posredovali domovi sami, ugotovili, da je takšnih postelj 440 od približno 22 tisoč, se pravi, gre samo za približno dva odstotka postelj. Ko govorimo o domovih in področju oskrbe, primanjkuje predvsem zdravstvenega kadra, torej srednjih medicinskih sester in bolničarjev. To sta profila, ki nam ju najbolj primanjkuje, in v tej smeri sprejemamo tudi potrebne ukrepe.

Kot na primer?

Lani smo sprejeli poseben kadrovski zakon, ki med drugim predvideva štipendije v višini 200 evrov na mesec za dijake in študente, ki se v zadnjem letniku šolanja zavežejo, da bodo nato vsaj eno leto delali v zavodu. Prvič smo finančno podprli tudi prostovoljstvo v institucijah. To je lahko dober bazen za zaposlovanje. Če je kdo prostovoljec in že dobro pozna okolje dela ter se v njem dobro počuti, se bo prej odločil za zaposlitev v zavodu. Potem so tu še ukrepi, vezani na tehnološke pripomočke. S pripomočki, kot so na primer dvigala ali postelje, ki pomagajo obračati oskrbovance, pomagamo zaposlenim pri njihovih opravilih. Ker lahko s tem bistveno olajšamo sam proces dela, smo temu namenili dodatna sredstva. Prav tako zaposlenim krijemo stroške dodatnega izobraževanja, če se želijo izobraziti za srednjo medicinsko sestro ali bolničarja. Veliko delamo na področju kadrovskih stanovanj. Trenutno se pogovarjamo, da bi grad Turn pri Preddvoru, kjer se je nekoč izvajalo institucionalno varstvo, spremenili v kadrovska stanovanja. Podobnih pobud je še več. Z marsikatero občino pa smo tudi sklenili dogovor, da bo svoja najemna javna stanovanja namenila za zaposlene v domovih.

Kaj pa zaposlovanje tujcev? 

Zaposlovanje tujcev je realnost. Pomagamo lahko predvsem pri integracijskem delu s tem, da jim ponudimo učenje slovenskega jezika na daljavo. Ključno pa bo poskrbeti, da na tem področju ne bo kakršnihkoli kršitev delavskih pravic samo zaradi tega, ker gre za tujce. Žalostijo me zgodbe, ki se dogajajo v gospodarstvu, in zagotovo ne smemo dopustiti, da bi se kaj podobnega dogajalo pri oskrbi ali v institucijah, ki so v domeni države.

Ne moreva mimo mizernih plač, ki jih zaposleni prejemajo za opravljanje pogosto zelo težkega dela. Vlada se lahko pohvali s plačno reformo, ampak ali bo ta resnično dovolj, da bi v socialnem varstvu zadržali potrebne kadre? 

Plačna reforma je zagotovo pomagala. Moramo vedeti, da je bilo na tem področju zelo veliko delovnih mest, ki so bila uvrščena pod minimalno plačo. Zdaj imamo prvič plačni sistem, v katerem je minimalna plača enaka osnovni plači, se pravi, da nihče več nima osnovne plače, ki bi bila nižja od minimalne. Zvišanje plač, ki izvira iz plačne reforme, pa trenutno še krijemo iz proračuna, ker smo hoteli preprečiti, da bi se stroški pred začetkom izvajanja dolgotrajne oskrbe v domovih za starejše prevalili na oskrbovance. Drugače bi bile oskrbnine po naših ocenah danes od 13 do 15 odstotkov višje.

Direktorje domov za starejše smo tudi pozvali, naj izkoristijo čisto vse ukrepe, ki jih omogoča plačna zakonodaja – eden od teh je, da lahko deset odstotkov zaposlenih s soglasjem ministrstva uvrstijo v višji plačni razred. Prav tako smo razširili dodatek k plači za zaposlene, ki delajo z ljudmi z demenco. Tega zdaj prejema skoraj polovica zaposlenih v domovih. Uporabljamo torej vse ukrepe, ki so nam na voljo. Plačni sistem pa je v rokah ministrstva, pristojnega za javni sektor, in stoji tako, kot je postavljen.

O varnosti ne moremo razmišljati brez vprašanja socialne varnosti. To bi moral postati eden glavnih postulatov Slovenije. Le tako bomo lahko dejansko varni.

Na mizi so bili vseeno tudi nekateri drugi predlogi. Opozicija je predlagala 20-odstotno zvišanje plač za zaposlene v dolgotrajni oskrbi, a je bil njen predlog zavrnjen. Predsednica države Nataša Pirc Musar pa je denimo predlagala, naj se uvede interventni zakon, s katerim bi potrebnim kadrom na tem področju zvišali plače. 

O dodatnih ukrepih se ves čas pogovarjamo in ničesar še nismo pospravili z mize. Mislim pa, da moramo razmišljati tudi širše, ne samo v okviru plač, in to tudi počnemo.

Gospod minister, ker ste vendarle minister za solidarno prihodnost – kako solidarna bo prihodnost, v kateri bomo živeli? 

Morala bo biti solidarna, mislim, da druge možnosti ni. Razmere v svetu danes me seveda žalostijo. Žalosti me to, kar se dogaja v Gazi, žalosti me tudi, kaj počnemo z okoljem. Trendi niso dobri. Ampak ostajam optimist. Ko sem bil pred nekaj tedni v Bruslju in smo se pogovarjali o varnosti, je bila ena glavnih stvari, ki sem jih poudaril, da o varnosti ne moremo razmišljati brez vprašanja socialne varnosti. To bi moral postati eden glavnih postulatov Slovenije in tudi Evrope. Le tako bomo lahko dejansko varni. In le tako bomo lahko resnično živeli v prihodnosti, ki bo solidarna.