25. 7. 2025 | Mladina 30 | Politika
Razprava o Natu je pokazala, da je Slovenija že doslej za obrambo namenjala več denarja, kot je bilo videti na papirju
Veliko poenotenje
Vojska ima dve transportni letali Spartan, ki pa nikakor nista v zraku dovolj časa, da bi bil nakup rentabilen.
© Luka Dakskobler
Minuli teden se niso oddahnili le v Gibanju Svoboda, ampak tudi v preostalih dveh koalicijskih strankah, torej v Levici in SD, in prav tako v opoziciji: bojna sekira je zakopana, referenduma o porabi treh odstotkov BDP za orožje do leta 2030 ne bo in za to ne bo uresničena nuklearna opcija, torej referendum o članstvu v Natu. Doživeli smo notranjepolitični vihar, po katerem pa je med strankami vendarle zavladala tako dolgo želena politična enotnost v zunanjih zadevah. Oddahnili si niso le v koaliciji, pač pa tudi v opoziciji. V SDS in NSi so se pri glasovanju vzdržali, češ da ne bodo reševali težav koalicije, dejansko pa so s tem storili prav to: predsedniku vlade so pomagali pri umirjanju razmer. Kdo je torej rekel, da se v Sloveniji politika ne more poenotiti?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 7. 2025 | Mladina 30 | Politika
Vojska ima dve transportni letali Spartan, ki pa nikakor nista v zraku dovolj časa, da bi bil nakup rentabilen.
© Luka Dakskobler
Minuli teden se niso oddahnili le v Gibanju Svoboda, ampak tudi v preostalih dveh koalicijskih strankah, torej v Levici in SD, in prav tako v opoziciji: bojna sekira je zakopana, referenduma o porabi treh odstotkov BDP za orožje do leta 2030 ne bo in za to ne bo uresničena nuklearna opcija, torej referendum o članstvu v Natu. Doživeli smo notranjepolitični vihar, po katerem pa je med strankami vendarle zavladala tako dolgo želena politična enotnost v zunanjih zadevah. Oddahnili si niso le v koaliciji, pač pa tudi v opoziciji. V SDS in NSi so se pri glasovanju vzdržali, češ da ne bodo reševali težav koalicije, dejansko pa so s tem storili prav to: predsedniku vlade so pomagali pri umirjanju razmer. Kdo je torej rekel, da se v Sloveniji politika ne more poenotiti?
A ta začasni vihar, povezan z Natom, je imel vendarle koristne učinke, saj je moral marsikdo, recimo veleposlanik pri Natu Andrej Benedejčič in finančni minister Klemen Boštjančič, nazadnje dati na mizo vse karte. Eden od naukov, ki smo se jih iz te zgodbe naučili, pa morda presenetljivo je, da je Slovenija dejansko že doslej za obrambo namenjala več denarja, kot je bilo videti na papirju, in da so na obrambnem ministrstvu, verjetno v upanju, da bodo dobili še več sredstev, naložbe skrivali. Uradno je Slovenija na repu med državami pri stroških za obrambo, a zgolj z enim zamahom je vladi uspelo v enem letu – ne da bi storila karkoli posebnega, kot je rebalans proračuna ali dodatno zadolževanje – izdatke za obrambo zvišati z 1,3 odstotka BDP na dva odstotka. Kako? Seveda je tako zato, ker so se doslej slovenski izdatki za obrambo skrivali v drugih resorjih. Tako smo recimo izvedeli, da zaradi zahtev Nata gradimo mostove in viadukte z večjo nosilnostjo ter širše predore na železniških progah, kar se je doslej skrivalo v proračunu ministrstva za infrastrukturo. Tam so bile tudi prenove dovoznih poti k vojašnicam. Vse to so druge članice Nata že doslej upoštevale pri izdatkih za obrambo.
Dalje – situacijski center za kibernetsko obrambo doslej ni bil upoštevan v proračunu ministrstva za obrambo, tako kot tudi ne stroški kontrole zračnega prometa. V skladu s civilnimi zahtevami bi lahko kontrolorji zračnega prometa delo končali ob desetih zvečer, v službo pa bi se morali vrniti zgodaj zjutraj – a zaradi zahtev vojske mora kontrola zračnega prometa delovati 24 ur na dan, to pa znese dodaten milijon na leto, ki je spet del proračuna ministrstva za infrastrukturo. Ali pa vsi izdatki zavoda za blagovne rezerve – postavke, kot je nabava in vzdrževanje nujnih zalog goriva, v drugih članicah Nata vodijo kot obrambne izdatke, v Sloveniji pa so to izdatki ministrstva za gospodarstvo. In tako naprej, še bi lahko naštevali: v Sloveniji uprava za zaščito in reševanje z vso svojo razvejeno strukturo in mehanizacijo ni obrambni strošek. Ko recimo posreduje njena enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pa čeprav so v njej zaposleni vojaški strokovnjaki, to ni strošek obrambe. V drugih državah imajo vojaške bolnišnice, v Sloveniji je to strošek ministrstva za zdravje.
Roko na srce: s peticijami ali referendumi o oboroževanju ne moremo veliko spremeniti. Če se evropske velesile odločijo, da je treba za orožje potrošiti več, se bomo morali temu bolj ali manj podrediti, kakorkoli obrnemo. Sami pa lahko vplivamo na vojaške nakupe ali na obrambne naložbe. Ena od morda bolj šokantnih izjav, ki smo jih slišali v razpravi o Natu, je ta mesec prišla s finančnega ministrstva, kjer so prostodušno priznali, da doslej niti niso vedeli, kakšna je definicija obrambnih izdatkov za Nato, niti se z njimi niso ukvarjali. To priznanje dobro ponazarja temeljni problem: vlade so doslej vojsko prepuščale inerciji, pogosto nesmiselni vojaški nakupi pa so bili namenjeni zgolj porabi denarja.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.