Prekarci vseh dežel, združite se!

Minimalna urna postavka za prekarne delavce v kulturi je precedens, a postati mora pravilo

Četrtek, 17. junij 2025, bi se moral v zgodovino zapisati kot eden prelomnih dni za slovenski sindikalni boj. Ne pretiravamo: slovenski prekarni delavci, torej pravno najmanj zavarovani delavci, so si tisti dan izborili pravico, ki je dotlej niso imeli. In ki je nimajo niti prekarni delavci drugod po Evropi.

Za zdaj so si jo sicer izborili le prekarni delavci v kulturno-ustvarjalni panogi, ki je ena najbolj prekariziranih pri nas. Že res, da v njej deluje množica specifičnih poklicev, pogosto vezanih na projekte, a to pač ne more biti izgovor, da je bilo doslej ogromno dela, ki so ga ti delavci opravili, nepriznanega, nevidnega in neplačanega. Ne le da nimajo regresa, plačanih prevoza in malice, dopusta – kar tri desetletja smo tolerirali odločno prenizka izplačila in neplačevanje. Še posebej sramotno je, da so delavce v delo brez plačila – z leporečenjem, da bodo tako dobili vsaj »reference«, nujne za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi – silili celo številni javni zavodi.

Zdaj bo tega Divjega zahoda, vsaj v javnih zavodih, upajmo, konec. Za to sta poskrbela dva dokumenta. Na začetku leta je bila sprejeta drobna, a pomembna sprememba zakonske podlage, ki je določila, da morajo biti prekarni delavci v kulturi – ne glede na njihov status, kar je še posebej pomembno, ker so njihovi pravni statusi različni – za enako delo plačani enako kot javni uslužbenci v javnih zavodih in agencijah. Hkrati pa je, kar je ključno, uvedla še metodologijo, po kateri mora vlada v dialogu s sindikati oblikovati izhodiščne urne postavke za delo prekarnih delavcev v kulturi, jih zapisati v vladno uredbo in jih vsako leto usklajevati.

No, v četrtek, 17. julija, smo dočakali še to uredbo, ki delodajalcem nalaga, da morajo pri plačevanju prekarnih delavcev po novem upoštevati obtežitveni faktor 1,9. Le tako bodo delodajalci lahko tudi prekarcem – in ne le redno zaposlenim – krili stroške, ki so jih morali ti doslej kriti sami; denimo stroške najema pisarne ali nakupa delovnega materiala.

Gre torej za veliko, pomembno novost. Slovenski prekarni delavci imajo prvič v zgodovini »minimalca«. Imajo prvi približek kolektivne pogodbe. Vsega tega pa ne bi bilo, če se ne bi zgodilo dvoje. Prvič, kulturni delavci so se morali končno povezati. Odločilni premik se je zgodil, potem ko je kulturo hudo prizadela pandemija, hkrati pa jo je še bolj brutalno prizadela tretja Janševa vlada. Leta 2022 je nastal Zasuk, sindikat za ustvarjalnost in kulturo, ki je skupaj s sindikatoma Glosa in SVIZ tri leta odločno vztrajal pri oblikovanju minimalnih urnih postavk za prekarne delavce. Vztrajal je tudi, ko ni kazalo najbolje. Zato so na novo izborjene pravice upravičeno poimenovali »Zasukova minimalka«. In drugič, tudi na vladni strani se je morala znajti ekipa, ki si je sprememb želela. A v politiki nič ni gotovo, tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je medtem postala koordinatorica Levice in s tem ena od najmočnejših članic vlade, jih je morala v vladi znati izbojevati. Spremembe imajo namreč finančne posledice, dodatna sredstva za javne zavode so zagotovljena.

Minimalna urna postavka za prekarne delavce v kulturi ni le slovenski, je evropski precedens. Čeprav druge prekarne delavce navdihuje k podobnim prizadevanjem, pa je že zdaj jasno, da se bodo morali kulturni delavci zanjo nenehno boriti. Z delodajalci v javnem sektorju, ki bodo iskali obvode. Z delodajalci v zasebnem sektorju, ki jih novosti ne zavezujejo. In s SDS, ki je napovedala, da se bo proti novim pravicam za prekarne delavce v kulturi borila z vsemi štirimi. Boj se torej nadaljuje.