Ovajanje prosilcev za azil

Ustavno sodišče je na zahtevo poslank in poslancev tedanje opozicije, ki je smiselno podobna sedanji koaliciji, odločalo o (proti) ustavnosti sprememb zakona o mednarodni zaščiti, ki jih je marca 2021 sprejela vlada Janeza Janše. Gre za več ukrepov, namenjenih dodatnemu zmanjševanju pravic tujcev, ki zaprosijo za azil. Tokrat gre za zmanjševanje pravic v postopku odločanja o mednarodni zaščiti, za omejitev gibanja in spremembo vloge, ki jo imajo svetovalci za begunce. Ti so bili doslej zaupniki tujcev v postopku pred premočno državo in s tem po smislu podobni odvetnikom, poslej bodo prav nasprotno, ena izmed njihovih najhujših mor.

Kar se omejitve gibanja tiče, zakon določa, da imajo prosilci za azil omejeno gibanje, zgolj znotraj meja občine, v kateri jim je določeno začasno prebivališče, kar za prevladujoči del pomeni občino Ljubljana ali pa občino Logatec. Ustavno sodišče je z veliko večino (proti je glasovala le Neža Kogovšek Šalamon) presodilo, da je s tem vse v redu. Da se s tem res posega v eno izmed najosnovnejših posameznikovih pravic, a je poseg upravičen in sorazmeren, ker gre za ukrep, ki prispeva k učinkovitemu in hitrejšemu postopku za priznanje mednarodne zaščite.

Kar pa se svetovalcev za begunce tiče, je najprej treba povedati, da gre za pravne svetovalce, ki jih imenuje država in zagotavljajo brezplačno »podporo in pravno pomoč prosilcem v zvezi s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite« pred organi notranjega ministrstva in tudi pred upravnim in vrhovnim sodiščem. No, vlada Janeza Janše je pred štirimi leti svetovalcem za begunce naložila, da državi, notranjemu ministrstvu, sporočajo informacije o prosilcu za azil, ki bi mu bila v škodo, pač kakršnekoli dvome o njegovi zgodbi, njegovi pravi identiteti, njegovih dokumentih, starosti in druge informacije, zaradi katerih bi država lahko zavrnila njegovo prošnjo … Če država ugotovi, da ji je katero izmed takih informacij svetovalec za begunce zamolčal, ga razreši.

Ustavno sodišče, tokrat z nekoliko manjšo večino (proti sta poleg Neže Kogovšek Šalamon glasovala tudi Rajko Knez in Matej Accetto), je tudi to novost označilo za skladno z ustavo. Sodniki so dejali, da četudi tak ukrep res deloma omaje trdnost zaupnega razmerja med svetovalcem in prosilcem, vendarle ne pomeni čezmernega posega v prosilčeve pravice, saj je cilj države pošten azilni postopek.

Na prvi pogled se morda zdi logično, če nekdo ni upravičen do azila (do statusa begunca), potem pač ni, in je prav, da mu ni priznan. A stvari so v teh postopkih redko tako preproste. Poleg tega standard za priznanje statusa begunca ni objektivno dejstvo, ampak, žal, povsem subjektivna kategorija in politična odločitev. Kar je morda zadoščalo za priznanje statusa pred petimi leti, danes sploh ne več. Prav takšen je tudi dolgoletni, večdesetletni trend na ravni celotne EU. V tem pogledu sprejetje takšne zakonodaje in drugih protibegunskih ukrepov ni presenetljivo, ampak le dodaten korak na dolgi in neizbežni poti v zmanjševanje begunskih pravic, pri čemer je vprašanje, ali v tem pogledu sploh je kaka pravica, ki bi bila »sveta«.