Tomo Podstenšek: Sprehod z neznanko

+ + + +

Drobni, včasih usodni nesporazumi

Nekaj več kot dva ducata kratkih zgodb Toma Podstenška (1981), zbranih v Sprehodu z neznanko, se odsuka okoli drobnega, skoraj vsakdanjega nesporazuma. V naslovni, recimo, gre za tisto običajno, če ne tudi pogosto situacijo, ko si naključna neznanca delita kos poti in se vse bolj zavedata mučne in nehotne bližine. Iz tega se lahko izcimi koketaža ali sramežljivo nasmihanje ... Kar se začne z nasmehom je bil naslov ene od prejšnjih zbirk avtorjevih zgodb; pa ne – zaletavost, kompulzivnost in slabo zavedanje protagonistov, s kom imajo opraviti, zgodbe obrne drugam.

Pri Podstenšku tokrat zgodba zavije v zlobnejšo in bolj privoščljivo smer. Tudi druge so usmerjene bolj v obskurno, mračno, vsakdanjik dobiva vse strašljivejše razsežnosti in nesporazumi se večinoma ne iztečejo s šarmantnim spogledovanjem. Bolj gre za srečanje s strašnim in neubesedljivim, tesnobno preži, da bo izbruhnilo in pretrgalo na videz pomirljivo in spravljivo povrhnjico in embalažo sveta. Čeprav je strašljivo in nepričakovano prisotno v različnih oblikah, enkrat se protagonisti in zapleteni v srečanje izmažejo s po ulici raztresenimi sadeži iz razpadle vrečke, drugič gre bolj zares in dobijo nesporazumi usodnejše konture. Takšne, ki jih spravijo ob organ ali celo življenje. Zgodbe se pogosto končajo pravočasno, da si lahko nadaljevanje in posledice namislimo sami.

Podstenšek, ki v romanih pretežno premišlja o možnosti družbenega angažmaja, se v zbirkah kratke proze – ta je četrta – osredotoča na krhko ravnotežje sveta in notranjost protagonistov. Punca na robu dovoljene kilaže, ki nekje čez mejo težko prepriča osebje, da ji jemlje kri, ker z njo plačuje položnice. Ločenci, ki posvojijo mačko, ki raste in raste, in se potem zapletajo v sosedske spore. Ali pa možak, ki mu je, še napol dremotnemu, pravi, iz razporka ušel ud ravno v času, ko je bila pod balkonom skupina otrok iz vrtca – vsi so žrtve usodne zmote. Mogoče tudi malo akterji v poigravanju usode z njimi, odvisno od pogleda.

Podstenšek je dovolj premeten avtor, da zgodbe razpira, da v njih, kot tudi v opisanih dogodkih in prelomih, ni nič dokončnega in enoznačnega, vse je izpostavljeno bralčevi interpretaciji, za katero pa obstajajo različni, včasih protislovni smerokazi. Ob tej žanrski ozaveščenosti so njegove zgodbe, tudi v Sprehodu z neznanko, humorno podkletene ne glede na to, v kako globokih in zavitih meandrih psihike tavajo njegovi sleherniki, vedno jim ostane hudomušni komentar. Ali pa se vsaj bralec nasmehne dilemi v trenutku odločitve, v katerem v dogodek pomočeni protagonisti z eno potezo lahko spremenijo obrise svoje prihodnosti; da pri tem pride na plan marsikatera pritlehnost, lastna vsem in pred vsemi zakrita, je seveda dodatna draž in spodbuda Podstenškove suvereno izpisane zbirke.