Koliko otrok bo še moralo umreti, da se bo nehalo stradanje Gaze?

Posnetki izstradanih otrok, obranih do kosti, so bili preveč, da bi od njih lahko odvrnili pogled tudi najbolj vdani prijatelji judovske države. Izraelski premier Benjamin Netanjahu naj bi počakal do šabata, da mu ni bilo treba na sestanek varnostnega kabineta povabiti Itamarja Ben-Gvira in Bezalela Smotriča – dveh najbolj skrajnih ministrov svoje vlade, ki bi temu zagotovo oporekala –, ko je razglasil »taktičen premor« vojaških operacij na nekaterih najbolj poseljenih območjih Gaze (Deir el Balah, Al Mavasi, mesto Gaza). In vzpostavitev varnih poti, po katerih bi v to od vojne uničeno enklavo, od katere je ostal večinoma le še prah, lahko prispela nujno potrebna humanitarna pomoč.

Naslednji dan, v nedeljo, se je med obiskom baze izraelskih zračnih sil sredi puščave Negev že nekoliko potegnil nazaj. V posnetku, ki ga je objavil na družbenih omrežjih, je svoje sledilce pomiril, da bo v Gazo dovolil vnos »minimalne količine pomoči«, in s tem odgovoril na očitke – pravzaprav natolcevanja! – Združenih narodov (ZN), da onemogoča prihod konvojev s hrano in zdravili v Gazo. Popoldne, ko se je kot govorec udeležil krščanske konference v Jeruzalemu, ki jo je vodila teleevangelistka Paula White-Cain, sicer svetovalka ameriškega predsednika Donalda Trumpa, je poudaril »pomen zmage v boju za resnico«. Zanikal je, da bi Izrael v Gazi kdaj izvajal politiko stradanja. »Kakšna predrzna laž!« je vzkliknil. »Ne obstaja nikakršna politika stradanja v Gazi. Tam ni lakote.«

Iz bolnišnice Naser so prejšnji teden sporočili, da lačnim otrokom, ki so v njihovi oskrbi, nimajo več kaj ponuditi za jesti. Predvsem pa je bilo zgovorno zadnje poročilo ZN o prehranski varnosti v Gazi. To se bere kot srhljivka. Skoraj vsak peti otrok, mlajši od petih let, naj bi trpel zaradi akutne podhranjenosti, ki lahko povzroči zaostanek v razvoju, različne bolezni in celo smrt. Junija je bilo ocenjeno, da za akutno podhranjenostjo trpita tudi dve petini nosečnic in doječih žensk, pri katerih je lahko zato ogroženo nastajanje mleka. Posledično so njihovi dojenčki odvisni od mlečne formule, ki pa je močno primanjkuje.

Ampak – tam ni lakote! Izraelski troli so pod fotografije otrok, ki so jim kosti prebadale kožo in oči bledo strmele iz jamic, začeli pisati, da gre za laž. Za antisemitsko propagando. Znani izraelski novinar Gideon Levy, ki že več desetletij poroča o nasilju svoje države nad Palestinci, je v časniku Haaretz zapisal, da je zanikati lakoto v Gazi – kot bi zanikal holokavst.

Skoraj vsak peti otrok, mlajši od petih let, naj bi trpel zaradi akutne podhranjenosti, ki lahko povzroči zaostanek v razvoju, različne bolezni in celo smrt.

Vsak tretji prebivalec Gaze naj bi v zadnjih tednih več dni preživel brez hrane, skoraj 90 odstotkov gospodinjstev pa je bilo prisiljenih sprejemati ekstremne strategije preživetja, kot je prehranjevanje s smetmi, in velika varnostna tveganja, če so hoteli jesti. Od 27. maja je bilo na primer več kot tisoč ljudi ubitih, ko so poskušali priti do hrane – večina jih je umrla v bližini centrov za razdeljevanje pomoči sporne ameriško-izraelske Humanitarne fundacije za Gazo, ki so nadomestili mrežo razdeljevalcev pomoči ZN. Izraelske sile pa so z dodatnimi ukrepi še otežile življenja Palestincev v Gazi, denimo s tem, da so jim prepovedale ribolov.

Rešitev dveh držav

To poročilo je zaznamovalo tudi konferenco o rešitvi dveh držav na sedežu ZN v New Yorku, na kateri je bila ta teden potrjena tako imenovana newyorška deklaracija, ki zahteva takojšnje in trajno premirje, izpustitev vseh talcev ter umik izraelskih sil iz Gaze. V okviru tega predvideva razorožitev Hamasa, pod okriljem Palestinske uprave pa bi bil nato ustanovljen prehodni odbor, ki bi zagotovil stabilno združitev Gaze z Zahodnim bregom. Dokument podpira rešitev dveh držav na podlagi mej iz leta 1967, kar vključuje vzhodni Jeruzalem kot prestolnico Palestine. Za zagotovitev varnosti naj bi bila v Gazo poslana misija pod mandatom ZN, naloge katere bi bile spremljanje premirja, zaščita civilistov in podpora palestinskim varnostnim silam. Vzporedno pa bi se začela obnova uničene infrastrukture – od stanovanj in bolnišnic do šol in vodovodnih sistemov.

K tej rešitvi so se zavezale Francija in Savdska Arabija, ki sta gostili konferenco, ter Evropska unija (EU), Arabska liga in 15 drugih držav, ki so vodile delovne skupine. Preostale članice pa so bile pozvane, naj dokument podprejo do naslednjega zasedanja Generalne skupščine ZN, ki bo potekalo septembra. Združene države Amerike (ZDA) in Izrael so konferenco v New Yorku bojkotirali.

V torek je ločeno izjavo, v kateri so podprli newyorško deklaracijo, podprla tudi skupina držav, ki so bodisi že ali pa so s tem izrazile pripravljenost priznati Palestino. Poleg Slovenije, Islandije, Irske, Norveške in Španije, ki so Palestino že priznale, so pripravljenost za priznanje palestinske države izrazile še Andora, Avstralija, Kanada, Finska, Francija, Luksemburg, Malta, Nova Zelandija, Portugalska in San Marino. Da bi lahko Palestino pred septembrskim zasedanjem priznala Velika Britanija – »razen, če izraelska vlada sprejme konkretne ukrepe za zaustavitev grozljive situacije v Gazi, privoli v premirje in se zaveže k dolgoročnemu miru, ki bo obudil možnost rešitve dveh držav« –, pa je v torek namignil (oziroma zagrozil) tudi britanski premier Keir Starmer.

Pa bo to res dovolj? Simbolične geste, naj bodo še tako močne, so se v primeru genocida v Gazi doslej izkazale za neučinkovite. Izražanje zaskrbljenosti, podpisovanje namer, neskončno premlevanje in tuhtanje ... Nič od tega še ni obrodilo sadov, nič od tega ni končalo agonije Palestincev. Predvsem EU ima resen problem, da ne zmore oziroma ne želi sprejeti resnih ukrepov zoper Izrael – državo, ki od oktobra 2023 praktično nemoteno vrši genocid nad palestinskim ljudstvom.

Sankcije – zdaj!

Že maja je skupina držav, med njimi je bila tudi Slovenija, zahtevala, naj EU preuči pridružitveni sporazum z Izraelom. Visoka predstavnica EU za zunanje zadeve Kaja Kallas je z diplomatsko službo evropske komisije pripravila obsežno poročilo o tem, kako izraelska vlada krši mednarodno humanitarno pravo – in jasno ugotovila, da Izrael krši drugi člen sporazuma, ki pravi, da »odnosi med pogodbenicama, kot tudi vse določbe tega sporazuma, temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in demokratičnih načel, ki usmerjajo njuno notranjo in mednarodno politiko«. Poročilo, dolgo šest strani, je bilo polno primerov kršitev. A se nič ni zgodilo. Že več kot dva meseca, odkar ima evropska komisija to poročilo v rokah – in si obenem lahko sproti beleži vse dodatne kršitve, ki se dogajajo iz dneva v dan –, ni sprejela nobenega resnega ukrepa zoper Izrael.

Sedemnajstega julija je prav zato francosko združenje Juristes pour le respect du droit international (Pravniki za spoštovanje mednarodnega prava) na Sodišče EU v Luksemburgu vložilo tožbo zoper evropsko komisijo in svet zaradi opustitve ukrepanja v zvezi z zločini izraelske vlade. V 90-stranski tožbi so med drugim zapisali, da unija več kot 20 mesecev »ni prekinila pridružitvenega sporazuma EU-Izrael, predlagala nobenih sankcij ali gospodarskih omejitev za Netanjahujevo vlado in zavzela javnega stališča do tveganja genocida in dokumentiranih zločinov«, je navedel evropski portal EUobserver. Unijo so pozvali k prekinitvi trgovinskih in političnih odnosov z Izraelom, prav tako k začasni izključitvi izraelskih bank iz sistema Swift, suspenzu sodelovanja Izraela v projektu Obzorje Evropa za raziskave in inovacije ter sankcijam zoper člane izraelske vlade in najnasilnejše nezakonite naseljence na Zahodnem bregu.

Gideon Levy, ki že več desetletij poroča o nasilju svoje države nad Palestinci, je zapisal, da je zanikati lakoto v Gazi – kot bi zanikal holokavst.

Kot je pojasnil Alfonso M. Dorado, francoski odvetnik in svetovalec Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je sodeloval pri pripravi tožbe, takšni ukrepi ne bi bili samo legitimni, saj so bili v preteklosti že sprejeti v primerih Rusije, Mjanmara, Sirije in drugih, »temveč jih zahtevajo tudi mednarodne obveznosti unije, zlasti klavzula o upoštevanju človekovih pravic v pridružitvenem sporazumu EU-Izrael«. Poleg tega unijo k ukrepanju zavezuje konvencija o genocidu, Meddržavno sodišče v Haagu pa je v sodbi Bosna in Hercegovina proti Srbiji (2007) zapisalo, da so države dolžne uporabiti vsa razumno razpoložljiva sredstva, ki so jim v okviru mednarodnega prava na voljo, da preprečijo genocid.

Evropsko sodišče je EU že določilo rok za uradni odgovor, in sicer do 11. avgusta. »Ta tesni časovni okvir priča o resnosti situacije,« je prepričan Dorado. »Zato prvi odziv sodišča, kar se tiče sprejetih začasnih ukrepov, pričakujemo v kratkem, končno odločitev pa v naslednjih mesecih ali letu dni.«

Če bi sodišče ugotovilo, da EU ni upoštevala svojih obveznosti, bi bil to pravni precedens. »Po eni strani bi s tem evropske institucije prisilili h konkretnim ukrepom glede Izraela,« je povedal, »po drugi strani pa bi vzpostavili trdno načelo, da se unija ne more sklicevati na temeljne vrednote, kot so človekovo dostojanstvo, demokracija in pravna država, ne da bi jih tudi sama dosledno upoštevala v svoji zunanji politiki.«

A glede na to, da gre za prvo tovrstno tožbo pred Sodiščem EU, dosedanja sodna praksa glede vprašanj, ki se nanašajo na razmerje med mednarodnim pravom in pravom unije, pa je bila doslej precej nekonsistentna, ni zares mogoče predvideti, kakšne ukrepe bi utegnilo sprejeti.

Izražanje zaskrbljenosti, podpisovanje namer, neskončno premlevanje in tuhtanje ... Nič od tega še ni obrodilo sadov, nič od tega ni končalo agonije Palestincev.

Evropska komisija je ta teden sicer predlagala prvi resnejši ukrep proti Izraelu – delno prekinitev izraelskega sodelovanja v projektu Obzorje Evropa. Izraelska podjetja, univerze in javne ustanove naj bi od začetka izvajanja tega programa prejeli približno milijardo evrov. Kot navaja preiskovalni portal Follow The Money, pa so bili med 231 prejemniki sredstev tudi podjetja, ki tesno sodelujejo z izraelsko vojsko. Sredstva so denimo pridobili na obrambnem ministrstvu za projekt, namenjen zaščiti podvodne infrastrukture, pri katerem so sodelovali s podjetjem Rafael Advanced Defense Systems, ki izdeluje rakete, drone in druge obrambne sisteme za izraelske obrambne sile.

Ukrep, kot ga je predvidela evropska komisija, naj bi prizadel izraelska zagonska ter mala in srednje velika podjetja, ki ne bi bila upravičena do novih sredstev v okviru pospeševalnika Evropskega sveta za inovacije, namenjenih spodbujanju razvoja novih tehnologij, ki jih je mogoče uporabiti tako v civilne kot vojaške namene. A za njegov sprejem ni zbrala potrebne večine v svetu EU.

Neznosni krč

Glede sankcij so, zlasti na področjih, ki so v izključni pristojnosti EU, članice res vezane na odločitve unije, ki za sprejem restriktivnih ukrepov terja soglasje sveta. In obratno, unija je pri odločitvah odvisna od volje članic. Na podlagi poročila o ugotovljenih kršitvah mednarodnega prava in človekovih pravic, ki ga je pripravila Kaja Kallas, bi EU lahko suspendirala pridružitveni sporazum z Izraelom, a bi morala za to doseči soglasje vseh 27 članic EU. »Ker je to malo verjetno, obstaja naslednja možnost, in sicer da EU s kvalificirano večino«, to pomeni, da za predlog glasuje 15 od skupno 27 držav, ki pomenijo najmanj 65 odstotkov prebivalstva EU, »zamrzne najpomembnejši del sporazuma – dogovor o prednostnih carinskih dajatvah«, je povedal dr. Matjaž Nahtigal, predstojnik katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. »Takšno odločitev je EU v preteklosti za nekaj drugih držav že sprejela na podlagi enake klavzule.«

Če kvalificirane večine ne bi bilo mogoče doseči, obstaja še možnost, ki jo navaja nekdanji visoki zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borell. Dvajseti člen pogodbe o EU namreč omogoča okrepljeno sodelovanje manjše skupine najmanj devetih držav članic, ki lahko uporabijo instrumente skupne zunanje politike v primerih, ki niso v izključni pristojnosti EU. Če takšne skupine ne bi bilo mogoče oblikovati, pa Borell razmišlja tudi o možnosti, da bi nekaj bolj proaktivnih držav unije postopoma pritegnilo podporo in sodelovanje drugih držav članic.

Navsezadnje je na sestanku zunanjih ministrov EU maja 17 držav članic, tudi Slovenija, podprlo nizozemski predlog za začetek formalnega postopka pregleda spoštovanja pridružitvenega sporazuma z Izraelom. V tej luči gre razumeti tudi prizadevanja Slovenije, ki je prejšnji mesec kot prva članica EU izraelska ministra Ben-Gvira in Smotriča (ki odkrito kličeta k popolnemu uničenju Palestincev ali njihovi preselitvi in sanjata o »rivieri« Bližnjega vzhoda, za katero Trump obljublja, da bo nekoč stala tam, kjer danes stoji Gaza) razglasila za nezaželeni osebi. Prej so se za enak ukrep odločile že Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Združeno kraljestvo in Norveška. Enako je ta teden storila Nizozemska.

Na nekaterih področjih, denimo ko pride do embarga na orožje in sankcij s področja diplomatskega prava (kot je razglasitev za persono non grata oziroma nezaželeno osebo), države članice namreč lahko sprejmejo tudi enostranske ukrepe. Hkrati je mogoče slišati vse več pozivov mednarodnih pravnikov, da so države na podlagi mednarodnega prava pravzaprav zavezane sprejeti določene ukrepe, zlasti glede trgovine, ki se nanaša na okupirana območja. »Meddržavno sodišče je na primer v svetovalnem mnenju iz leta 2024 ugotovilo, da na okupiranih palestinskih območjih prihaja do kršitev pravil mednarodnega prava, ki imajo naravo ’jus cogens’,« se pravi pravil, ki jih je mednarodna skupnost priznala kot tista, od katerih ni dovoljeno odstopanje (takšna je pravica narodov do samoodločbe), »ter kršitev pravil mednarodnega prava oboroženih spopadov in človekovih pravic,« je povedala dr. Maruša T. Veber, docentka na katedri za mednarodno pravo ljubljanske Pravne fakultete. »Meddržavno sodišče je izrecno zapisalo obveznost držav glede zadržanja sklepanja gospodarskih ali trgovinskih poslov z okupiranimi palestinskimi ozemlji.«

(So)krivda

Države imajo dejansko dolžnost ukrepati. To morijo in stradanje morajo nujno prekiniti. Vse, kar je v njihovi moči, morajo storiti. Če bodo samo nemo opazovale, bodo prisiljene, ko bo tega enkrat konec – in tega enkrat gotovo bo konec –, prevzeti del krivde. Tako kot je morala v primeru Srebrenice prevzeti del krivde Nizozemska. Srebrenico, tako imenovano varno območje ZN, so leta 1995 varovali nizozemski vojaki, pripadniki »modrih čelad«, ki niso preprečili pohoda srbskih sil, ki so v pokolu v Srebrenici pobile vsaj 7500 muslimanskih moških in otrok. Kot je leta 2019 razsodilo nizozemsko vrhovno sodišče, so imeli vojaki 10 odstotkov možnosti, da bi poboje preprečili – in so bili zato odgovorni za poboj vsaj 350 muslimanov v Srebrenici. Za koliko pobitih v Gazi bodo čez pet, 10 ali več let odgovarjali tisti, ki danes samo nemo opazujejo?

»Novinar Ervin Hladnik Milharčič je nekoč, v času vojne v Bosni in Hercegovini, dejal, da tam ne gre za zločine proti človeštvu, ampak zločine človeštva. In to je to, kar se dogaja danes v Gazi. Ta genocid je dobesedno humanitarna smrt,« je prepričana dr. Vlasta Jalušič, politologinja in ustanoviteljica Mirovnega inštituta. »Naša moralna in politična odgovornost, namreč tistih, ki imamo državljanske pravice, države in vlade, ki jih izvolimo, je, da jih z vsemi razpoložljivimi sredstvi pripravimo do tega, da se tudi oni uprejo moriji v Palestini. Vsi mi smo kazensko odgovorni, če ne opozorimo na najhujše zločine, kot so genocid in vojni zločini, in jih ne obelodanimo ter prijavimo. Še dodatno pa so kazensko odgovorni vsi na uradnih, političnih funkcijah.«

Države imajo dejansko dolžnost ukrepati. Če bodo samo nemo opazovale, bodo prisiljene, ko bo tega nekoč konec, prevzeti del krivde.

Seveda so ZDA s Trumpom na čelu prve, ki bi lahko to vojno zaustavile. »A za njimi kaj dosti ne zaostaja prav EU,« je prepričan sociolog in politolog ddr. Rudi Rizman. »Drugače, kot ko je potekal genocid nad Judi, smo zdaj priča več koncentričnim krogom kolektivne krivde, ki ne vključuje samo glavnega krivca – Izraela, kjer po opravljeni anketi časopisa Haaretz 82 odstotkov Izraelcev podpira izgon Palestincev iz Gaze –, temveč tudi druge države, med njimi poleg ZDA v prvi vrsti države EU. Ta čas se pripravlja več pravnih tožb proti EU, ki ob zadnjem genocidu ni opravila svoje dolžne vloge in (pravočasno) ukrepala.«

»To, da EU ta čas kapitulira pred Netanjahujem in Trumpom, pomeni izdajo njenih ustanovnih načel. Tudi strahopetnost in izdajo deset tisoče pobitih in pohabljenih palestinskih otrok, še živeči pa po pripovedovanju humanitarnih delavcev v Gazi prosijo svoje starše ali najbližje, da bi ’radi čim prej umrli in v nebesih dočakali hrano’,« je še povedal Rizman. »Gaza ima danes najvišje število od lakote umrlih in amputiranih otrok na število prebivalcev v svetu. Medtem se smrt in uničenje vsega, kar dela Izrael v Gazi, samo še nadaljuje pred očmi svetovne javnosti.«

Je to res nekaj, s čimer bomo lahko živeli?