»Nekaj obsojenih gospodarstvenikov čistokrvnega slovenskega rodu je naredilo več denarne škode kot vsi Romi skupaj podobne v zadnjem desetletju«

Zadnje čase se spet veliko govori o romskem nasilju, a nasilje doživljajo tudi Romi, prav tako pripadniki številnih drugih (narodnih) manjšin in skupin. Pravi sogovornik, kadar govorimo o vseh teh različnih oblikah nasilja, je zagotovo dr. Dragan Petrovec, ki že desetletja spremlja dogodke v družbi in politiki in se nanje odziva v kolumnah, kot govorec na javnih zborovanjih in v intervjujih, kakršen je tudi tale. Z njim smo med drugim govorili o tem, zakaj si za sovražnike vedno izberemo skupine ljudi, ki v resnici niso to, ne pa tistih, ki so. O pozivih k oboroževanju civilnega prebivalstva in streljanju nezaželenih drugih ter o preventivnem etničnem čiščenju. Pa tudi o tem, kako ocenjuje mandat vlade Roberta Goloba, in o tem, ali, če bi dobili novo desno vlado na čelu z Janezom Janšo, pričakuje trumpovski popolni vihar ali morda kaj drugega.

Kako ste videli poziv poslanca SDS Žana Mahniča k oborožitvi Slovencev in streljanju Romov? 

V tem pozivu sem videl dve razsežnosti. Prva je brutalno agresivna, tej podlago dajejo avtorjeve osebnostne poteze, temperament in značaj. Druga je poskus, kako omogočati tako vedenje z uveljavitvijo nove pravne norme. O kazenskem pravu in silobranu, na kar se poslanec sklicuje, seveda ne ve ničesar, verjamem pa, da bi v takih razmerah, ko ne bi bilo več instituta prekoračenega silobrana, užival. Če se izognem natančnejši razlagi, naj dodam le, da bi bil po takih pravilih legaliziran tudi izraelski pokol civilistov, žensk in otrok. Mimogrede, podobne zamisli nastajajo v glavah akademikov. Pred leti sem pisal o predavanju, ki ga je imel pri nas filozof Igor Primorac in je v njem zagovarjal preventivno etnično čiščenje. Šlo je za zagovor izraelskih obrambnih ukrepov. Nihče si pred dobrim desetletjem ni predstavljal, da bi se kaj takega lahko zgodilo, danes pa se dogaja pred našimi očmi, ne da bi tisti, ki imajo moč preprečiti taka dejanja, želeli kaj storiti.

Mahničev poziv se je zdel kar nekako nekaj vsakdanjega, sprejemljivega. Zdi se, kot da bi bilo ogorčenje precej večje, če bi se to zgodilo pred leti. Je dojemanje takšnih besed ali celo ravnanja drugačno, odkar poteka genocid nad Palestinci vsem na očeh? Če je namreč genocid nad neko (nezaželeno) skupino ljudi sprejemljiv, je tudi poziv h genocidu nad neko drugo (nezaželeno) skupino …

O tem težko sodim, ke  smo že pred desetletji, takoj v svobodi in samostojnosti, imeli pozive izbrisanim na ples s puškomitraljezom. Še civilnega odziva ni bilo, kaj šele kazenskopravnega. Občutek imam, da sovražnega in podobnega govora pri nas nikoli ne zmanjka. Če se zdi, da ga, pa za takega razglasijo številne resne kritike brez žaljive vsebine.

Nekaj obsojenih gospodarstvenikov čistokrvnega slovenskega rodu je naredilo več denarne škode kot vsi Romi skupaj podobne v zadnjem desetletju.

Bi se na tej točki moralo kaj zgoditi, in to hitro? Če Mahničev poziv ni sovražni govor, potem tega sploh ni. 

Mislim, da sta mogoča dva odziva. Prvi se je z ovadbo za kaznivo dejanje že zgodil, ostane pač čakanje na razplet. Drugi je civilni, o kakršnem sem nekoč pisal, ko je direktor bolnišnice postal zdravnik, ki se je javno veselil smrti Janeza Stanovnika. Za takratno vlado, ki ga je nastavila, je bilo njegovo sovraštvo očitno primerno usmerjeno in upravičeno. Kar je veljalo za onega zdravnika, bi moralo veljati tudi za poslanca. Obrniti bi mu bilo treba hrbet v vseh pomenih besede. A so pri nas razmere take, da v nezanemarljivem delu prebivalstva uživa podporo. Naj v dokaz navedem svežo izjavo domnevno uglednega pravnika, strokovnjaka za mednarodno pravo Mihe Pogačnika, ki je zapisal takole: »Ko slišim ’integracija Romov’, mi dvigne pritisk. Saj niso prišli včeraj, ampak pred stoletji. Med drugim so imeli komunisti 80 let časa, da jih ’integrirajo’. Po zakonih naj se ravnajo, pa v šole naj hodijo, v 3PM.« Gre za enega številnih dokazov, da učene glave zmorejo biti moralno hudo pritlehne. Večkrat grem na led in poskušam s fanatičnimi osebami razčiščevati razmere na podlagi preverljivih dejstev. Seveda ne gre, še vedno sem potegnil kratko, saj je prav s sovraštvom gnani fanatizem logično nasprotje dejstvom. Kakorkoli dokazuješ, je zemlja še vedno ploščata. Pri čemer tovrstni fanatiki v nasprotju z našimi domačimi niso posebej nevarni, dokler se ne zaposlijo v kontrolnih stolpih letališč.

Menite, da bomo to preživeli brez prask ali bo poziv večinsko prebivalstvo spodbudil k dejanskim obračunom z Romi, danes ali pa ob morebitni menjavi oblasti? 

Ob razumnem in dovolj hitrem odzivu predstavnikov romske skupnosti na nasilje njenih članov in prav tako dobrem odzivu policije verjamem, da ne bo stopnjevanja napetosti. Vsekakor pa se bojim, da bi ob menjavi oblasti lahko sledile bolj konfliktne razmere. Javno samozadovoljno hvalisanje bivšega ministra za notranje zadeve, da je že oborožen, je eden najslabših mogočih znakov.

V mislih imate Aleša Hojsa, nekdanjega notranjega ministra v vladi Janeza Janše? 

Da.

Zakaj so nekatere (narodne) manjšine ali nasploh skupine ljudi, če kateri od njihovih pripadnikov stori kaj slabega, takoj vse skupaj kolektivno krive, druge pa ne? Taki so gotovo Romi, pa tudi migranti, begunci. Ne pa recimo kaka druga manjšina, na primer italijanska ali madžarska. Tudi ko pripadniki večinskega prebivalstva storijo kaj zavržnega, se ne govori o tem, da smo Slovenci vsi slabi. 

Vem, da se s kakšnimi mislimi ponavljam. A če vztrajno ponavljana laž postane sčasoma resnica, je na drugi strani najbrž prav, da tudi nesporna dejstva, ki jih mnogi nočejo videti, ponavljamo v upanju, da več ljudi spregleda. Tako je tudi s sovraštvom, saj so številni politiki prepoznali, da je to najmočnejše povezovalno čustvo, in to s pridom izkoriščajo. Sovraštvo tako vodi v nasilje, oblast nad drugim pa je že od nekdaj najmočnejša droga. Ponovno citiram humanističnega psihologa Maslowa, ki je rekel, da zdravi ljudje nimajo radi oblasti nad drugim. Ob skupinah, ki jih omenjate, mi na misel pride iskanje primernega sovražnika. V človeku je namreč več strasti do nasilja, kot smo je pripravljeni priznati. Če se pokaže priložnost, je neredki ne zamudijo. Izbira pa je odvisna od marsičesa. Predvsem nasprotnik ne sme biti premočan. Italijanska manjšina, za katero stoji 60 milijonov sonarodnjakov, že ne bi bila dobra tarča. Še Mussolinijevemu častnemu meščanstvu se ne upamo bolj množično upreti. Da o fojbah sploh ne govorimo. Fašistični izpadi ob meji, skupaj z njihovim pozdravom, ki ima status hrvaškega ustaškega, se normalizirajo in mislim, da posamična slaba dejanja pripadnikov naše italijanske manjšine ne bi naletela na pozive k oboroževanju.

To je res, Romi in nezaželeni tujci, čeprav jih je po Evropi kar nekaj, so neorganizirani, razpršeni, brez združevalnega elementa in zato še lažja tarča. 

Da, točno tako. Z Romi, migranti in begunci je čisto drugače. Zlasti slednji dve skupini sta popolnoma brez moči in povsem odvisni od nas, ki jih sprejemamo, Romi pa imajo ponekod vsaj kakšno rahlo strukturo, vodje in predstavnike. Iz glave mi nikakor ne gre pred leti posneta fotografija skupine kakšnih desetih, petnajstih ljudi, med njimi so bili ženske in otroci, ki jih sprejme na nekem obrežju naša policija. Policist ima vanje uperjeno pištolo, kot da bi šlo za racijo nevarnih mafijcev. Ko so novinarji povprašali nekega višjega policista, ali je tak postopek utemeljen, zlasti pri ženskah in otrocih, je brez zadržka potrdil obstoj (sicer nepotrjene) nevarnosti in ustreznost policistovega ravnanja. Romi so pa sploh posebno poglavje. Za obračun so vedno pri roki, zlasti ker so na Dolenjskem zmeraj težave. V enem članku ali intervjuju je nemogoče predstaviti vse, kar se je na obeh straneh nakopičilo v desetletjih napornega sobivanja. Tako bi opozoril le na razliko, ki bode v oči. Velika skupina Romov, ki živi na našem severovzhodu, tako rekoč ne zaide v črno kroniko. Če že, nič pogosteje kot preostalo prebivalstvo. Pri dolenjskih Romih je drugače. Tam je videti, da smo »civili« zamudili vse, kar se je dalo primernega narediti z »naše« strani, in to traja že desetletja. O razlogih za tako razliko bi se lahko pogovarjali in prepirali v nedogled. Od običajnih stereotipov mi pride na misel razlika med protestantsko etiko v Prekmurju in tradicionalno katoliško na Dolenjskem. Stereotipi so seveda lahko nevarni, ker jih zlorabljamo, njihova zanimiva plat pa je, da so večinoma točni. V branje bi priporočil znanstveno monografijo, zbirko razprav z zgovornim naslovom Država želi, da ostanemo cigani in z mnogimi argumenti za tak naslov. Slovenci pa po definiciji ne moremo biti slabi, le kako bi lahko bili, saj smo potomci Noriškega kraljestva in domovine karantanskega črnega panterja. Kar se že zgodi, so izjeme, ki potrjujejo pravilo.

Seveda je treba obsoditi kakršnokoli nasilje, a dejstvo ostaja, da zaradi Romov ali migrantov povprečni Slovenec ne živi manj varno ali materialno slabše. Zakaj najdemo sovražnike tam, kjer jih ni? In zakaj ne najdemo sovražnikov tam, kjer so – recimo v korupciji ali pa v sivi ekonomiji, zaradi katerih dejansko živimo slabše, kot bi lahko? 

Naj postrežem z uvodnim citatom v eni izmed monografij o romski problematiki – Romi med medijsko in dejansko podobo (2006): »Poznam kar nekaj civilov, ki so 1000x večji idioti in nasilneži od najslabšega cigana, pa jim nihče ne teži.« K temu prispevam nekoliko laično mnenje, po katerem je nekaj obsojenih gospodarstvenikov čistokrvnega slovenskega rodu, z začasnim prebivališčem tudi na Dobu, naredilo več denarne škode kot vsi Romi skupaj podobne v zadnjem desetletju. Glede korupcije pa mislim, da niti ni potrebna, da bi nekdo nesluteno obogatel. Po pravilih, torej formalno čisto pošteno, si gospodarstveniki delijo milijone evrov, začenši s tistim znamenitim milijonom bančniku Marjanu Kramarju leta 2009. Takratni predsednik Pahor ga je čez nekaj časa v imenu morale prijazno pozval, naj nagrado vrne, bančnik pa je prav tako prijazno odvrnil, da je v imenu zakona ne bo. Sistem, kakršnega smo vzpostavili, je koruptiven sam po sebi.

Petrolovo zapiranje nedonosnih črpalk bi nekoliko patetično lahko primerjal z načelom, da v družbi preživijo samo donosni. Ostale pokončamo, četudi gre za ljudi.

Na drugi strani pa se zgodi fizični obračun na veselici, romske pesti padejo na ribniškega župana. Storilci takoj pridržani, priprti, zelo nenavadno se jim očita celo povzročitev hude telesne poškodbe. Medtem drugi (kazenski) postopki tečejo leta, pogosto dolga leta. Kako naj posameznik zaupa v pravno državo? 

Ne bi špekuliral o naravi poškodbe. Zaupanja v pravno državo pa nihče ne bi smel graditi ali rušiti na podlagi podobnih posamičnih primerov. Glede naglice z odzivom pa morda velja razmisliti, da je pravosodju s hitrim odzivom in priporom verjetno uspelo preprečiti kakšno dejanje samooklicanih varuhov reda. Kar zadeva dolžino postopkov nasploh, se je morda treba spomniti na raziskavo Inštituta za kriminologijo o poteku kazenskih postopkov v Sloveniji. Resda je bila narejena že pred leti, a se razmere po mojem mnenju niso kaj dramatično spremenile, ne v dobro ne v slabo. Temeljna ugotovitev je bila, da je čas, v katerem sodišča dokončno odločijo v kazenski zadevi, povsem primerljiv z evropsko prakso.

Zakaj je po vašem mnenju, kar se tiče (narodnostne) drugačnosti – Romov, beguncev, migrantov, tujih delavcev – tako težko sprejeti drugačnost? Zakaj je težko sprejeti, da je človek človek ne glede na barvo polti, vero, videz, etnično pripadnost …? 

Strah pred drugačnostjo je strah pred neznanim. Spomnim se lastne izkušnje, za katero menim, da imenitno ponazarja ta pojav. Pred leti sem se v nekem manjšem slovenskem mestecu, znanem po močni volilni bazi Nove Slovenije, pogovarjal z dobro znanko, gospo mojih let. Bila je verna ženska čistega srca, ki ji vsa leta, kar jo poznam, ne bi mogel pripisati enega slabega dejanja. A njeno srce je bilo polno strahu, saj jo je spreletelo ob pogovoru o možnosti, da bi Slovenija sprejela dva zapornika iz Guantanama. Njen strah je bil pristen in tako močan, kot da bi bili dve pošasti že na poti na njeno dvorišče. In poudarjam, ni šlo za nikakršno sovraštvo, le neskončen strah. Potem se lahko spomnim leta 1991. Takrat so Avstrijci imeli pripravljen načrt za sprejetje več deset tisoč morebitnih slovenskih beguncev ob napadu JLA. Pomislil sem, kako bi nas sprejeli in kako bi gledali na nas. Kako bi iz revežev, ki so jih rešili pred pogubo, v njihovih očeh počasi vse bolj postajali Balkanci, kako bi za nas iskali primerno delo, kako bi gledali na otroke, ki bi se morali počasi oziroma kar hitro naučiti tuje govorice, in še polno podobnih slik sem imel pred očmi. Ne nazadnje imam izkušnje sorodstva, ki je bilo ob začetku druge vojne pregnano v Avstrijo in se je tam srečevalo z zelo različnim odnosom domačinov do tujcev in njihovih otrok. Večina izkušenj je bila zelo trpkih.

Najrazličnejših Neslovencev, o katerih sva govorila, torej nočemo. Hkrati pa novačimo (domnevno zaželene) tuje delavce iz Azije. A zgodovina uči, da bodo tudi ti prej ko slej postali nezaželeni ne glede na to, kaj počnejo, četudi bodo najvzornejša skupina ljudi. Težave bodo, ker so drugačni, ker niso mi. 

Tega se je bati, a vendar imamo tudi pozitivne izkušnje. V manjšem slovenskem mestu že sto let obstaja tradicionalna močna industrija posebne vrste. V zadnjih letih se spoprijema s kopico težav, kakršne imajo številna podjetja. A z iznajdljivostjo se nekako prilagaja, pri tem pa je zaradi pomanjkanja domačih delavcev organizirala prihod Indijcev. Predstavniki podjetja, ki pa ga na njihovo željo ne morem izpostaviti z imenom, so šli naravnost v Indijo in se tam pogovarjali z bodočimi delavci v Sloveniji in jih tudi izbrali. Ob prihodu so dobili primerno namestitev, ustrezno plačilo in spoštljiv odnos. Pri tem so v podjetju zelo pozorni na stike tujcev z domačini in pripravljeni posredovati pri kakšnih nesporazumih ali neprimernem odnosu bodisi domačinov do tujcev ali obratno. Ta primer je povsem drugačen od zgodb, ki smo jih v preteklosti brali o podjetjih, kakršni sta bili na primer Marinblu in Selea.

Glede na svojo poklicno zavezanost sem vedno zagovornik osebnostne rehabilitacije. A visok državni položaj ni pravo mesto za tak prevzgojni proces.

Nekoč, v poosamosvojitvenem času, smo toplo sprejeli begunce iz Bosne, a so sčasoma postali problem. Podobno je z ukrajinskimi begunci – najprej smo jih toplo sprejeli, zdaj jim že zmanjšujemo pravice, češ da ne prispevajo dovolj k blaginji družbe, ne delajo dovolj, ne zaslužijo dovolj, ne plačajo dovolj davkov … 

Mislim, da je bilo z begunci iz Bosne vseeno precej bolje. Morda imam take občutke zaradi lastnih izkušenj, saj smo na našem inštitutu poskrbeli tudi za nekaj teh beguncev in so se potem stkale izjemno močne prijateljske vezi in sodelovanje vse do danes. Poleg tega je bila Slovenija že desetletja po drugi vojni republika, kjer so zaradi dela stalni dom našli številni ljudje iz drugih republik. Tudi ti so poskrbeli za številne, ki so iz Bosne pred vojno pribežali k nam. V spominu pa imam predvsem grdobije, ki so se, s sovražnim govorom vred, začele pojavljati, ko se je v Ljubljani načrtovala in potem postavljala džamija. Takrat sem zapisal, da so bili Bosanci vselej dobri in povsem nenevarni za čiščenje slovenske kanalizacije ali dobesedno našega dreka, ko pa si zaželijo džamijo, nenadoma postanejo nevarni teroristi. O stanju ukrajinskih beguncev ne vem dovolj, imam nekaj osebnih dobrih izkušenj, najbolj pa me razžalostijo slike ukrajinskih otrok, ki se morajo po nekaj radostnih počitniških dneh pri nas vračati domov.

Da je z našim odnosom do Neslovencev vendarle nekaj narobe, verjetno kaže tudi stanje v slovenskih zaporih. Tujcev je med zaporniki že več kot polovica, precej nadpovprečno – glede na njihov delež v družbi – so v zaporih zastopani tudi Romi. 

Res se je v zadnjih letih izjemno povečalo število tujcev v slovenskih zaporih. Približno 80 odstotkov jih prestaja zaporno kazen zaradi tihotapstva prav tako tujcev čez mejo, povedano poenostavljeno. Največji očitek za tako stanje je treba izreči prejšnji vladi, ki je v vsesplošnem sovraštvu do skoraj vsega tujega, zlasti migrantov, prebežnikov ali podobnih nesrečnikov, kakorkoli jih že imenujemo, nerazumno zvišala kazni za organizatorje ali izvrševalce prevoza teh ljudi. Ta odločitev je eden najboljših dokazov, da z zviševanjem kazni ne dosežemo zniževanja števila kaznivih dejanj. Sodišča v zadnjem času po mojem občutku poskušajo z razumno kaznovalno politiko obdržati sankcije na spodnji meji, komisije za pogojni odpust odločajo prav tako v prid obsojenim, kolikor se pač da, zadnjo dobro besedo v ustreznih primerih doda še predsednica države s pomilostitvijo. Vsekakor pa bi lahko vlada predlagala spremembo kazenske zakonodaje v teh primerih, pri čemer v parlamentu ne bi smelo biti presenečenj. Dokler pa teh sprememb ne bo, ne moremo pričakovati bistvenega izboljšanja. Nadpovprečne zastopanosti posameznih skupin v zaporih pa ne znam komentirati, ker bi moral vedeti, ali se kaj podobnega dogaja ali je celo običajno tudi kje drugje po Evropi. Glede na desetletja posebnega ravnanja z romsko populacijo na Dolenjskem, o čemer sva že govorila, je tako stanje skorajda neizogibno, kolikor drži. Tujci pa so res davek kaznovalne politike pretekle vlade in nepripravljenosti sedanje vlade za spremembe zgrešene zakonodaje.

V težkih trenutkih za družbo in kadar so se kazale skrajne politike, ste se vedno oglasili, se odzvali, ko ste bili vprašani, in izrekli, kar je bilo treba izreči. Zakaj, mislite, je velika večina akademskega sveta in humanistov nasploh raje tiho? 

Ne bi se rad delal preveč pogumnega, morda sem predvsem bolj nervozne »sorte« in imam poleg tega še nekoliko moten odnos do avtoritet, kot bi moje odzive označil kakšen psihoanalitik. Niso tako redki akademiki – akademiki v dobesednem in v širšem pomenu besede –, ki so prav tako raje na strani nasilja, bodisi zaradi osebnostnih potez bodisi zaradi domnevnega položaja, ki ga obeta in tudi zagotavlja določena politika. Naj samo spomnim na pravega akademika, torej člana SAZU, ne edinega, dr. Milčka Komelja, ki je bil javno zgrožen nad kolesarji. Njegovega kolega, prav tako iz te vrhunske znanstvene in moralne institucije, sicer žal pokojnega dr. Kajetana Gantarja pa smo spominjali na »hitlerjugend«, mladež, ki je v vojnih časih kolesarila po Celju. A nasprotno prav tako velja – imena iz SAZU najdemo tudi med kolesarji. Naj omenim samo Borisa A. Novaka, med drugim prejemnika velike Prešernove nagrade. Podobno velja za nekatere revije, v katerih objavljajo številni doktorji znanosti, ki jim stroke nikakor ne gre očitati. A če naletite v Domovini na članek, ki hvali Thompsonovo domoljubje in ga primerja s slovenskim, kjer vlada očitno pomanjkanje, ali na članek, ki hvali izjemno pazljivost in človečnost izraelske vojske pri bombardiranju bolnišnice, saj ta nemoteno deluje naprej, pri tem pa avtor brezkompromisno napada posebno poročevalko Združenih narodov za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih Francesco Albanese, potem se moramo vprašati o moralnem dnu uredništva, avtorjev in nekritičnih bralcev.

V razmerah, ko ne padamo z balkonov, ko nas ne zapirajo zaradi besed v korist Palestincev in ne izgubljamo služb, bi bilo sramotno molčati.

Družbo spremljate že dolga desetletja. Je to le subjektiven občutek ali tudi vi opažate, da je zadnja leta v osnovnih medčloveških odnosih, v družinah, na ulici, v prometu, v čakalni vrsti, kjerkoli pač, več nestrpnosti, živčnosti, ega, besednega in siceršnjega nasilja? 

Moram priznati, da nimam tega občutka, kar ne pomeni, da se morda ne motim. Najbrž se največ družim z ljudmi, med katerimi ni vsega tega slabega. Še posebej imam v spominu prizore ob kolesarjenju in po njem. Takrat smo se spoznavali in srečevali ljudje z zelo podobnimi občutki, najbrž celo osebnostnimi potezami. Družili so nas solidarnost, občutek za sočloveka, nasprotovanje nasilju vseh vrst in ni nas bilo malo. Je pa tudi res, da so se občasno pojavljale manjše organizirane skupine ljudi, ki se pojavljajo še danes ob nekaterih priložnostih. Nasprotujejo temeljnim človekovim pravicam, beguncem, Romom, istospolno usmerjenim, prekinitvi nosečnosti in še kakšen objekt sovraštva bi se našel. Ne vem, koliko je utemeljen moj optimizem glede razporeditve sil v slovenski družbi, kjer ocenjujem, da še vedno veliko več ljudi nasprotuje nasilju in nestrpnosti vseh vrst. Res pa je, da je največ odvisno od tiste tihe večine, ki pogosto kroji usodo neke skupnosti.

Ali pričakujete, če bi oblast prevzela SDS, popoln napad na vseh ravneh in v vseh porah družbe kot ob Trumpovem drugem mandatu v ZDA ali kaj drugega?

Pravzaprav nekaj drugega. Po načelu oziroma na podlagi žalostnih izkušenj, da nikoli ne more biti tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše, sem prepričan, da bi izkušnje z novo Janševo vlado presegle to, kar smo že izkusili. Okrepljeni z mladimi silami mahničevskih lovcev in neonacistov bi utegnili preseči našo domišljijo.

Želite reči, da Janša ni Trump, pač pa bo še naprej Janša, le na potenco? 

Tako nepredvidljivo, kot je pod Trumpom v Ameriki, pod Janšo nikakor ne more biti, ker je Janša osebnostno bistveno bolje strukturiran. Poleg tega je vpliv Slovenije na svetovne razmere objektivno neopazen. Bi se pa znotraj domačih meja utegnilo dogajati še vse kaj hujšega, kot se je za časa njegove zadnje vladavine.

Do politike, ki jo vodi Janez Janša, ste bili pogosto kritični. V času epidemije ste sodelovali na protestih, soustvarjali pritisk na tedanjo vlado, ki jo je potem zamenjala sedanja koalicija. Kako bi ocenili njen mandat, ki se zdaj počasi izteka? 

Bi moral več vedeti o različnih področjih, da bi lahko ocenil vlado nasploh. Po ocenah verodostojnih medijev je narejeno marsikaj dobrega, še posebej, če pomislimo, koliko ovir je bilo že dan po prevzemu oblasti v parlamentu postavljenih pred številne razumne in nujne predloge in koliko se jih postavlja še danes. Koliko posameznikov in podjetij se obnaša podobno kot nedavno Petrol. Zapiranje nedonosnih črpalk bi nekoliko patetično lahko primerjal z načelom, da v družbi preživijo samo donosni. Ostale pokončamo, četudi gre za ljudi. Odziv vlade je bil po mojem mnenju jasen in dosleden. Izkoriščevalci so popustili, ne nazadnje morda tudi pred ljudskim besom. Ob tem se je treba spomniti odziva Janševe vlade, ki je poskušala pokončati STA in ji je skoraj uspelo. Vendar ima ta vlada že sama s seboj dosti težav. Pri takih prijateljih, da jih ne naštevam, premier ne potrebuje sovražnikov. Se pa po mnogih dobrih dejanjih občasno še sam spotakne, ne da bi kdo nastavil kakšno oviro.

Pa vseeno povejte, katere premierove »prijatelje« imate v mislih in kaj jim v glavnem očitate? 

Najprej gre za osebe, ki so vnašale razdor v samo stranko in so bile že tolikokrat omenjane, da ne bi še jaz dodajal brc v mrtvega leva. Potem pa gre tudi za osebe, ki so bile v prejšnjih časih najzvestejši podaniki SDS in že dolgo zasedajo pomembne položaje oziroma se selijo od enega do drugega. V preteklosti so bile vse kaj drugega kot skrbniki človekovih pravic. Glede na svojo poklicno zavezanost sem vedno zagovornik osebnostne rehabilitacije. A visok državni položaj ni pravo mesto za tak prevzgojni proces.

Na javna zborovanja še vedno hodite, kajne? 

Kljub letom, morda tudi zato, da se počutim mlajšega, še hodim, čas pa ne dopušča, da bi hodil na vsa, ki so mi sicer blizu po duši. Zato kaj več napišem. Bil sem konec marca na shodu za mir, organizatorji so me povprašali, ali bi kaj povedal, pa sem. Tega nisem nikoli odrekel. Če so človekove pravice del tvojega poklica, bi bilo v razmerah, ko ne padamo z balkonov, ko nas ne zapirajo zaradi besed v korist Palestincev in ne izgubljamo služb, sramotno molčati. Žal mi je, da je za bolečino drugih toliko manj energije, kot smo je premogli ob naši lastni, ki pa je povsem neprimerljiva s palestinsko. Brez tovrstnih idej in boja zanje se ne da preživeti, če pa že, le v suženjstvu.