Špela Setničar / Pesnica, scenaristka in performerka, ki jo navdihujejo ženske vezi

»Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš. / Tako si bliže koncu sveta / kot umiranju,« je zapisala v pesmi Konec sveta iz svojega pesniškega prvenca Vse, kar ti moram povedati, ki je lansko leto izšel pri Centru za slovensko književnost. Gre za pesniško zbirko o ranljivosti in moči, o smrti, telesu, bolezni, izgubi, spolnosti in ljubezni. Tudi o diagnozi in premagovanju raka; o tem, kako vse to preživeti in izreči. Njene pesmi so čutne in intimne, po drugi strani zrele, umerjene, neposredne.

Čeprav marsikdo misli, da je Špela Setničar (rojena je leta 1996) o smrti začela pisati šele, ko je zbolela, jo je ta tema v pisanju pravzaprav zanimala že dolgo pred diagnozo, tudi večji del pesniške zbirke je nastal pred boleznijo. Pisanje zbirke je zanjo pomenilo tudi terapevtski proces, prostor, kjer je lahko brez olepševanja izrazila izkušnjo, ki je drugje pogosto ni mogla deliti. »Ko spregovoriš o tovrstni izkušnji, poskušaš velikokrat zaščititi druge, da jim ne bi bilo pretežko – in s tem nehote pomanjšaš svojo bolečino,« razmišlja. Poezija ji je omogočila, da je vse to prvič lahko izrazila neposredno, brez olepševanja.

Pisanje je bilo zanjo vedno način, kako osmisliti notranji svet. Čeprav se marsikateri avtorji izogibajo subjektivnosti, je zanjo poezija izrazito osebna, je iskrena oblika izraza, ki se lahko hkrati dotakne še koga drugega. Iskrenost zahteva pogum, a prav zaradi nje lahko pesem preseže posameznika in spregovori tudi drugim – z intimnostjo, ki postane univerzalna. Poezija je v njenem primeru organsko povezana z govorom, od nekdaj ji je pomenila preplet pomena in zvena oziroma zvočnosti. »Mislim, da ta povezava ni tako samoumevna, a meni pomeni ogromno,« pravi. »Zelo pomembno mi je, kako pesem zveni, vedno jo preberem na glas. Pisanje in nastop pri meni hodita z roko v roki; verjamem, da pesem najbolj zaživi, ko jo bralec sliši v glasu tistega, ki jo je napisal.«

Zato ni čudno, da jo že vrsto let srečujemo na različnih odrih – ko bere poezijo, se udejstvuje v improvizacijskem gledališču ali nastopa v drag king kabaretu Dragi drago, ki se z ironijo, humorjem in politično angažiranostjo loteva stereotipov moškosti in ženskosti, meja spola in družbenih vlog. In prav ta preplet poezije, glasu, telesa, performansa in družbenega angažmaja opredeljuje njen umetniški izraz. Beseda se pri njej redko ustavi na papirju, bržkone teži k odru, k prizorišču, k nekomu, ki jo bo slišal.

Njena ustvarjalna pot se je začela že v osnovni šoli, ko sta s prijateljico in sosedo Veroniko Razpotnik – danes prav tako pesnico – brali knjige, razpravljali o literaturi in pisali pesmi. Kasneje sta delovali v mladi pesniški skupini Psevdopoeti in se sčasoma vključili še v pesniške delavnice pod mentorstvom Braneta Mozetiča. Čeprav je študirala primerjalno književnost in magistrski študij sprva nadaljevala v isti smeri, jo je vedno bolj vleklo k filmu in vpisala je še študij scenaristike na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Danes vzporedno zaključuje oba magistrska programa – s tem pa nadaljuje zvestobo besedi, pa naj bo ta zapisana na papir ali utelešena v dialogu filmskega prizora. Njeno delo je tako vedno tudi oblika notranjega raziskovanja, ki se šele skozi jezik razpira navzven.

Ideja za celovečerni film Magična bitja se ji je porodila že pred samim študijem, scenarij pa je dokončala med zdravljenjem. Lani je prejel sredstva Slovenskega filmskega centra za razvoj scenarija, nato pa še podporo za realizacijo. Pripoved govori o deklištvu, odraščanju, ljubezni in svobodi, v središče postavlja tudi lezbično ljubezensko zgodbo. V tem svetu intimnih ženskih vezi in zavezništev se Špela Setničar počuti najbolj domače. »Sama že od nekdaj čutim, da so prijateljstva med ženskami ena najmočnejših in najdragocenejših vezi, kar jih človek lahko ima,« pravi. »V ženskem telesu sem vedno videla nekaj posebnega – nekaj krhkega, a hkrati izjemno trdnega, nežnega in silovitega.« Privlačijo jo pripovedi o deklištvu, o tem, kako se spletajo ženske skupnosti. »Morda tudi zato, ker vem, kako je, ko se ti v trenutkih osamljenosti ženske znajo približati, so tam zate, te varujejo in razumejo. In prav te vezi me vedno znova navdihujejo – v življenju in v umetnosti.«

* V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Marijo Županov (1989) bo z nami do 19. septembra.