Zakaj tako radi gledamo neumnosti?

Z resničnostnimi oddajami je nekako tako: človek nerad prizna, da jih gleda, in tudi kadar jih gleda, bi bilo pretirano reči, da to počne prav aktivno. A nobena skrivnost ni, da imajo te oddaje veliko gledalcev. Kuharsko tekmovanje MasterChef na primer velja za eno najbolj gledanih zabavnih oddaj na komercialni televiziji POP TV, prvo oddajo šova Kmetija pa si je lani ogledala skoraj polovica gledalcev, ki so bili takrat pred televizorji. Visoko gledanost takšne oddaje beležijo tudi na ponudniku pretočnih vsebin Voyo, na katerem je zanimanje dela gledalcev nazadnje vzbudil še britanski šov Otok ljubezni. Najbrž zato, ker je v letošnji sezoni v njem nastopil Slovenec Boris Vidović, nekdanji nogometaš, ki je prej sodeloval tudi v že omenjeni Kmetiji in oddaji Exatlon. Ker se, če nič drugega, iz antropoloških razlogov, zares pa zaradi gole zvedavosti spodobi, smo zadnji teden tudi sami nekaj večerov preživeli ob gledanju te oddaje.

V nasprotju z oddajo MasterChef, kjer gledalci spremljajo amaterske kuharje, ki se do konca sezone praviloma že skorajda mojstrsko izpilijo v kuhariji, in Kmetije, kjer so tekmovalci prisiljeni prevzeti tudi nekaj kmečkih opravil, je Otok ljubezni nekaj drugega. Za začetek – na Majorki, natančneje v vili, kjer živijo tekmovalci, ki naj bi iskali svojo drugo polovico, je prisotne bolj malo ljubezni. Bolj kot ljubezen tekmovalce, ki večino šova kažejo svoja mlada, izklesana telesa v kopalkah, pri odločitvah vodi spolna sla. Predvsem pa nimajo veliko za početi. Samo prekladajo se, zdaj s kavča pred velikim ognjiščem na kavč pred manjšim ognjiščem, potem s terase na veliko visečo mrežo, in spletkarijo ter sprožajo nove drame. Sem pa tja dolgčas prereže kakšen izziv, v katerem se morajo med seboj poljubljati, prihod novega tekmovalca v vilo ali pa ljubezenski trikotnik.

Britanski resničnostni šov Otok ljubezni, uspešna franšiza, ki ima tudi svojo ameriško, špansko in še cel kup drugih različic, je v osnovi seveda čisto navaden kapitalistični pofel. Najbrž je tudi zato tako priljubljen. Mlajša generacija bi rekla, da ponuja čudovito priložnost za tako imenovani brain rot ali »gnitje možganov« – to besedo je Oxfordov angleški slovar lani izbral za besedo leta; pomeni »domnevno poslabšanje duševnega ali intelektualnega stanja« človeka, ki preveč časa spremlja vsebine, za katere velja, da so trivialne ali nezahtevne –, malce starejši pa, da dajo ob gledanju takšnih oddaj lahko možgane na pašo. A bili bi preveč vzvišeni in moralistični, če ne bi priznali, da tega ne počnemo radi. Radi drsamo s prstom po telefonu ter ure in ure preživimo ob gledanju kratkih, samo nekaj sekund dolgih posnetkov. Podobno radi gledamo, kako se uro in pol ljudje podijo za žogo na nogometnem igrišču, ne da bi zadeli gol. In radi na mah gledamo slabe serije. Podobno radi gledamo tudi resničnostne šove.