Virginie Despentes: Vernon Subutex, tretja knjiga

+ + + +

Prostori alternative

Francoska pripovednica Virginie Despentes (1969) se je v trilogiji o Vernonu Subutexu lotila bivalnih praks v prestolnici; v pripovedi o naslovnem junaku, bivšem lastniku ploščarne, ki ga čas povozi, saj se glasba danes preliva, ne kupuje, pa v zgodbi o preminulem mladem zvezdniku, za katerega zadnji posneti samogovor se vsi grebejo, spregovori o različnih posebnih posameznikih, ki jih, pretikajoč se po pariškem socialnem obrobju in med zablojenimi elitami, nabira Vernon. Ta je zdaj, v tretji knjigi, uveljavljeni didžej, ki na vsakokratne nastope, vsak poteka v drugem kraju, privablja ljubitelje svojih konvergenc, kakor to poimenujejo feni. In se jim tam, ne da bi čisto vedeli, kako in zakaj, zadogaja skupnost in glasbena ekstaza.

Slutimo, da bi za vsem skupaj lahko stal temnopolti zvezdnik, ki se je ukvarjal s frekvencami za dobro počutje, torej z glasbeno manipulacijo oziroma vplivi na razmišljanje in počutje konzumentov. Na koncu pa se zgodba o pisani druščini odsuka nekam proti koncu tega stoletja in v sredino prihodnjega, ko vse preostale civilizacije najprej izženejo, potem pa spet dopustijo glasbo, in celoten opus izzveni kot pregled glasbene scene. Druženje privržencev dobiva elemente sekte, kulta, preminuli rockerji in proizvajalci v sodobni industriji zabave pa razsežnosti svetnikov. Vernon je postavljen na mesto guruja, vodje kulta brez skupne ideje.

Tretja knjiga o Vernonu Subutexu poteka v znamenju krize. Na eni strani so demonstracije proti vladajočim elitam, na drugi je splošno nezadovoljstvo z migracijsko in socialno politiko, postopno propadanje Zahoda. Vse to spodbudi dve različni reakciji. Eno skrajno desno, miselnost, da se je treba zapreti, zapreti meje, priznati bes in sovraštvo, ki je v ljudeh – in na drugi strani poskuse demaskiranja medijske manipulacije, ki izkorišča nakopičeno nezadovoljstvo za razbijanje družbene povezanosti in solidarnosti. Medtem teče več zgodb, Subutexove so pretežno ljubezenske. Zaradi obtožb o manipulaciji z dediščino enega od članov se tudi umakne in vrti glasbo drugje, za denar. Druge so povezane s prejšnjimi zapleti članov skupine, z maščevanjem, nesporazumi, zaradi vsega tega se po svoje še trdneje povežejo.

Pisanje predvsem s koncem, ki govori o glasbi kot mediju, ki odpira zvezdna vrata, prehode med prostori in časi, ter o skupini zagrizenih avdiofilov, izzveni kot apologija sodobni glasbeni raznovrstnosti. Tudi njenim prerokom, pravzaprav vsi, tako ali drugače, osmišljajo glasbene in oblačilne sloge, zavzemajo se za mikro različice v glasbenih zvrsteh. Poleg spolne identitete in praks osebe zaznamuje tudi glasbeni okus in še bolj tisto, česar ne marajo, če že niso fanatični privrženci nekega avtorja ali smeri. Virginie Despentes nam s pisanjem o glasbeni sceni in tistih ob njej predstavi dileme sodobne Francije, udarno in brez olepšav.