Za smotko dekriminalizirane trave 132 evrov

Sredi julija sta Svoboda in Levica v postopek v državnem zboru vložili zakon, ki naj bi uredil rabo konoplje v rekreativne namene – zakon, ki bi torej legaliziral konopljo za osebno rabo. Z vidika uporabnikov marihuane za rekreativne namene je poleg vprašanja gojenja bistveno predvsem vprašanje posesti in same rabe, v prvi vrsti še vedno kajenja marihuane, pa tudi rabe njenih derivatov. Glede na to, da je tovrstna raba konoplje v Slovenji še vedno nezakonita in kazniva, je to predvsem vprašanje kajenja in posesti manjših količin marihuane na javnem kraju. Kaj bi bilo po novem dopustno in kakšne sankcije se za to izrekajo danes?

Posest prepovedane droge za lastno rabo, večinoma konoplje, je na območju Slovenije že dlje dekriminalizirana. Že od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, še iz časov nekdanje socialistične republike Jugoslavije, je kvalificirana kot prekršek in ne več kot kaznivo dejanje. To načeloma pomeni, da je za posest manjših količin droge in konzumacijo posameznik kaznovan z globo, nižjo denarno kaznijo, in mu ni treba pred kazensko sodišče, kaj šele v zapor. A niti to ni črno-belo, kot bomo videli, pa je dolgoletna ureditev na tem področju ena sama siva cona.

Globe

Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami je vsebinsko še iz tistih davnih časov. Globe določa recimo še v tolarjih, ki jih v Sloveniji ne uporabljamo že skoraj dve desetletji. Prevedeno v evre znaša globa za »posest manjše količine prepovedane droge za enkratno lastno uporabo« od 42 do 209 evrov. Še vedno pa je predvidena celo zaporna kazen, in sicer do pet dni. Da, pet. A vseeno, gre za zapor. Na policiji pojasnjujejo, da se navadno izreka »najnižja vrednost«, torej 42 evrov, a da se temu »prištejejo še stroški postopka (sodna taksa), ki znašajo 90 evrov«. Dejansko – z vidika uporabnika – se torej ne izrekajo najnižje globe, pač pa celo nekoliko višje od mediane razpona, in sicer 132 evrov. Torej 132 evrov kazni za en džojnt, džolo, žbe, smotko, kakor ji že želite reči. Malo? Veliko?

Glede na to, da naj bi šlo za dekriminalizirano področje, vsekakor ne malo. Sploh, ker policija v res zelo redkih primerih prekrškarju, kršitelju zaračuna še stroške postopka, ki so v tem primeru več kot dvakratnik izrečene globe. Policija namreč globo večinoma izreče s plačilnim nalogom, le v petih odstotkih pa z odločbo, in v teh primerih kršitelju zaračuna dodatno sodno takso. Policija zadnja leta na leto vsega skupaj izreče za okoli 70 milijonov evrov glob za prekrške in hkrati le za en sam milijon evrov stroškov postopka. Žal je ravno pri prekrških, poveznih z drogo, čeprav naj bi šlo za dekriminalizirano področje, tudi tako. Od skoraj točno milijona lani zaračunanih stroškov postopka so jih skoraj četrtino pobrali ravno od uporabnikov drog, in sicer za prekršek »posesti manjše količine prepovedane droge za enkratno lastno uporabo« po drugem odstavku 33. člena omenjenega zakona.

Konoplja za osebno rabo je razširjena in družbeno sprejemljiva, a še vedno kazniva.

Policija je v predkoronskih letih izrekla skupaj skoraj točno 3000 takšnih kazni vsako leto. Med epidemijo se je število izrečenih kazni nekoliko znižalo, zdaj pa se spet približujemo številu iz predkoronskih časov. Lani je recimo izrekla 2541 tovrstnih glob oziroma je skupaj (v veliki večini) uporabnikom konoplje zaračunala 335 tisoč evrov. Dobra polovica glob pa je bila izrečena v glavnem mestu.

V (ne)milosti policije

Dr. Kristina Čufar, docentka na ljubljanski Pravni fakulteti in raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri tej fakulteti, je konec lanskega leta na portalu Tax-Fin-Lex objavila prispevek Pomanjkljivosti slovenske kriminalitetne politike v zvezi s konopljo in v njem obravnavala veljavno ureditev na področju (de)kriminalizacije konoplje. Med drugim je opozorila na problematiko »pravne varnosti in predvidljivosti«. Kot ugotavlja, razmejitev med kaznivim dejanjem po 186. členu kazenskega zakonika, ki inkriminira neupravičeno proizvodnjo in promet s prepovedanimi drogami, in prekrškom po 33. členu zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ki inkriminira neupravičeno posest prepovedane droge za lastno rabo, »ni jasna in jo v spornih primerih lahko določi zgolj sodišče«. Razlika med omenjenima kaznivima ravnanjema je namreč »v namenu posestnika droge: če je namen prodaja droge, gre za kaznivo dejanje; če je namen lastna uporaba droge, gre za prekršek. Pravni akti ne določajo količin prepovedane droge, ki se smatrajo za enkratno ali večkratno lastno uporabo, kar pripomore k neenaki obravnavi kršiteljev na podlagi vsakokratne presoje prekrškovnega organa (policije).«

Presoji policije je prepuščeno, koga bo zaradi posesti konoplje kaznovala za prekršek in koga preganjala za kaznivo dejanje. Zato tudi prihaja do številnih anomalij in neenake obravnave. Ta se zadnja leta kaže v vzorcu, po katerem jo slovenski državljani zaradi nekaj gramov konoplje večinoma »odnesejo« s 132 evri kazni. Motečim tujim državljanom, migrantom, beguncem in pripadnikom drugih motečih skupin, pa se za isto ravnanje izrekajo celo večletne zaporne kazni. Kristina Čufar še opozarja, da se prekršek posesti prepovedane droge za lastno rabo, če gre za konopljo, lahko sprevrže celo v kaznivo dejanje po 187. členu, ki inkriminira omogočanje uživanja ali rabe prepovedanih drog »že s podajo konopljinega zvitka, kar je med uporabniki priljubljena praksa«. Poleg tega raziskovalka še dodaja, da drugače kot na številnih drugih kriminalitetnih področjih »alternativna obravnava storilcev prekrškov v zvezi s prepovedanimi drogami v praksi ni nikdar zaživela«.

Volivci so na referendumu s tesno večino, a vendarle izglasovali legalizacijo rabe konoplje v rekreativne namene.

Kar se tiče prepovedanih drog za osebno rabo, še posebej konoplje, torej velja, da je področje dekriminalizirano. To pa nikakor ne pomeni, da uporabniki drog ne doživljajo manjših ali večjih pritiskov oblasti in v resnici ne vedo točno, kaj je dovoljeno, kaj ne, kaj blago kaznivo in kaj huje. Tudi ne morejo vnaprej predvideti, kakšne posledice jih bodo doletele zaradi rabe drog. Nekako se od njih pričakuje, da naj bi bili hvaležni državi, ker je tako velikodušna, da jih zaradi tega večinoma ne kriminalizira huje, pač pa le blažje. Država v bistvu od njih zahteva, da sklonijo glavo, plačajo globo in se skrivajo, ker počnejo nekaj, kar je hkrati dopuščeno in prepovedano. Težava je, kot rečeno, da gre za sivo cono, nejasno pravno ureditev.

Legalizacija

Številne nejasnosti, neenako obravnavo in diskriminacijo ter ne nazadnje dokaj visoke denarne kazni za prekrške neznatne nevarnosti ali škode bi utegnil rešiti predlagani zakon o konoplji za omejeno osebno rabo. Če bo zakon sprejet in bo obveljal, bi polnoletni posameznik doma lahko gojil do štiri sadike marihuane, skupaj v gospodinjstvu največ šest. Doma bo posameznik lahko imel tudi do 150 gramov »sušenega socvetja« (skupaj v gospodinjstvu največ 300 gramov), s seboj pa na javnem kraju največ sedem gramov. Podobne omejitve so določene za derivate, smole, izvlečke in druge pripravke iz konoplje. V te omejitve pa se ne bodo šteli konoplja in pripravki iz nje, ki so bili pridobljeni na podlagi zdravniškega recepta (to ureja drug, že sprejet zakon), in tudi ne živila in industrijski izdelki, v katerih je konoplja. Bo pa še naprej prepovedana prodaja doma vzgojene konoplje, torej promet z njo, pa tudi omogočanje uživanja nepolnoletnim osebam. Lahko pa si bodo polnoletne osebe med seboj doma vzgojeno marihuano v manjših količinah brezplačno izmenjale, si jo podarile.

Dve leti po uveljavitvi zakona naj bi sledila evalvacija stanja, ki jo bo opravilo ministrstvo za zdravje v sodelovanju z notranjim ministrstvom. Dejstvo je, da je raba konoplje iz leta v leto bolj razširjena, da je konoplja v rabi že desetletja in da nič ne kaže, da bi imela kakršnekoli obsežne, empirično preverljive, sistemske negativne učinke na uporabnike in na družbo kot celoto. Zato je res vprašanje, ali je primerno, da se uporabniki konoplje še naprej zadržujejo v negotovosti in se kriminalizirajo, uporabniki drugih, dovoljenih, pogosto za posameznika in družbo nevarnejših drog – če omenimo le alkohol in tobak – pa teh težav nimajo.