Težki časi za Slovence na Koroškem

Skupina koroških Slovencev, Avstrijcev, pa tudi kar nekaj slovenskih podpornikov ter novinarjev in fotografov se je prejšnji petek malo pred četrto uro odpravila pred palačo koroške deželne vlade v Celovcu. Tam jo je pričakalo malce muhasto vreme, a to protestnikov ni oviralo – bodrili so jih tudi zvoki harmonike, ki je igrala slovenske ljudske in narodnozabavne pesmi. A ta harmonika ni bila tista, ki jo v Sloveniji desne politične stranke uporabljajo za grajenje slovenskega nacionalnega mita, ki nato izključuje vse druge, Neslovence, to je bila harmonika upora, harmonika, ki se uporablja za spremljavo partizanskim pesmim.

Protestniki so se pred palačo deželne vlade zbrali, ker so želeli izraziti ogorčenje nad incidentom, ki se je zgodil v nedeljo pred protestom, ko je približno 30 s strelnim orožjem oboroženih avstrijskih policistov vdrlo na antifašistični tabor na Peršmanovi domačiji, ki ga je pripravil Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju, ter legitimiralo udeležence. Prišli so s kar sedmimi vozili, poleg njih je prišla še pasja enota, pa tudi helikopter in policijski brezpilotni letalniki. Del te policijske karavane je bila celo posebna enota Zveznega urada za tujce in azil. Policisti so skušali priti v Peršmanovo domačijo, a jim udeleženci protifašističnega tabora tega niso dopustili, saj niso imeli sodne odredbe za hišno preiskavo. V tem prerivanju so zaradi upiranja začasno aretirali Nikolaja Orascheja, udeleženca tabora in tajnika Zveze koroških partizanov, ene izmed dveh organizacij, ki skrbita za Peršmanovo domačijo. Čeprav sodišče tega ni odredilo, so policisti opravili hišno preiskavo. Iz avstrijske policije so sporočili, da so policijske enote posredovale zaradi »suma različnih upravnih prekrškov«, šlo naj bi za ilegalno kampiranje, pa tudi za sum nemoralnega odnosa do spominskega znamenja.

Oba razloga, sploh za tako obširno akcijo, sta že na prvi pogled privlečena za lase. Društvo Peršman in Zveza koroških partizanov, ki upravljata Peršmanovo domačijo, sta klubu slovenskih študentk in študentov dovolila, da v prostorih in okoli njih izvaja program svojega tabora. Program tudi ni mogel biti moteč za kakršnekoli sosede, saj jih Peršmanova domačija nima – leži visoko v hribih, čisto na samem, do nje vodi le makadamska cesta. Udeleženci protifašističnega tabora se strinjajo – razlogi za racijo so politični. To nakazuje tudi podatek, da je bil med racijo navzoč pravnik iz deželnega urada za varnost države in boj proti ekstremizmu. Koroški policisti so antifašizem očitno videli kot potencialno grožnjo državi – kar več pove o njihovem videnju avstrijske države kot o antifašističnem taboru. Po navedbah policije naj bi bilo vloženih več prijav zaradi kampiranja, ni pa znano, kdo jih je vložil. Kot rečeno, to niso mogli biti sosedi, razlogi, da je nekdo prijavil tabor, so torej morali biti drugačni, najverjetneje politični.

Na protestu so se združili Avstrijci, zamejci in Slovenci.

Na petkovem protestu so bili organizatorji jasni, imeli so tri glavne zahteve: razjasnijo naj se dejstva in okoliščine policijske akcije, odgovorni za incident naj občutijo posledice, oblast pa naj se prizadetim opraviči. Enako so zahtevali tudi dan pred tem na Dunaju. Organizatorji protesta so udeležence prosili, naj strankarske zastave in druge simbole pustijo doma, saj so želeli sporočiti, da je nasprotovanje zatiranju slovenske manjšine in antifašizma nadstrankarsko stališče. Edina transparenta sta tako bila tista, ki so ju prinesli organizatorji, na njiju pa je v slovenščini in nemščini pisalo »Roke proč od Peršmana!« in »Mi vsi smo Peršman«.

Tudi govori so bili prebrani v slovenščini in nemščini. Mira Gabriel, predstavnica Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju, je pojasnila, da »je pod pretvezo administrativnega ukrepa policija vdrla v kraj spominjanja, v prostor skupnosti in motila izobraževalni program družbeno angažiranih oseb. To ni bil zgolj administrativni ukrep. To je bilo usmerjeno, represivno dejanje zastraševanja in kriminalizacije našega antifašističnega izobraževalnega dela! Po raciji smo udeleženci in udeleženke tabora ostali na domačiji, nadaljevali program, pospravili smo poslopje, tolažili smo se, poskusili smo predelati, kar se nam je zgodilo. Doživeli smo nasilni poseg na lastnem telesu, bili travmatizirani, ustrahovani in javno kriminalizirani. Zakaj smo morali kaj takega doživeti? To, kako so nas obravnavali v nedeljo, nas je hudo prizadelo – predvsem naš občutek varnosti ob aktivizmu in družbenem delu. Kriminalizacija in zasledovanje antifašistk in antifašistov ni nekaj novega, vendar si nihče ni mogel zamisliti tega na tem kraju in v takem obsegu.«

Nadalje se je spraševala: »Zakaj je bila zahtevana identifikacija vseh udeleženk in udeležencev tabora, čeprav so za prekrške odgovorni le organizatorji? Zakaj je bila posebna enota za boj proti terorizmu umaknjena z beljaškega žegnanja? Kako to, da je ta enota prispela na Peršmanovo domačijo 45 minut po napovedi vodje intervencije, čeprav vožnja iz Beljaka do Peršmana traja najmanj uro in petnajst minut? Zakaj je bil Alexander Scharfegger iz Zveznega urada za tujce in azil od začetka navzoč? Zakaj je bil prisoten tudi okrajni glavar iz Velikovca, Gert André Klösch? Koliko davkoplačevalskega denarja je stala ta akcija?«

»Ne pustimo, da nas postavljajo na isto raven z identitarci in neonacisti! Da se ima izobraževalno delo in družbeni angažma za zločin! Ne spadamo na seznam ljudi, ki naj bi bili grožnja državi in ustavi! Mi delujemo v skladu z njo. Žalostno je, da moramo na tak način braniti svoj trud in delo,« je še poudarila Mira Gabriel.

Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko, sicer diplomat in dolgoletni visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino, je v izjavi od notranjega ministra Gerharda Karnerja zahteval pojasnila v najkrajšem mogočem času. »Mirne prireditve približno 60 mladih, ki je že prejšnje leto minila brez težav, nikakor ni mogoče šteti za kršitev ’javnega reda in miru’, saj je potekala v enem najbolj odročnih in nedostopnih krajev v Avstriji.« A izraženje ogorčenja ni bil edini namen protesta. Kot pove Eva Hartmann, podpredsednica Društva Peršman, je za Slovence na avstrijskem Koroškem shod pomenil tudi neke vrste katarzo po tem, ko je racija spet odprla stare, generacijske rane. »To srečanje je bilo pomembno tudi zato, da izrazimo svojo potrtost, svoja čustva, pa tudi svojo solidarnost do vseh, ki so doživeli policijski poseg v nedeljo. Zase lahko rečem, da mi je to, kar se je zgodilo danes, zelo dobro delo.«

Še posebej boli to, da se je policijska akcija zgodila prav na Peršmanovi domačiji, na osrednji točki spomina na fašistično nasilje na Koroškem nad Slovenci. Peršmanova domačija je bila prizorišče pokola družin Sadovnik in Kogoj, ki so ga izvedle enote SS in policije 25. aprila 1945, le nekaj tednov pred koncem druge svetovne vojne. Peršmanova domačija, ki je bila v lasti družine Sadovnik, je bila zaradi svoje odmaknjenosti priročna postojanka koroških partizanov. To so nacistične oblasti vedele in prebivalce hiše kaznovale tako, da so jih postrelile. Žrtev je bilo 11, od tega je bilo sedem otrok. Leta 1946 je avstrijsko sodstvo sicer začelo preiskavo primera zaradi sumov storitve vojnega zločina, a jo je leta 1949 ustavilo, storilci za svoja dejanja niso odgovarjali. Še danes ni sodnega epiloga ali pa vsaj uradnega priznanja, da je šlo za vojni zločin.

Še posebej boli, da se je racija zgodila prav na Peršmanovi domačiji.

Šele leta 1965 je pri Peršmanu potekala prva komemoracija, ko je bila postavljena tudi slovenska spominska plošča. Nato je leta 1982 Zveza koroških partizanov v poslopju uredila muzej, leto kasneje je bil na sedanje mesto postavljen spomenik protifašističnemu odporu. Ta spomenik je pred tem, od leta 1947, že stal na pokopališču v Velikovcu kot spomenik mednarodnim žrtvam nacizma, a so ga neznanci leta 1953 razstrelili. Tudi za ta zločin nihče ni nikoli odgovarjal.

Bernard Sadovnik, član družine Sadovnik, ki je bila pobita na Peršmanovi domačiji, pa tudi predsednik Skupnosti koroških Slovencev, je v odprtem pismu avstrijskim oblastem izrazil bolečino ob incidentu. »Mrzel srh me je spreletel, ko sem bil o tem obveščen. Ostal sem brez besed. In še vedno sem. Ko sem danes prispel na Peršmanov dom, so mi po licih tekle solze. Je bilo res treba, da se ta poseg izvede na tako nesenzibilen način? Je bil v tej obliki sploh upravičen? In vse to 80 let po pokolu na Peršmanovem domu! Kot potomec na Peršmanovem domu umorjene družine Sadovnik in kot nekdo, ki že vrsto let skupaj z najvišjimi političnimi predstavnicami in predstavniki republike sooblikuje spominska obeležja, dojemam ta poseg zaradi domnevnih upravnih prekrškov kot nesorazmeren, nespoštljiv in ponovno travmatizirajoč. Takšno ravnanje odpira stare rane. Omaja moje zaupanje – ne le v senzibilnost državnih organov, temveč tudi v iskrenost spominjanja na zločine nacionalsocializma. Travma je globoko zasidrana. Do tretje generacije potomci trpijo zaradi strahov in občutkov manjvrednosti. Veliko jih o tem sploh ne govori. Nihče si ne more predstavljati, kaj takšen dogodek v nas, potomcih, sproži. Zato je dostojno spominjanje še toliko pomembnejše – skupaj z jasnim in vidnim priznanjem republike uporu koroških Slovenk in Slovencev, ki je še vedno v veliki meri izrinjen iz kolektivnega spomina družbe.«

Slovenski politični vrh se je aktiviral. Zunanje ministrstvo je v ponedeljek, dan po raciji, na zagovor poklicalo veleposlanika Avstrije, ministrica Tanja Fajon pa je koroškemu deželnemu glavarju Petru Kaiserju v telefonskem pogovoru izrazila protest zaradi akcije. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je poklicala svojega avstrijskega kolega Alexandra Van der Bellna, oba sta se zavzela za umiritev strasti. Napad je obsodilo tudi Društvo slovenskih pisateljev. »Neupravičen in neopravičljiv nedeljski policijski pohod spominja na divjanje nacistov, fašistov in njihovih kolaborantov med drugo svetovno vojno, kar je nedopustno, a najbrž v sozvočju s sedanjimi poskusi revizije zgodovinskih dejstev. Ni naključje, da so prve žrtve novodobnih napadov na spomin in svoboščine pripadniki narodne manjšine, in to ne le na avstrijskem Koroškem,« je zapisal predsednik društva Marij Čuk.

Veliko bolj tiho so bili tiste prve dni na desnem političnem polu. Nato pa je štiri dni po dogodku Nova24TV, hišni medij SDS, objavila članek, v katerem je antifašistični tabor označila za »radikalno levo manifestacijo ekstremistov, ki gojijo simpatijo do komunističnih totalitarizmov. Gre torej za srečanje tako imenovanega antifinega terorizma, ki v Evropi poleg islamskega terorizma najresneje ogroža javno varnost«. Desničarski miselni vodje so nato na družbenih omrežjih prav tekmovali, kdo bo izrazil večje veselje nad tem, da so se policisti spravili nad levičarske skrajneže. S tem je tudi slovenska desnica, na čelu s SDS, razkrila, da sta ji zgodovinski revizionizem in zaničevanje protifašističnega boja pomembnejša kot skrb za interese slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem.

Zdi se, da so avstrijske oblasti vendarle prisluhnile slovenskemu političnemu vrhu, ki se je zavzemal za preiskavo dogodka, deželni glavar Peter Kaiser in zvezni notranji minister Gerhard Karner sta sklenila, da bo avstrijsko notranje ministrstvo oblikovalo posebno skupino za preučitev posredovanja na taboru, k sodelovanju v tej skupini pa bo povabljena slovenska skupnost. Samo upamo lahko, da bo vsaj tokrat pravici zadoščeno in da bodo odgovorni čutili posledice – drugače kot storilci pokola na Peršmanovi domačiji in storilci razstrelitve spomenika.

Zdi se, da je ozračje v Avstriji že kar nekaj časa napeto, to napetost pa nedvomno poganja vzpon skrajno desne svobodnjaške stranke FPÖ na zvezni in deželni ravni. Leta 2020 je bila na Koroškem postavljena spominska plošča nacistu Hansu Steinacherju, enemu najpomembnejših nasprotnikov manjšinskih pravic Slovencev po drugi svetovni vojni. Pred nekaj meseci je štajerski deželni parlament v zakon o deželnih simbolih vključil Dachsteinsko himno, ki kot avstrijsko opeva tudi slovensko ozemlje – vse do Save. Prav tako bo Avstrija že letos, prihodnje leto pa še bolj, zmanjšala financiranje slovenske manjšine.

Zgodil pa se je tudi že nov incident. Prejšnji petek na nogometni tekmi med kluboma SAK iz Celovca in ATUS iz Borovelj je pomočnik trenerja kluba SAK, koroški Slovenec Janko Smrečnik, z igralcem nasprotnega moštva spregovoril v slovenščini in mu rekel, naj vstane, saj nad njim ni bil storjen prekršek. Prvi sodnikov pomočnik je Smrečniku nato ukazal, naj z igralci govori nemško, pokazal pa mu je še rumeni karton. Zaradi tega igralci kluba SAK sprva niso želeli nadaljevati igre. V klubu so v izjavi poudarili, da govorjenje drugih jezikov ni proti pravilom avstrijske nogometne zveze in da je sankcioniranje tega nedopustno.

Ponovno se je aktivirala slovenska politika, pa tudi predsednik evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin, ki je govoril s predsednikom avstrijske zveze. Ta je že sprožila ustrezne postopke proti sodniku. Dogodek obžalujejo tudi v regionalni nogometni zvezi na avstrijskem Koroškem.

Peršmanova domačija je opomnik, da obstaja razlika med fašizmom in protifašizmom.

»Gre za kršitev ene od osnovnih človekovih pravic – pravice do uporabe lastnega jezika. Ko oblast tudi na nogometnem igrišču skozi sodniške odločitve manjšinskemu jeziku reče, da je ’nezaželen’, to ni zgolj incident – ampak politično sporočilo. V zadnjem času je bilo preveč incidentov, da bi se lahko obrnili stran in rekli, da so naključja. Diskriminaciji in poniževanju koroških Slovencev in slovenščine se mora narediti konec. Osnova sobivanja in dobrih odnosov je spoštovanje drug drugega in pravic narodnih manjšin,« so se na incident odzvali v Levici, kjer prepoznavajo, da to niso več nepovezani dogodki.

Vse kaže, da prihaja za koroške Slovence težko obdobje. Simboli upora in spomina, kot je Peršmanova domačija, so zdaj verjetno še pomembnejši kot prej. So najboljši opomnik, da je med fašizmom in protifašizmom velika razlika.