Na divjem zahodu političnega oglaševanja

V minulih treh letih se že petič oglašam v zvezi s problematiko velikih plakatnih mest v javnem prostoru (Greva, punca, v južne kraje – z drugega zornega kota, Delo 4. 2. 2023, št. 29, str. 26 – 27; Agresivni oglasni panoji v idilični slovenski pokrajini, Delo; Sobotna priloga 8. 4. 2024, št. 80, str. 30; Lahko bi bili tudi drznejši, Dnevnik; Objektiv 4. 10. 2024, št. 231, str. 27; Oglasnih panojev je preveč, odstranjevanje pa neuspešno, Delo 15. 3. 2025, št. 61, str. 30 – 31.) vselej kot odziv na novinarske članke v slovenskih časnikih. To pot na prispevek Luka Volka Siva cona; Na divjem zahodu političnega oglaševanja. Že število objav na to temo – po vsej verjetnosti sem kakšno tudi spregledal – govori o tem, kako žgoč družbeni problem je vidno oglaševanje v javnem prostoru, reakcij od tistih, ki so ključni problem tovrstnega oglaševanja, to je od lastnikov plakatnih mest in oglasnih agencij, pa nobenih. V duhu latinskega reka Repetitio est mater studiorum znova opozarjam na nekatera pomembna spoznanja v zvezi z oglaševanjem v nacionalnem prostoru in kaj bi morali storiti oblastni organi, da se onesnaževanje javnega prostora enkrat za vselej onemogoči. Naročniki političnega oglaševanja, še posebno prikritega, na katerega avtor zapisa upravičeno uperja svojo kritično ost, pa nekaznovano izrabljajo kaotične razmere prav na področju oglaševanja na velikih plakatnih mestih v javnem prostoru.

Ni treba hoditi daleč, zadostuje že kratek sprehod po Ljubljani in drugih večjih in manjših mestih ali pa že kratka vožnja po avtocesti in lokalnih cestah in že je problem na dlani v vsej svoji brutalni banalnosti: oglaševanje na velikih plakatnih mestih, na manjših plakatnih mestih, na fasadah velikih hiš, na fasadah manjših hiš, na skednjih in kozolcih, na avtobusih mestnega prometa, v uličnem in krajinskem prostoru kamorkoli se ozreš. Slovenija se duši v oglaševanju, saj je že davno ušlo nadzoru. Polastile so se ga agencije, lastnice oglasnih mest v tesni navezi z oglasnimi agencijami, ki skorajda brez izjeme zasipljejo javni prostor s svojimi maloumnimi gesli in zanikrnim oblikovanjem, vse v znamenju preprostega računa: s čim manj oblikovalskega in tekstovno kreativnega vložka do enormnih zaslužkov. Onesnaževanja javnega prostora s cenenim, a z neverjetno agresivnim oglaševanjem oblasti na državni in občinski ravneh še niso zaznale kot resen družbeni problem, ki bi nedvomno terjal odločno zakonsko regulativo, deloma zato, ker imajo oblasti na domala vseh ravneh ves čas težave z učinkovitostjo inšpekcijskih služb, deloma zato, ker se jim iz davkov in prispevkov iz oglaševalske dejavnosti stekajo v proračune nezanemarljivi zneski. Kljub alarmantnemu stanju v tej družbeno nadvse žgoči problematiki je dnevnik Delo letos spomladi vendarle razkril nekaj obetavnejših premikov v tem, kako se lotiti predvsem krajinskega onesnaževanja z velikimi plakatnimi mesti. Novinarka Tina Horvat je v članku Agresivni oglasni panoji v idilični slovenski krajini (Delo 26. 3. 2024, str.11) opisala dva boljša zgleda občinskih uprav v Kranjski Gori in Škofji Loki, kako se upreti agresivnemu, pogosto nezakonitemu oglaševanju na kmetijskih zemljiščih, travnikih in jasah, zlasti ob avtocestah. Angažiranje županov in občinskih svetov proti nezakonito postavljenim velikim panojem (zakonsko dopustni so seveda vsebinsko enako problematični), oglaševanju na kozolcih, kmečkih hišah in gospodarskih poslopjih je vsekakor upravičeno in povsem razumno je, da so se problema lotili s sprejemanjem ostrejših občinskih odlokov ter krepitvijo inšpekcijskega nadzora. Županji in županu omenjenih občin gre priznanje, da sta problem, ki pa seveda daleč presega meje njunih občin, sploh zaznala in po svojih močeh in ob onemogli zakonodaji poskušala kaj prispevati k očiščenju tega Avgijevega hleva oglaševanja v odprtem prostoru v Sloveniji. K tema dvema zgledoma se pridružuje Mestna občina Ljubljana, ki je po poročilu Manje Pušnik v članku v Delu 23. 7. 2025 v dveh letih občutno zmanjšala število nezakonito postavljenih plakatnih mest. V več člankih so navedene tudi očitne pomanjkljivosti slovenske zakonodaje, ki ureja to področje, smešno nizke kazni za kršitelje zakona in predvsem pomanjkanje učinkovitega nadzora. In če občinskim upravam že kje uspe podreti nezakonito postavljeni pano, kaj storiti z zakonito postavljenimi? Pred dvema letoma sem se oglasil v polemiki, ki se je nanašala na problem jezika na velikih plakatih, ki ga je sprožila agencija Palma s plakatom GREVA PUNCA V JUŽNE KRAJE (brez vejic in klicaja) in temo razširil v polje, v katerem so se znašli županja Kranjske gore, župan Škofje Loke in v zadnjem času tudi ljubljanski župan. V januarski številki revije Ljubljana ( januar 2023, str. 21) sem našel nepodpisan prispevek z naslovom Letos nad neurejeno zunanje oglaševanje. V njem pisec navaja, da je po popisu objektov za oglaševanje na območju Mestne občine Ljubljana postavljenih skoraj 10.000 (!) takšnih objektov. In kako so se v mestu lotili reševanja problema? Najprej s preverbami: 1. Ali je objekt skladen s prostorskim načrtom in drugimi prostorskimi akti pred OPN? 2. Ali je objekt postavljen na parceli v lasti MOL? Ali je objekt postavljen v varovalnem pasu občinske ceste? Novinarka Vanja Brkić je v komentarju Lahko bi bili drznejši (Dnevnik 28. 9. 2024, str. 18) strnila ugotovitve inšpektorata Mestne občine Ljubljana, ki na prvem vzorcu preverjenih 2400 objektov oglaševanja navaja 487 odstranjenih, nekaj sto odstranjenih, še preden bi lastniki dobili odločbo o odstranitvi in ostalih v različnih postopkih pritožb in podobnih manevrih zavlačevanja, potrjuje moje zle slutnje, da bo proces omejevanja oglaševalske povodnji počasen in v bistvu neučinkovit, saj bodo na svojih mestih ostali številni zakonito postavljeni oglaševalski objekti, še vedno mogočni onesnaževalci javnega prostora, tako v mestih kot na podeželju. Novinarka ima prav, ko zapiše, da bo z divjim oglaševanjem še veliko dela, jaz pa bi dodal, da z zakonitim pa še mnogo, mnogo več.

Zato ne bom odnehal s ponovnim in ponovnim pozivanjem pristojnih, da se je treba problema, vsaj po mojem mnenju, nemudoma lotiti z drugega konca in radikalno: V Državnem zboru je treba neogibno sprejeti zakon o popolni prepovedi oglaševanja v javnem prostoru, pri čemer je treba javni prostor definirati kot prostor družbene lastnine, kar pomeni, da tudi zasebna zemljišča, zasebne stavbe iz zakona ne bi bili izvzeti. Hkrati bi moral zakon regulirati pojavljanje napisov (oznak) gospodarskih družb, domačih in tujih, malih podjetij združenj, organizacij ter zasebnih oznak na objektih in poteh ter hkrati natančno opredeliti, kaj je znak, kaj logotip, kaj je geslo in kaj so funkcionalne usmerjevalne table oziroma znaki. Nedvomno bo moral tudi natančno opredeliti, kje in koliko časa se sme v javnem prostoru izvajati časovno natančno omejena volilna propaganda. Seveda se bo nemudoma pojavil odpor vseh, ki sedaj dobro živijo od oglaševalskih dejavnosti, silovit odpor, in nič ne dvomim, da bodo tako kot znane in manj znane skupine za pritisk (lobisti vseh vrst) poskušale s političnimi pritiski in korupcijskimi prijemi tak zakon preprečiti. Zakonodajalec pa bo moral poleg tega opraviti še pomemben del svoje naloge, to je državljanom Slovenije povsem odkrito prikazati dilemo, ali so za družbeno popolnoma upravičen ukrep zaščite javnega dobrega ( javnega prostora) ali za nadaljnje onesnaževanje in poneumljanje fizičnega in mentalnega javnega prostora. Nič ne bi bilo narobe, če se o takšnem zakonu razpiše referendum. Osebno ne dvomim, da bo rezultat zelo podoben onemu o zakonu o vodah poleti leta 2021.