Grega Repovž

14. 8. 2025  |  Mladina 33  |  Uvodnik

Uvodnik / Lahko zdaj povemo?

Naj se zdi država še tako močna tvorba, je resnica trpka: država in njene veje oblasti so »na koncu dneva« toliko močne, kolikor imajo kredibilnosti v očeh javnosti. Zato je, kadar kakšna veja oblasti ali pa zgolj kakšna izmed njenih institucij zaradi slabega vodstva ali političnega vmešavanja zavozi, v zraku razmislek: ali bi morebitna močna kritika neke trenutne vodstvene strukture v neki instituciji lahko na dolgi rok škodovala tudi sami instituciji?

Ker ko ta izgubi ugled, ga težko spet pridobi. Dober primer je ustavno sodišče. Ko je pod patronatom Petra Jambreka v devetdesetih prišlo do politizacije te izjemno pomembne ustanove, ki se je podredila SDS (šlo je za zapoved o uvedbi večinskega volilnega sistema), je bilo težko kritizirati ustavno sodišče. In to predvsem zato, ker sta se s tem krnila moč in ugled te institucije na dolgi rok. Tudi novinarji in komentarji so takrat cincali: povedati, da je ustavno sodišče spolitizirano, ali upati, da se bo vse uredilo samo zato, ker je ta institucija za demokracijo preveč pomembna, da bi ji tako zrušili ugled? Seveda so ustavni sodniki, ko je do kritike (zelo upravičene) končno prišlo, na ves glas kričali, da gre za politični napad na ustanovo. A v resnici se je takrat ustavno sodišče rešilo.

Podoben problem imamo že leta, ne le zadnji mandat, s komisijo za boj zoper korupcijo. Ta je že drugi mandat le senca komisije, kot smo jo poznali v času prvih treh predsednikov (Kos, Penko in Klemenčič). Pa ne po lastni krivdi. Politika je po izjemnem uspehu komisije pod vodstvom Klemenčiča (in Praprotnika), ko je ta razkrila finančne malverzacije Janeza Janše in Zorana Jankovića, načrtno poskrbela za njeno razgradnjo. Pač z imenovanjem slabih predsednikov komisije. Vedeli so, kaj delajo. Oba je izbral predsednik republike Borut Pahor, nobenega dvoma ni, da se je pred tem uskladil najprej z Janezom Janšo. Komisijo je na rob spravil Boris Štefanec, zaradi česar smo si ob imenovanju dr. Roberta Šumija kar oddahnili – zdelo se je, da ima komisija priložnost, da se pobere. Ni se.

Korupcija v Sloveniji je problem, zato dobro komisijo potrebujemo. A hkrati je dobra komisija izjemno moteča za politike. Tega ne skrivajo.

Vse to pišemo seveda zaradi postopka komisije zoper premiera Roberta Goloba, ker naj bi se domnevno vmešaval v delo in avtonomijo slovenske policije. Pa ne trdimo, da razrešitev nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar ni največja politična napaka premiera ter da je bil njegov način komunikacije, ki ga je naknadno razkrila Tatjana Bobnar, vreden funkcije predsednika vlade. Njegovo vedenje do nje in do policije je bil arogantno in škodljivo, tako se vedejo Janša in njegovi. To so po razkritju in razrešitvi Tatjane Bobnar volivci Golobu dali tudi jasno vedeti – javnomnenjska podpora se mu od tega spora ni nikoli več popravila, njegovi stranki pa tudi ne.

Šlo je za spor med dvema politikoma. In tudi ko je komisija uvedla postopek zoper Goloba, se s tem ni zdelo nič narobe – če ne bi iz njega naredili svojega glavnega postopka in neke čudne parapolitične igrice. Komisija je s tem prestopila svoje okvire – to ni več odločanje o integriteti in korupciji, ampak je igranje politike same.

Naj opozorimo: govorimo o komisiji za boj zoper korupcijo in ne o etični komisiji Slovenske škofovske konference. In še enkrat: da, korupcija je v Sloveniji problem. A ta primer ni korupcija. Zadeve so naravnost škandalozne. Ko gre za korupcijo, se namreč sedanja komisija vedno izogne odločanju ali vsaj izrekanju, ker da sta za kazniva dejanja pristojna policija in tožilstvo. Kako to? Šumi pravi, da komisija danes nima vseh teh pristojnosti. Kar drži. Ni pa jih imela niti v času Kosa, Penka in Klemenčiča, pa so bili ti kljub temu strah in trepet politike. Danes se pred našimi očmi dogajajo težje korupcijske zgodbe, zlorabe javnih razpisov, evropskih sredstev, gledamo politike, ki imajo neprimerno več premoženja, kot so si ga lahko prislužili s poslanskimi in ministrskimi plačami, mi pa že tretje leto poslušamo o tem, ali je Golob kršil integriteto. Kaj je sploh ta integriteta? To je »pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi«. Ok, saj je cela Slovenija že vse slišala in videla. Državni zbor je pred našimi očmi zaslišal vse udeležene. Vsi vemo, kaj se je zgodilo. Kako se je zgodilo. Kje se je zgodilo. Sodbo volivcev ima Golob že dve leti v rokah.

Kaj je torej namen vsega tega? In ali je to res boj zoper korupcijo in za bolj etično politiko? Lahko napišemo, da je ta komisija zavozila pri svojem namenu? Ali pa jo moramo še vedno braniti, ker vemo, kako koristna je bila nekoč?