Jelena Ždrale / Glasbenica, ki je neločljivo povezana z violino

Zanjo lahko brez zadržkov rečemo, da je prva violina Slovenije. Igrala je v več bendih in sodelovala s številnimi glasbeniki, ki so se pri snemanju plošč obrnili nanjo, ker so želeli zvok violine – tako se je njeno ime zapisalo v diskografijo več deset albumov, od skupin Laibach, Borghesia, Melodrom, Dertum ter Leteči potepuhi do Zorana Predina, Adija Smolarja in Saše Lendero.

Rojena je bila leta 1976 v Beogradu, saj so tam študirali njeni starši, ki sicer prihajajo iz Bosne. Konec sedemdesetih so se preselili v Novo mesto, kjer je odraščala in se tudi prvič srečala z violino. Spominja se, kako jo je mama s stoenko prišla iskat pred blok, kjer se je kot prvošolka igrala s prijateljicami, ter jo odpeljala na sprejemni izpit v glasbeno šolo, tam pa je bila od vseh inštrumentov na voljo le še violina, ki je do takrat sploh ni poznala.

Vsekakor ni šlo za ljubezen na prvi pogled, hotela je celo opustiti igranje, potem pa sta se zgodila koncert violinista Jovana Kolundžije in srečanje z vrhunsko klasično glasbo, ki sta jo očarala. Doma sta med kasetami z narodnjaki sicer izstopali dve, ki sta pritegnili njeno pozornost, Janis Joplin in Bijelo dugme, med glasbenimi vplivi v zgodnji mladosti pa navaja tudi Madonno.

Srednjo glasbeno šolo je obiskovala v Ljubljani, v tem času pa je, od svojega šestnajstega leta, ob koncu tedna še poučevala na glasbeni šoli v Novem mestu. Kot pankerica po duši je imela celo hardcore pank bend, ki je vadil v dolenjskih zidanicah, a ustvaril en sam komad. Med študijem na Akademiji za glasbo se je na začetku drugega letnika pridružila bendu Lolita, hkrati pa ves čas igrala klasično glasbo, v komornih zasedbah. »Ni me zanimal žanr, ampak glasba,« pravi. Poleg igranja violine tudi poje, a ne kot glavna vokalistka, že od osnovne šole jo je namreč najbolj privlačilo iskanje harmonij med glasovi.

Zdi se ji, da so bila konec devetdesetih let v Ljubljani zlata leta za glasbeno ustvarjanje. Prav takrat, leta 1999, je Milko Lazar kot pihalec in avtor večine komadov ustanovil etno-jazz kvartet Štefbet Rifi, v katerem sta bila poleg njega in violinistke Jelene Ždrale še harmonikar Drago Ivanuša ter basist Nino de Gleria. Prav tako je bila del zasedbe Fake Orchestra, ki jo je okoli sebe zbral Igor Leonardi.

Od nekdaj jo je zanimala pristnost, izvirnost. »Avtentičnost se lahko hitro izgubi zaradi vplivov okolja, če se preveč identificiraš z njim in postaneš njegova kopija. Če iščeš avtentičnost znotraj sebe, pa je pot težja, ker se moraš razgaliti,« ugotavlja. Na glasbeni poti se je na srečo vedno znašla v skupinah, kjer je imel znotraj skupne entitete vsak od glasbenikov na voljo prostor za odkrivanje in izražanje. Zgodilo pa se je že, da se s kakšnim bendom ni ujela in tudi v country glasbi se na primer nikoli ni videla.

S sošolci na akademiji so – sicer med eno od poletnih šol – ustvarili komorni godalni kvartet Godalika, ki je nato doživel različne inkarnacije. Jelena Ždrale ves čas vzporedno živi več glasbenih življenj. Med najbolj znanimi in najdaljšimi sta verjetno Brina oziroma istoimenska zasedba, ki je nastopala s pevko, ter Katalena, s katero sodeluje že kakih 15 let in kateri se je, včasih gostujoča violinistka, zdaj priključila kot stalna članica. Trenutno vadijo in ustvarjajo pesmi za novo ploščo, ki jo lahko pričakujemo naslednje leto, ob 25-letnici skupine.

Svoje korenine in ljubezen do sevdalink je počastila s pank-etno bendom tAman, ki je občinstvo navduševal s podalpskim sevdahom. Že dolgo glasbo tudi piše – z njo je med drugim opremila že kar nekaj gledaliških in lutkovnih predstav, na bienalu lutkovnih ustvarjalcev pa prejela nagrado za scensko glasbo v predstavi Lutkovnega gledališča Ljubljana Obisk.

Posebna zgodba jo povezuje tudi s Svetlano Makarovič. Ko je še študirala, je prišla v studio posnet violino za njene šansone. Avtorica pesmi je bila sprva zadržana, saj si ni predstavljala, kako bi lahko glasbenica v zgodnjih dvajsetih dojela in občutila šanson. Ko jo je slišala, pa je bila tako navdušena, da ji je podarila svojo violino. Nanjo danes igra eden od učencev, ki jih Jelena Ždrale zadnjih pet let poučuje na ljubljanski glasbeni šoli Arsem. Poučevanje, do katerega je dolgo imela strahospoštovanje, jo navdihuje in izpolnjuje. Z zasedbo Mačji kalifat in Svetlano Makarovič pa se prav v teh dneh pripravljajo na koncert šansonov, ki jih 27. avgusta čaka v Kopru.