Tvoj oče se je rodil star 100 let

Palestinska režiserka Razan AlSalah poskuša prek Googlovega uličnega pogleda poiskati hišo svoje babice, a je ne najde. Tako se odvrti Tvoj oče se je rodil star 100 let, tako kot Nakba, kratki film, ki ga je Razan AlSalah posnela leta 2017 – če bi danes posnela nadaljevanje, potem v Gazi s pomočjo Googlovega uličnega pogleda ne bi več ničesar našla. Praktično nobene hiše. Tako kot so Izraelci izbrisali Gazo, so leta 1948 izbrisali številne palestinske vasi, tudi Ma’loul, kamor so se Palestinci, kot vidimo v kratkem filmu Ma’loul praznuje svoje uničenje, posnetem leta 1984, obredno vračali, da bi se spominjali hiš, od katerih so ostale le fotografije in risbe. Danes Izraelci delajo vse, da od Gaze ne bi ostale niti fotografije in risbe – izbrisati hočejo palestinske spomine na Gazo. Knjižnice, univerze, arhive, družinske albume, generacije otrok, ki bi se lahko spominjali. Naša domovina so besede – naslov kratkega palestinskega filma, ki se dogaja v imaginarni prihodnosti, v kateri se Palestinci vrnejo v priznano in neodvisno Palestino – je še kako precizen. Palestinci svojo deželo spletajo iz besed. Tu malce spominjajo na Slovence, ki jih je pri življenju, kot so nas učili, ohranjala prav beseda.

Če simpatizirate s Palestino, Palestinci in palestinsko stvarjo (in drugače ne znate), potem morate nujno na letošnji FeKK, Mednarodni festival kratkega filma, ki bo med 18. in 23. avgustom prikazal vse te in še nekatere druge palestinske filme, ki bodo še enkrat opozorili, da se Palestinci tja, od koder jih hočejo pregnati, niso priselili, ampak da so tam že od nekdaj, avtohtoni, a brutalno kolonizirani.

Če simpatizirate z Balkanom (in le zakaj ne bi), potem morate nujno na letošnji FeKK, ker bo prikazal številne balkanske dokumentarne, igrane, animirane in eksperimentalne filme – o črnogorskem tobaku, grških oljkah, hrvaški jagnjetini (kot viru groze, paranoje ipd.), srbskem boju za preživetje (kaj je tatvina v primerjavi s kolapsom socialne države?!), bolgarskih izseljencih, kosovski verziji Murnauvega Poslednjega moža (železniškega nadzornika zamenja radar), neznosni turistifikaciji Krete, patriarhalnem omejevanju žensk, strahu, ki ljudi vodi k Bogu, psihonavtskem »lebdenju« in preloženem samomoru, vsekakor pa si poglejte dokumentarčič o kultnih jugoslovanskih tekstilnih blagovnih znamkah, ki so po razpadu Jugoslavije bolj ko ne izginile (Zašij ruševino), Ramljakovo obdukcijo priljubljenega jadranskega otoka, ki se je iz navdušenega socialista prelevil v fašistoidnega etnonacionalista (To ni Srbija! Smrt četnikom!), norega na kljukasti križ, kardinala Stepinca in Thompsonov »Za dom spre mni« (Pozdrav iz sekretariata), in izpoved Vide Skerk, nadarjene hrvaške režiserke, ki je svojega profesorja na zagrebški Akademiji dramske umetnosti prijavila zaradi spolnega nadlegovanja, a je morala potem z Akademije oditi ona, ne pa profesor, kar govori o tem, kako seksistična in mizoginična je družba (nič ne moremo, so rekli, njena beseda proti njegovi: kako naj vemo, kaj se je zgodilo?) in kako skorumpirane so filmske strukture, navsezadnje, kot pravi Vida Skerk, tisti, ki spolno nadlegujejo mlade filmarke, so obenem tisti, ki dajejo filmsko delo, zato se nič ne premakne (In tako še ena).

Vsi so prihajali (njega ni b’lo)

Če simpatizirate s slovenskim filmom (in nimate razloga, da ne bi), potem morate res nujno na letošnji FeKK, ker bo prikazal številne slovenske filme, ki ne bodo le olimpijsko sodelovali, ampak tudi tekmovali – le kdo najlepši v deželi je tej? Kresetov portret ženske, ki je preživela Srebrenico, a po vseh teh letih še vedno živi v distopičnih, begunskih, vojnih razmerah (Prekinitev ognja)? Ali Virčev film o elokventni romski babici, ki poskuša svoji vnukinji pripraviti na trike patriarhalne »usode«, pri čemer ne pozabi omeniti, da sama ni imela svatbe, ker so jo preprosto ugrabili, in da mora imeti »devica« na poročno noč pri sebi kako rezilo, s katerim lahko na hitro ustvari krvavi madež, če slučajno ne bi pritekla »tista« kri, a odgovora na vprašanje, kako je lahko ženska svobodna, če ima deset otrok, tudi ona verjetno ne bi vedela (Kismet)? Dioramski spomin na babičino izgubljanje spomina, ki ga je posnela Vida Škerk (Diorama)? Ali doku o Rusu, ki po vrnitvi v Črno goro, kjer je preživel otroštvo, ugotovi, da je Črna gora – njene gore, njeni gozdovi, njena divjina – kot ustvarjena za skejtanje (Dviga se prah)? Par, ki ga združijo makedonske korenine (Grške marelice)? Ali par, ki ga združi morje (Plimovanje)? Film o staranju (Senescenca)? Ali film o starostniku, ki poleti na planiški »letalnici« (En meter je šest centimetrov)? Avgust ali V gorah sije sonce? Mentor ali Cimer? Because the Internet 1, Because the Internet 2 ali e1 – konflikt?

Road trip, na katerem je Gregor Kocjančič arheološko podčrtal slovenske vasi, zaselke in naselja s čudnimi imeni, kot so Šprinc, Govejk, Kovk, Nemci, Krnice pri Novakih, Novi Svet, Blato, Paradiž, Lačna Gora, Črnci, Žižki, Kokolanjščak, Ritmerk, Ritoznoj, Smast, Fučkovci, Dunaj, Boga Vas, Čudno selo, Hudo in Hudi Konec (Deveta Vas)? Ali Božičeva distopija, v kateri znanstveniki v prihodnosti, ki so jo pokopale podnebne spremembe, gledajo arhivsko gradivo in se čudijo, da so ljudje nekoč sadili drevesa, misleč, da je bilo podnebje vedno tako uničeno, toksično in distopično (Navadna hruška)?

In končno: eksperimentalni film o kraških jamah, v katerih voda dela čudeže, recimo spreminja se v kamen (Kamni so le navidez neživi), ali trilogija Planet A , Planet Z in Planet ∑, v katerih japonska režiserka Momoko Seto nedvoumno in res spektakularno pokaže, da so biološki, geološki in dezertifikacijski procesi ekstremno kinetični, saj se zdi, da za film niso bili le ustvarjeni, ampak da so ga tudi izumili (še preden ga je izumil na videz živi človek). Okej, filmi Momoko Seto v resnici ne tekmujejo za najboljši slovenski kratki film, toda v tem kontekstu jih omenjam zato, ker so Kamni – ki sta jih vrhunsko oživili Ana Laura Richter & Eva Garibaldi (alias Swamp_Matter) – padli iz čudovite geologije te kultne trilogije.

In ker boste že ravno simpatizirali s slovenskim filmom (in kdo bo, če ne vi, ki imate tako priložnost, da desnici stegnete domoljubje), ne spreglejte prgišča slovenskih kratkometražnih klasik, med katerimi absolutno nikakor ne spreglejte ponarodelega animiranega filma Vsi so prihajali, ki ga je leta 1971 – v letu Hladnikove Maškarade, »po Picassovih risbah« – ustvaril Tone Rački: dekle leži in v različnih položajih masturbira ob zborovski izvedbi narodne pesmi Vsi si prihajali, a njega očitno ni b’lo. Ko bi on vedel! Ne, animirani liki tedaj, na začetku sedemdesetih, niso ravno pogosto masturbirali. In ja, slovenske narodne so bile zakonspirirani porniči, Rački pa je iz narodne potegnil natanko to – njen notranji pornič.

Lynchev mindfuck

In ker boste nedvomno simpatizirali s slovenskim filmom (če kdaj, potem zdaj, in če kdo, potem vi), si morate tako rekoč obvezno ogledati retrospektivo kratkih filmov najbolj slovenskega ameriškega režiserja – Davida Lyncha.

Hočete videti ultimativni mindfuck? Pozabite na Twin Peaks – ali Izgubljeno cesto. Raje si poglejte animirani filmček Šest moških bruha (1966), v katerem – ja! – šest moških bruha (in za katerega velja, da »ob njem težko masturbiraš«), ali morasto Abecedo (1968), v kateri vir groze in celo splatterja postane abeceda, ali Amputiranko (1974), v kateri Lynch v vlogi medicinske sestre oskrbuje žensko brez nog, ki piše pismo o zavoženi ljubezni, ali odbiti, groteskni, absurdni vestern Kavboj in Francoz (1988), v katerem Lynch igra kavboja, ki svoje replike Harryju Deanu Stantonu kriči in tuli (kot bo dve leti kasneje, v seriji Twin Peaks, svoje replike kričal in tulil oni že kar pregovorni regionalni šef FBI), ali Zatemnjeno sobo (2002), ki je videti kot sequel filma Mulholland Drive in prequel Notranjih zadev, ali Čoln (2003), v katerem Lynch z motornim čolnom drvi tako hitro, da pripelje v noč, ali pa, še bolje, 56-sekundno metafizično kriminalko Slutnje po zlem dejanju, s katero se je Lynch leta 1995 – pod okriljem omnibusa Lumière and Company – vključil v praznovanje stoletnice filma.

V prvem kadru/prizoru policaji najdejo truplo nekega fanta, v drugem vidimo žensko, očitno fantovo mater, ki sedi doma, v tretjem tri ženske sedijo na verandi, obdani s cvetjem, v četrtem trije maskirani moški mučijo golo žensko, ta inferno pa se konča tako, da zgori zavesa/trak/platno/slika, v petem policaji pridejo k tisti ženski in jo obvestijo, da so njenega sina našli mrtvega. Vmes so črnine in beline, bujni plameni, toda Lynch, ki ga je film nasploh zelo spominjal na glasbo (»Lahko je zelo abstrakten«), je vse to – vseh teh pet nelinearnih prizorov – posnel v enem samem res čudežnem, hiperkinetičnem kadru-sekvenci. Brez montažnih rezov. In tu je ironija: film je posnel v enem samem kadru-sekvenci, da bi ustvaril vtis zmontiranosti. Praznovanje stoletnice filma? Definitivno! Ta ekstremno inovativni noir puzzle, prežgan z virtuozno morbidno atmosfero, metafilmsko vnemo, mélièsovskimi optičnimi triki in hreščanjem Angela Badalamentija, je tako retro, da se zdi, kot da je bil posnet leta 1895.

S tem mindfuckom lahko tekmuje le Babica (1970), hipnotična nadrealistična ojdipijada, v kateri deček, ki ga kruta starša nečloveško maltretirata, ponižujeta in zlorabljata, v svojo postelji posadi seme, iz katerega vzklije in zraste babica, ki mu izkazuje ljubezen, toda Lynch – fen abstrakcij, rdečih zaves (ki pokažejo, kako velik je svet), vremenskih napovedi, sanj, razpadanja, sentimentalnosti (ko je gledal Resnično zgodbo, je jokal), gomazenja mrčesa, lepot industrijske družbe (»Rad bi živel v svetu Eraserheada, rad bi sanjaril v tem svetu«), fatalnih žensk, televizijskih setov, kave, voajerstva, petdesetih, dvoumnosti, grozljivosti kiča, alternativnih svetov, Jamesa Joycea (zgodovina so »moraste sanje, iz katerih se skušam zbuditi,« pravi v Uliksesu Stephen Dedalus), labirintov in kaosa (»Svet je divji in nor, a poglejte globlje, pa boste videli red«) – ne bi bil Lynch, če ne bi pokazal, da ni nič nelagodnejšega in nevrotičnejšega od nostalgije.

Če pa hočete videti ultimativni lynchizem, si poglejte animirano serijo Dumbland (2002), v kateri vulgarni, toksični, brutalni, kretenski, pošastni moški prdi, serje, kriči, vrešči ter vse po vrsti – ženo, sosede, strica, poštarja, celo termite – razbija, lomi, trga, terorizira in brutalizira (»Rad ubijam stvari«), dokler ga doktor ne pregleda in diagnosticira, rekoč: »Ha, vedel sem – popolnoma ste normalni!«

Festival:
FeKK
Kje: Muzejska ploščad Metelkova, Slovenska kinoteka, Kinodvor, Ljubljana
Kdaj: od 17. 8. do 23. 8. 2025