Dušan Morave: Utrinki spomina

+ + + +

Moravec (1920–2015) se je imel česa spomniti: partizanski vojni dopisnik, urednik Poročevalca med vojno in po njej, soustanovitelj mestnega gledališča v Ljubljani, ravnatelj gledališkega muzeja in član SAZU, obenem pa avtor številnih knjig in urednik več književnih zbirk.

Najboljši je začetek, kjer popiše navade in bivanje v desetletjih pred vojno, od kupovanja cigaret in aspirinov po nekaj komadov, podrobne drže hišnega lastnika, ki se je ponašal z grofovskim naslovom, do likov predavateljev na fakulteti in študentskih druščin. Tu je izvrsten opazovalec, ko pa pride med partizane in po vojni na funkcije, postane korekten zapisovalec dogodkov in opisovalec likov, s katerimi je sodeloval. A navajen partijske discipline in cenzure ob usodnih konfrontacijah navrže splošne oznake: imeli smo nelepe zaplete …, torej tu, kjer bi morala steči dramatična pripoved, dramaturg utihne. Avtorja ne odlikuje intelektualna refleksija, to nadomesti z nazornimi opisi osebnosti, še posebej izostreno Josipa Vidmarja, ki se je nonšalantno postavil za zvezdo proslave kolegovega visokega jubileja, še prej Dušana Pirjevca, Bojana Štiha, Mateja Bora, Edvarda Kardelja in drugih akterjev preteklosti, pri katerih je izrisal zamerljivost in druge lastnosti, pa tudi prostodušno opisal način volitev novih članov SAZU. Kdaj je celo prestopil v pikrost, ko je izrazil navdušenje nad knjigo gledališke dive, a takoj pripisal, da ne verjame, da jo je napisala sama. Posebno zgodovinsko vrednost ima opis partizansko-partijskega prevzema časopisov, seveda z nekaj bralne distance, saj vrhovnega cenzorja, ki je pred tiskom pregledoval in popravljal članke, opiše kot demokrata. In seveda opis mentalitete, ko sami člani nomenklature ne razumejo ključa odstavljanja urednikov, saj so ti bili in so tudi na novih položajih še naprej vojaki revolucije.

Spomini kot prispevek v mozaik kulturne zgodovine.