Same proti vsem

Junija letos so minila že štiri leta od redefinicije kaznivega dejanja posilstva in spolnih kaznivih dejanj nasploh, ki je prinesla nov koncept dojemanja spolnih kaznivih dejanj po modelu privolitve oziroma »samo ja pomeni ja«. Nihče sicer ni mislil, da bo to prineslo čudežno rešitev za žrtve spolne kriminalitete, torej predvsem ženske in otroke. A verjetno si tudi nihče ni predstavljal, da ne le da se ne bo spremenilo nič bistvenega, ampak da bodo štiri leta kasneje statistični kazalci kvečjemu še slabši kot prej in da bodo žrtve v postopkih pred državnimi organi doživljale povsem enako, če ne celo večje nerazumevanje, ponižanje in razčlovečenje. Kje so razlogi za to?

Ko se je pred mesecem generalna državna tožilka dr. Katarina Bergant na TV Slovenija v oddaji Politično pogovarjala z novinarko Tanjo Gobec, je med drugim dejala, da tožilstvo »dela učinkovito in imamo v 91 odstotkih obsodilne sodbe«. A hkrati dodala, da se zaveda, da javnost pravosodje pogosto sodi prav po tistih odstotkih primerov, v katerih obsodbe ni bilo. Eden od poglavitnih razlogov za tako visok odstotek obsojenih med obtoženimi – torej devet posameznikov od desetih, ki se znajdejo v kazenskih postopkih – je že v sistemu samem. Ta deluje tako, da je mogoča vložitev pravnomočne obtožnice le v primerih, ki res kažejo na storitev kaznivega dejanja, zaradi tega je potem tudi obsodilnost visoka. Je pa to seveda povprečje in obstajajo razlike med posameznimi področji kriminalitete. Na nekaterih je obsodilnost nižja oziroma lahko bi rekli, da sodstvo več obtoženim pogleda skozi prste, kot to kaže povprečje. Korupcija in gospodarski kriminal sta že taka. Pogosto poslušamo, da zaradi zapletenosti primerov in oteženosti dokazovanja. Žal pa to velja tudi za področje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.

Zelo malo obsodilnih sodb

To področje kriminalitete vključuje štiri »glavna« kazniva dejanja – posilstvo, spolno nasilje, spolno zlorabo slabotne osebe in spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, na otroka torej. V zadnjih desetih letih je za omenjena kazniva dejanja tožilstvo vložilo skupaj 1201 obtožnico, doseglo 766 obsodilnih sodb na prvi stopnji in le 374 pravnomočnih obsodb. Jasno je torej, da ne gre za povprečno, 90-odstotno obsodilnost, pač pa za precej nižjo, recimo 63-odstotno ali celo nižjo, 31-odstotno. Še dodatno skrb zbujajoče pa je stanje, če pogledamo zgolj podatke o posilstvih. Lani je bilo recimo vloženih 38 obtožnic, dosojenih devet obsodilnih sodb, osem jih je postalo pravnomočnih.

Pri spolni kriminaliteti se kazen zapora izreka povsem na spodnji meji predpisanega razpona kazni ali pa celo pod njo.

Poleg tega statistični podatki kažejo, da je v zadnjih dveh letih obsodilnih sodb na področju spolne kriminalitete celo manj, kot je bilo poprej desetletno povprečje. Glede na dolgotrajnost sodnih postopkov je gotovo med njimi tudi še nekaj zadev, pri katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno pred spremembo zakonodaje v sistem »ja pomeni ja«, seveda pa so tudi take, pri katerih je bilo dejanje storjeno po uveljavitvi novosti. In obsodilnih sodb je manj celo, čeprav se je v zadnjih treh letih povečalo število prijav teh kaznivih dejanj, kar se pripisuje gibanjem, ki opozarjajo na nesprejemljivost spolnega nasilja, pa tudi spremembi zakonodaje.

Zelo nizke kazni

V slovenskem kazenskem sistemu se je v desetletjih izoblikovala praksa izrekanja kazni v spodnji polovici ali celo v spodnji tretjini razpona, ki ga določa zakonodaja. Dejansko je to videti tako, da če je predpisana recimo kazen zapora do treh let, se v povprečju izrekajo približno enoletne kazni. Če je predpisana kazen od enega leta do desetih let, se izrekajo predvsem kazni v višini okoli treh let in tako naprej. Kar se tiče kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, pa je sistem še posebej milosten.

Izsledki analize, ki so jo opravili na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, so povedni. Za posilstvo je recimo predvidena kazen od enega leta do desetih let zapora, izrekajo pa se zaporne kazni dobri dve leti (v povprečju dve leti in tri mesece). Tudi za spolno nasilje je predvidena kazen do desetih let, v povprečju pa izrečene kazni trajajo dobro leto (v povprečju leto in dva meseca). Enako velja za spolno zlorabo. Za kaznivo dejanje spolnega napada na otroka pa se (v povprečju!) izrekajo celo kazni, ki so nižje od najnižje predpisane, saj v primeru priznanja zakonodaja to omogoča. Tam je recimo predpisana kazen od treh do osmih let zapora, povprečno pa se izreče kazen dobri dve leti zapora.

Na trend blagega kaznovanja kaže tudi analiza razmerja med zapornimi in pogojnimi kaznimi, izrečenimi za kazniva dejanja spolne kriminalitete. Začnimo pri kaznivem dejanju, pri katerem je izrečenih največ pogojnih kazni – to je »blažji« spolni napad na otroka, nekakšen ustreznik spolnemu nasilju nad odraslo osebo. V teh primerih sodišče izreče kar 74 odstotkov pogojnih kazni in le 26 odstotkov kazni zapora. Sledi spolno nasilje (nad odraslo osebo), kjer je izrečenih 66 odstotkov kazni pogojnih in 34 odstotkov zapornih. Zelo podobno je razmerje pri spolni zlorabi slabotne osebe, torej osebe, ki se zaradi objektivnih ali subjektivnih okoliščin ni mogla upirati spolnemu napadalcu. Sledi osnovna oblika spolnega napada na otroka, kjer je prvič zapornih kazni več kot pogojnih, in sicer v razmerju 58 proti 42. Pri posilstvu je to razmerje 68 odstotkov proti 32 v korist zapora. V tem pogledu (razmerja med pogojno in zaporno kaznijo) pa se najstrožje kaznuje spolni napad na otroka, kadar ga stori »učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba z zlorabo svojega položaja«. Tu sodišče izreče 78 odstotkov kazni zapora in 22 odstotkov pogojnih. Na ta razmerja med dejanskim odvzemom svobode in preživljanjem kazni na svobodi je mogoče pogledati z različnih vidikov. Recimo tudi tako, da je celo med obsojenimi za posilstvo eden od treh obsojen le na pogojno kazen.

Človeški dejavnik

Kje so razlogi za vse to? Glavni je gotovo ta, da gre za tako zakoreninjene prakse, da jih pravzaprav na kratki ali srednji rok nič ne more bistveno omajati. Te prakse pa vključujejo sumničavost do žrtve in precejšnje razumevanje za storilce vzdolž piramide odločanja. Preprosteje povedano, to delo v različnih državnih organih opravljajo še vedno isti ljudje in od njih se učijo novi kadri, sodna praksa pa je prav tako nagnjena k ponavljanju. V sodbah zato redno prebiramo podobne utemeljitve, ki jih sodniki navajajo za oprostilne sodbe ali milejše kaznovanje. Da je treba upoštevati »mladost« storilcev pa njihovo »hormonsko neravnovesje« ali da storilec dejanja ni izvršil »iz spolnih pobud« ali »z namenom zadovoljitve spolnega nagona«, da je bil zaradi opitosti »bistveno zmanjšano prišteven« in tudi da dva storilca še nista dovolj, da bi dejanje lahko šteli za skupinsko posilstvo … Na strani žrtve, predvsem gre za ženske, pa preberemo, da na zunaj ni dovolj jasno pokazala nasprotovanja spolnemu odnosu oziroma da njen »ne« ni bil »izražen tako, da bi ga storilci lahko prepoznali kot nasprotovanje«.

Na tožilstvu recimo opozarjajo, da je po spremembi zakonodaje v sistem privolitve (samo ja pomeni ja) njihovo delo – torej dokazovanje obstoja spolnih kaznivih dejanj – včasih še težje kot prej.

Sodišče enemu od treh posiljevalcev dosodi pogojno kazen.

Že pred časom so na vrhovnem tožilstvu za časnik Dnevnik pojasnili, da tožilstva po državi ugotavljajo, da »bo pri obravnavi tovrstnih kaznivih dejanj potrebnega več truda pri dokazovanju spolnega občevanja brez privolitve, ko torej ni izkazanih telesnih poškodb in se presojata navzven zaznavna nedvoumna in svobodna privolitev domnevnih oškodovancev in osumljenčevo dojemanje te volje«.

Da bi si lahko resnično predstavljali, v kakšnem položaju so žrtve spolnih kaznivih dejanj, si lahko predstavljamo ulico ponoči in žrtev s solzivcem za enkratno uporabo v rokah. Nasproti nje stoji napadalec ali več napadalcev in tudi njihovi odvetniki, močnejši so od nje in bolje oboroženi. Že to je težava. A še večja težava je v tem, da na tisti strani prepogosto stojijo tudi socialni delavci, sodni izvedenci, policisti in sodniki. Ali gre na njihovi strani za brezčutnost, brezbrižnost, neznanje, nevestno delo, nedelo, počasnost ali neposredni šovinizem, je z vidika žrtve povsem nepomembno. Ta ima v mučnih, dolgotrajnih in skrajno negotovih postopkih pred državnimi organi včasih na svoji strani vsaj tožilca ali tožilko. Včasih pa niti to ne.