Etnično čiščenje Palestine, 1948

Nežmah knjigo judovskega zgodovinarja Poppéja Etnično čiščenje Palestine oceni pozitivno, a avtorju očita, da je »metodološko v nasprotju s samim seboj«, ko ne upošteva, da je bila ustanovitev judovske konzultante posledica palestinskih napadov na Jude, enako kot je bila ustanovitev Hamasa reakcija na judovsko nasilje nad Palestnci. Vendar je tudi Nežmah nedosleden, ker prvič ne upošteva teme, ki je nakazana že z naslovom knjige. Razumljivo je, da bo poudarek na nasilju tistega, ki etnično čiščenje izvaja, če je to tema knjige. In drugič, Nežmah zaobide bistvo problema (ne verjamem, da ga ne pozna), ko poskuša s posameznimi dogodki prikazati, da situacija ni črno bela. A situacija je črno bela.

Ne glede na to, da je palestinska situacija politično in drugače zapletena, je vendarle tudi enostavna in jasna. V Palestini so Arabci, Judje, kristjani in drugi, stoletja živeli brez večjih konfliktov. Še več, evropski Judi so se pred pogromi zatekli v Palestino in druge muslimanske dežele. Problemi so se pojavili, ko so pričeli uresničevati cionistični načrt o ponovni vzpostavitvi judovske države na svetopisemski lokaciji. Bolj množično so se pričeli priseljevati v začetku dvajsetega stoletja in v tridesetih letih je judovsko prebivalstvo nekajkrat naraslo. Ker so bili prepričani, da je to njihova od boga obljubljena zemlja, so se do staroselcev obnašali arogantno. Zato so se prvi upori proti judovskim naseljencem dogajali že takrat. Po ustanovitvi države Izrael, se je vse to samo še stopnjevalo in sedaj gledamo veliki finale.

Skratka, opraviti imamo z okupatorji in okupiranci. Okupacija se sicer ni zgodila na običajen način z vojaško zasedbo, ampak z množičnim priseljevanjem in izrivanjem lokalnega prebivalstva. To je bilo možno samo s tiho privolitvijo mednarodne skupnosti, ki je glavni krivec za nastalo situacijo. Imamo pa tudi sprevržen odnos do palestinskega ljudstva, tudi tisti, ki jih najbolj podpirajo. Že sedemdeset let poslušamo, da je Gaza begunsko taborišče, kakor da je to lastno ime kraja. Vsi pa so pozabili, od kod so ti begunci pribežali in pred kom. Nihče se več ne vpraša, kaj je sedaj z njihovimi domovi in njihovo zemljo, ki so jo morali zapustiti. To pa bi bila edino prava vprašanja.

Nežmah poskuša uravnotežiti krivdo z navajanjem primerov palestinskega nasilja nad judi, ali pa ublažiti konflikt z navajanjem primerov dobrega sožitja med nekaterimi vasmi. Seveda, pri vsaki okupaciji se del prebivalstva dobro razume z okupatorjem, a to ne šteje, ker je deviacija. Kot tudi ne štejejo za agresijo upori proti okupatorju. Ko ukrajinska vojska napade rusko, ne napada, ampak brani domovino. V Palestini imamo avtohtono prebivalstvo in priseljence, ki to prebivalstvo preganja in izpodriva, podobno kot so to storili Evropejci z ameriškimi Indijanci. Netanjahu pravkar načrtuje rezervat za Palestince.

Pa še nekaj besed o terorizmu, ki tudi igra eno glavnih vlog v tej zadevi. Terorističen način bojevanja je zagotovo najbolj zavržen, to pa zato, ker neselektivno pobija popolnoma nedolžno civilno prebivalstvo samo zaradi zbujanja pozornosti na določen problem. Terorizem je vedno izraz nemoči, je pa lahko tudi uspešen način političnega delovanja. Severna Irska, Baskija in Južna Tirolska so dobile obsežne avtonomije s pomočjo dolgoletnih in zelo krvavih terorističnih akcij. Zgledi vlečejo.