Igro vodi Trump, EU je statist

Janko Lorenci

22. 8. 2025  |  Mladina 34  |  Kolumna

Srečanje Trump-Putin bi se lahko končalo kakorkoli, z naglo prekinitvijo, z javno ali skrivno kupčijo na račun Ukrajine, z razglasitvijo velikega preboja … Kaj v resnici je srečanje prineslo, pa ni jasno niti post festum. Pod črto se vendarle zdi: morda je konec vojne v Ukrajini nekoliko bliže. A kakšen konec?

Za premik k morebitnemu miru je poskrbel predvsem Trump s svojimi simpatijami do Putina, z brezbrižnostjo do Ukrajine in zaničevanjem Unije (Evrope). Premika ne bi bilo brez ruske vojaške premoči v vojni, ukrajinske usodne odvisnosti od ameriške pomoči in Unije, ki ne ve, kaj bi s sabo in vojno. Trump seveda ni mirovnik, a o pogajanjih in miru se je začelo resneje govoriti šele z njim. To mu je treba priznati.

Mir bi bil blagodejen. Predvsem bi končal množično pobijanje in rušenje celotnih pokrajin. Hudi so tudi posredni učinki vojne: množično oboroževanje, nevarnost jedrskega spopada, zanemarjanje podnebne krize. Vse to govori za konec vojne in mir, tudi če ne bi bil optimalen. Pri tem gre ponoviti: vsi v ukrajinsko vojno vpleteni niso enako krivi, toda nedolžen ni nihče.

Možnost za mir obstaja. Po eni strani zahteva boleče kompromise, po drugi vsem kaj prinaša. Prav v tem je upanje za pozitiven razplet. Poglejmo.

Ukrajina; kot sugerira Trump, bi izgubila del ozemlja, okupiranega ali poseljenega z Rusi, dobila pa konec vojne. V njej nikakor ne more zmagati, lahko pa doživi poraz in totalno razdejanje. Dobila bi tudi zahodna varnostna jamstva. Rusija; Ukrajini bi priznala suverenost, se odrekla zahtevani denacifikaciji (beri spremembi režima), dobila pa zasedena ozemlja, se izognila sankcijam in se vrnila na mednarodno prizorišče. Unija; otresla bi se bremen vojne in njenih vplivov na dogajanje v njej (drago oboroževanje, pešanje sociale, krepitev skrajne desnice …). Trump; dobil bi slavo, potrditev ameriškega globalnega vpliva, konec vojne pa bi ustavil tudi rusko zbliževanje s Kitajsko, poglavitno ameriško tekmico.

Največji pomislek glede miru, kakršen se nakazuje po srečanju na Aljaski, zbuja strah, da sta se Putin in Trump trdno dogovorila, da Ukrajina izgubi petino ozemlja. To bi bila nekakšna Jalta dve –priznanje pravice do spreminjanja meja s silo. Strahovi so upravičeni in nasploh se svet pogreza v stanje, ko bo nekaj velikih odločalo, kaj bo s »preostankom«, vsemi, ki so šibkejši. Med temi velikimi – ta čas Ameriko, Kitajsko, Rusijo (slednjo predvsem zaradi mogočnega jedrskega arzenala) – pa ni Evropske unije.

Aljaska je potrdila, da je EU na svetovnem prizorišču irelevantna, brez vpliva, kakršnega bi kot tretje gospodarstvo sveta in zveza pol milijarde ljudi lahko imela. Je neenotna, izjemno slabo vodena in brez lastnega načrta, kako rešiti ukrajinsko krizo. Taka je lahko glede Ukrajine samo statist. Če bi v času, ko je Putinu vojaško še slabo kazalo, sprožila resno mirovno pobudo, bi morda kaj dosegla. Vendar pobudo še naprej prepušča Trumpu, Ursula von der Leyen pa je še nedavno kot kak lunatik govorila o zmagi nad Rusijo. Z vsemi temi slabostmi in norostmi se je na milost in nemilost prepustila Ameriki, zdaj pa je v hudi zadregi. Predvsem se boji prihodnosti; če Trumpu z Ukrajino ne bo uspelo tako, kot si je po vsem videzu zamislil, bo najverjetneje veličastno odkorakal in vso pomoč Ukrajini ukinil. EU Amerike v ekonomskem, še zlasti pa vojaškem pogledu ne more in niti noče nadomestiti. Toliko manj, ker vojni vedno bolj nasprotuje evroprebivalstvo in znaten del (skrajne) politike.

Zahod bi Putina lahko stisnil v kot – če bi bil bistveno drugačen. Amerika ne bi smela biti to, kar je postala že precej pred Trumpom, Unija pa bi morala biti strnjena, res avtonomna in ne z visokimi ideali zgolj na jeziku (torej trda tudi do genocidnega Izraela). Tak Zahod ne bi delno sopovzročil ukrajinske krize. Drži pa tudi, da bi do konca trd spopad s Putinom dramatično povečal nevarnost jedrskega spopada, saj si avtokrati ne morejo privoščiti porazov.

Kakorkoli, dogajanje v zvezi z Ukrajino ostaja negotovo. Trump je nad Putinom malce pogodrnjal, a trenutno ga spet časti, kar pomeni, da bo Zelenski pod hudim pritiskom. Evrovoditelji bodo Trumpu ponosno dvignjenih glav ponižno sledili in se že prilagajo ameriškim stališčem. V daleč največjih škripcih je nesrečna Ukrajina, ki ji grozi, da jo bodo, okrnjeno in oslabljeno, na koncu vsi pustili na cedilu.

Ponovimo: vojne je lahko začeti in težko končati. Dobrih, čistih, za vse pravičnih rešitev tudi v ukrajinskem primeru preprosto ni. A vendar je mir krvavo potreben, prav zahteva ga prelomni čas, ki ga zaznamujejo divje oboroževanje, sesedanje demokracije in mednarodnega reda, podnebna kriza … Mir bi te pogubne procese ublažil in hkrati vsaj malo koristil vsem v vojno vpletenim.

Predvsem pa, kaj je alternativa? Nadaljevanje vojne, seveda. Kakšne? Desetletne, tridesetletne, stoletne, vojne do zadnjega Ukrajinca ali celo do zadnjega človeka?