Anamaria Bagarić / Plesalka, ki s plesom raziskuje notranjost

V plesni predstavi Preveč sveta se skriva v meni, kjer sledi filozofiji japonskega plesa buto, občinstvo ne vidi njenega obraza. Ona pa ne vidi njih. Pravzaprav je ves čas v ospredju njen hrbet – kot stičišče notranjega in zunanjega sveta, ki zanjo pomeni »pravi notranji jaz«. »Ko odstraniš dlani in obraz, vse, kar običajno kažeš drugim, ostane kot nekaj najbolj pristnega,« pravi plesalka in koreografinja Anamaria Bagarić (1991). Čeprav je vsaka izvedba predstave nekoliko drugačna, je hrbet vselej v ospredju. Skozenj poskuša izraziti prenasičenost informacij, ki se dan za dnem zažirajo v telo, in občutek nemoči, ki se pri tem poraja; odpreti vrata v notranji monolog telesa. Ples je zanjo vseživljenjsko raziskovanje.

In to dobesedno – je namreč ena tistih, ki so plesale, še preden so se dobro začele zavedati sveta. A v nasprotju s prenekatero vrstnico, ki je ples na neki točki opustila, sama na to ni niti pomislila. Ples je bil zanjo vedno nekaj samoumevnega – način življenja, občutek nuje, nekaj, česar ni bilo mogoče kar prekiniti. Prelomnica je zanjo prišla tudi s projektom Kjara’s Dance Project, kjer je prvič prestopila mejo športa in tekmovanja ter začela ples doživljati kot umetnost.

Prišlo je tudi obdobje, ko se je z odra umaknila. Potrebovala je predah, nov izziv, morala je ponovno najti smisel svojega početja. In po spletu naključij je izvedela za šolo v Kairu, ki je iskala učiteljico plesa. Brez pravega razmisleka je privolila. »Kot tipična privilegirana Ljubljančanka sploh nisem vedela, v kaj se spuščam,« se danes nasmehne. V Kairu je sprva le poučevala, nato pa je dobila priložnost plesati celo v nacionalni operi. Tam je ustvarila tudi svoj prvi avtorski solo.

Egipt pa ji je prinesel več kot zgolj oder. Naučil jo je, da svet, kot ga poznaš doma, ni samoumeven. Da obstajajo drugačne realnosti in ritmi. In ta izkušnja je spremenila tudi njen pogled na ples. Prej ga je razumela kot niz tehničnih elementov, ki jih je treba pokazati občinstvu, zdaj pa se je začela spraševati, kaj pravzaprav pomeni gibanje za njeno telo, kaj je tisto, kar želi izraziti. »Naredila sem velik premik – od razkazovanja znanja k ustvarjalnemu procesu, od zunanjega k notranjemu,« pravi. In ko se je pri sedemindvajsetih vrnila v Slovenijo, si je prvič jasno rekla: jaz sem plesalka.

Po vrnitvi se je vse bolj začela spogledovati z avtorskimi projekti. »V Sloveniji imamo znotraj sodobnega plesa močno kulturo avtorskega izraza – skoraj moraš postati avtorica, če želiš biti plesalka, saj si tako lahko sama izboriš in odpreš prostor za svoje delo, če želiš obstajati na sceni,« pravi. Seznanila pa se je tudi z japonsko plesno tehniko buto, ki jo je popolnoma prevzela. Ko je končala študij na Akademiji za ples, je vpisala še magistrski študij umetnosti giba na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer se je imela priložnost učiti od priznane plesalke in koreografinje butohistke Tanje Zgonc. Spoznala je moč izražanja s hrbtom ter preizkušanja meja psihofizičnih zmogljivosti in zametki plesne predstave Preveč sveta se skriva v meni so nastali že med študijem, nato pa so se ob številnih ponovitvah in variacijah izkristalizirali še v sodelovanju z zvočno umetnico Ido Hiršenfelder in pesnico Pavlo Zabret. Maja letos so v tunelu Lutkovnega gledališča Ljubljana v koprodukciji zavodov NEST in Vitkar premierno predstavile dogodek, ki z gibalnim in zvočnim izrazom raziskuje notranje pokrajine telesa.

Plesa danes ne razume le kot obvladovanje telesa, ampak kot način, kako z njim razstavljati misli, iskati svoje mesto pod soncem in se povezovati s svetom. Zanjo je intimen prostor, kjer se telo osvobaja, hkrati pa odpira prostor za ranljivost in raziskovanje lastnih meja. »Ko plešem, začutim, da sem telo, ki ima možgane – in ne obratno,« razmišlja. Ob tem se zaveda, da so razmere za sodobni ples pri nas zahtevne. Veliko predstav doživi premiero in le nekaj ponovitev, preden izginejo iz repertoarja. Prostori za vaje so redki, razmere negotove. Zato je svoje projekte pogosto zamišljala tako, da jih lahko izvaja tudi zunaj gledališča – v studiu, klubu, dnevni sobi ali festivalskem prostoru. Omejitve tako vselej poskuša spremeniti v priložnost za svobodo, ki ji omogoča, da umetnost ponese tudi tja, kjer je sicer ne bi pričakovali.