Sanje

za +

Adolescenca.

»Moje življenje je v oblaku,« pravi Johanne (Ella Øverbye), norveška najstnica, ki piše dnevnik/roman. Ko je bila mlajša, je plesala klasični balet, a je potem brala, da klasični balet temelji na zastarelih odnosih med spoloma. »Morali bi ga ukiniti.« Zdaj jo bolj vleče sociologija. Veliko bere, a ne zato, da bi izvedela resnico, temveč zato, da »kam grem in da pridem do sebe«. In res, ko bere, vidimo, da joče, sanjari, hrepeni, zgrabi jo tudi »močen, ščemeč občutek želje, da bi bila ob nekom popolnoma gola«, da pa tega, kar pade z oblakov, ne bi odplaknil dež, se skrivaj zaljubi v Johanno (Selome Emnetu) – svojo novo učiteljico norveščine in francoščine. Na vsak način ji skuša ugajati. Če je ne vidi, je dan izgubljen. Občutek ima, da je nekaj med njima. Ko vidi volnen pulover na njeni goli koži, ji telo kar zadrhti. Ves čas misli nanjo. Ob njej se počuti tako, kot da sta par. Kot da sta si namenjeni. Sanja in sanja in sanja, tako da bi lahko citirala Prospera, ki v Shakespearovem Viharju famozno oznani: »Iz take snovi smo, kakor so sanje – in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem.«

Johanne se vsakič, ko se zbudi, počuti grozno. Celo sram jo preplavi. Na srečo nihče ne ve, kaj sanja. Povedati hoče Johanni, a se boji njene reakcije. Od zaljubljenosti je povsem izčrpana, po glavi se ji pletejo »bolne misli«, občutek ima, da se ji meša, fantazira in fantazira (recimo o tem, da letujeta v Španiji), potem pa se vendarle opogumi in potrka na njena vrata. »Sprejela me je tako, kot da me je pričakovala.« Druženja z Johanno – svoje utvare, svoja zapeljevanja, svoje ljubosumje, svoja razočaranja, svojo zaljubljenost, njuna dotikanja – literarno popiše, saj je bilo to »nekaj najlepšega, kar bom kdaj občutila«. Toda Sanje – sicer del trilogije (Seks/Ljubezen/Sanje), ki jo je posnel norveški filmar in pisatelj Dag Johan Haugerud (Sanje, ki so osvojile berlinskega zlatega medveda, imajo v kinu prednost pred Seksom in Ljubeznijo, ki na spored prihajata teden oz. dva tedna kasneje) – dobijo kopico nelagodnih spinov, ko Johanne svoj dnevnik pokaže najprej babici (Anne Marit Jacobsen), liberalni pesnici, ki je le »malce šokirana«, a vidno navdušena nad njenim literarnim talentom, in potem še mami (Ane Dahl Torp), liberalki, ki pa takoj panično vpraša: ali naj učiteljico prijavim? Naj pokličem v šolo? Naj pokličem policijo? »Njeni opisi učiteljičinega telesa!« Vse je dvoumno, pravi babica, ki v Johannini literarni zrelosti vidi dokaz njene »prisebnosti« in »izjemne ljubezenske zgodbe«. »Toda stara je šele sedemnajst let in ni zmožna oceniti,« odvrne mama: »Kaj, če je to klic na pomoč?« Že, a kaj je v tem dnevniku res in kaj le izmišljeno? Kaj se je zgodilo in kaj je le literarna fikcija? Zato sledijo nove dileme: Naj ta avtobiografski roman objavijo? Naj ga prej pokažejo Johanni? Kako daleč sta šli? Kako daleč je predaleč? Lahko najstnica zapelje in zlorabi učiteljico? Ali je učiteljica avtomatično in absolutno kriva, ne glede na zaroto njene dijakinje? Kdo je kriv za željo – in kdo za ljubezen? Je umetnosti dovoljeno vse ali obstajajo etične meje, ki jih ne sme prekoračiti? Naj bomo nad to »izjemno ljubezensko zgodbo« fascinirani? Je to sploh ljubezenska zgodba – ali zloraba? Kaj je to ljubezen? Film ve, pa noče povedati. Nalašč. Zakaj ne? Ker mu ni treba. (art)

XHgc8wnG_3Y