Vinko Möderndorfer: 1980

+ + +

Pomladno spreobrnjenje

Vinko Möderndorfer (1958) roman 1980 postavi v prelomni čas, v mesece, ko so vsi – v strahu ali z upanjem – čakali na prelom, ki naj bi ga prinesla Titova smrt. Kar se dogaja na širši, notranjepolitični ravni, pripovedovalec čuti na lastni koži. Študent književnosti se v tem času, čeprav z dolgoletnim dekletom iz gimnazijskih let, aktivnim v družbenopolitičnih organizacijah in zagledanim v njihove utopije, razgleduje naokrog, tudi in predvsem znotraj pivske druščine, ki neugnano in pridušenim družabnim razmeram navkljub veselo in včasih tudi čez mero naliva v marginalnih bifejih.

Roman 1980 tako popisuje živahno družabno sceno okoli filozofske fakultete, srednje oblikovne šole, študentskega naselja in lokala Koper, pred nas postavlja tipično, okoli drobnih nesporazumov osredinjeno in na alkohol vezano druščino. Študente, pesnike, pankerice, ki jim pravoverni očitajo, da jim je imidž bolj šminka in manj uporno stališče. Nad vsem pa bdijo špiclji in natakarji, ki jim je točno jasno, kje so tiste higienske meje, do katerih lahko gostje pijejo.

Ob stalnem pomanjkanju denarja, neizprosnih sobodajalkah, sposojanju in žicanju se tako protagonist pretika med tremi ženskami, svojo in dvema vezanima, kar v svetu hitrih partnerskih menjav ni ovira. V romanu, ki se glede dogajalnega prostora in nekaterih epizodnih likov vrača v čas pisateljevih začetkov, k zbirki kratke proze Tarok za Marijo, spet ne manjka živahnih erotičnih prizorov, skupinskega zaleganja v pijanosti in naključnih hitrih kopulacij. Že tako in tako tesnobno atmosfero, ki jo povzroča protagonistova izgubljenost oziroma brezciljnost, še poudarjajo ukrepi ob pričakovanju razpleta v Kliničnem centru; miličniška vozila na ulici, vojska v pripravljenosti na Gradu, da zavaruje pridobitve socializma; v tem okolju je popivalska klapa nekako odveč in tujek. Zunanja napeta scenerija tako še poudarja izgubljenost in izločenost dela generacije, ki sicer ni uporna – kolikor ni upor deviantno, tudi samouničevalno in marginalizirano početje, pri katerem veselo meša alkohol in tablete, ki načeloma ne grejo zraven.

Študent književnosti pa ima, čeprav skoraj neprisoten pri študijskih obveznostih, še eno dilemo, izbiro seminarja: Orwell ali Sofoklejeva Antigona. Distopija ali etični angažma. Cagav, kot je, seveda zamudi in ostane mu Antigona in o tem zavzame konformistično stališče, pri tem pa se, živahno in času primerno, prepira s tistimi, ki zadevo razumejo globlje in na dolgi rok, vendar se po nekaterih pritiskih represivnih organov v senci obrne in angažira. Konec tega atmosfersko prepričljivega in sugestivnega romana izzveni v spoznanju, da so bili prelomi na začetku osemdesetih let usodni, hkrati pa gojišče za konvertite: utopisti postanejo konformisti in špiclji antikomunisti, obljubljena družba prihodnosti pa postane slaba replika tiste od prej, spoznane za nezadostno.