Amaarae: Black Star

+ + + +

Fountain Baby (2023), druga plošča ameriške pevke ganskih korenin Amaarae, je sodobna R & B-mojstrovina, a kljub peščici viralnih hitov je bila verjetno malo preveč nenavadna, radikalno eklektična in na trenutke tudi preveč eksperimentalna, da bi si avtorica z njo izborila mesto v prvi vrsti protagonistk alternativne R & B-scene, čeprav si ga nedvomno zasluži. Zato jo lahko razumemo, da se je na novem, tretjem studijskem albumu stvari lotila nekoliko bolj preračunljivo.

Posnela je zbirko udarnih pop bangerjev, ki, čeprav navdih črpajo iz plesnih žanrov z vseh mogočih koncev sveta, zvenijo presenetljivo enovito. Ploščo, ki je poklon plesnim žanrom s črnskimi koreninami, odlikuje zares široka, globalna paleta klubskih estetik: jedro albuma je resda R & B, a njegovo produkcijo zaznamujejo tudi južnoafriška gqom in amapiano, ganski highlife, naspidirani dominikanski dembow, brazilski baile funk, pa tudi pompozni EDM, blaženi trance, komercialni odvodi housa in techna, detroitski ghettotech, klubski pop-rap in celo odmevi eurodance nostalgije iz devetdesetih let. To je torej plošča, ki deluje kot stroj za teleportacijo po svetovni klubski krajini, kar bi lahko v manj spretnih rokah zvenelo kot shizofren, nepovezan in prenatrpan kolaž, a Amaarae poskrbi, da se navidezno nezdružljivi ritmi in reference zlijejo v zares koherentno celoto. Vezivno tkivo med njimi je zunajzemeljski, nekoliko risankasti in ekscesno naefektirani glas protagonistke, ki navadno zveni, kot bi tik pred snemanjem vdihnila velik balon helija – podobno kakor britanska zvezdnica PinkPantheress, ki se ji pridruži v duetu. Ta neizogibno zveni, kot bi nam žvrgoleli Alvin in veverički iz neke bizarne vzporedne resničnosti.

Čeprav na drugi polovici albuma najdemo tudi peščico spokojnejših, melanholičnih in eteričnih skladb, ki spomnijo na briljantnost prejšnje plošče, Amaarae tokrat ne komplicira, ne ovinkari in ne dolgovezi, temveč se zadeve loti z jasno vizijo: v petah poslušalca sprožiti intenziven srbež, ki ga lahko odpravi le ples. Temu so podrejena tudi besedila, ki opevajo predvsem hedonizem nočnega življenja. So preprosta, neposredna in brez olepševanja – govorijo o drogah, seksu, dizajnerskih oblačilih in veljavi, a Amaarae ni zgolj kronistka dekadentne razuzdanosti: med vrsticami pogosto preblisne kanček melanholije, ki daje albumu globino in ustvarja kontrast zabavljaškim poskočnicam. Je pa bistvo albuma vsekakor v slednjih, na to jasno namignejo tudi interpolacije trashy dance hitov iz devetdesetih let, reference na Soulja Boya in poklanjanje party himnam Y2K.