Intervju / »Pri takšni poplavi glasbe bi si morali bolj prizadevati, da bi kakovostna glasba dejansko dosegla naša ušesa.«

Trditev, da je Boštjan Gombač multiinstrumentalist, je skorajda nekoliko preskromna. Sam zase šaljivo pravi, da je multipraktik. Verjetno med nami ni glasbenika, ki bi se pobližje seznanil s toliko inštrumenti kot on: primarno je klarinetist, a v domačem studiu ima toliko različnih glasbil z vseh mogočih koncev sveta, da jih na prste rok in nog ne bi mogel prešteti niti poln razred šolarjev – med njimi najdemo tudi veliko res obskurnih glasbil, za katera verjetno še nikoli niste slišali. Eno izmed njih ima posebno težo. To je neandertalčeva piščal, ki je ob Gombačevi pomoči v 21. stoletju zaživela novo življenje: med drugim je na rekonstrukcijo piščali na začetku leta v živo zaigral na slavnostnem odprtju Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici. Z njo je obogatil glasbo, nominirano za ugledno nagrado emmy, v dokumentarni seriji Prazgodovinski planet, ki jo je skladatelj Anže Rozman za BBC in Apple TV+ ustvaril pod pokroviteljstvom slovitega skladatelja filmske glasbe Hansa Zimmerja. Slišali smo jo tudi na Netflixu, kjer je odmevala v dokumentarnem filmu Skrivnosti neandertalcev, letos nominiranem za nagrado daytime emmy.

V sodelovanju s skladateljem Žigo Staničem je podpisal številne projekte, kot so Baba, Črna luknja, Zeitgeist, Razpoke časa in Triakonta, v katerih je neandertalčeva piščal odigrala osrednjo vlogo. Ob 30. obletnici najdbe 60 tisoč let starega paleolitskega glasbila je Gombač za Mladino spregovoril o pomenu tega prelomnega odkritja, ki je pretreslo temelje našega razumevanja neandertalca, pa tudi o drugih rečeh, denimo o nesmiselnosti togih pravil v glasbi, o težavah, povezanih s poplavo glasbe v času hiperprodukcije vsebin, o glasbah sveta in ozkosti zahodnjaškega dojemanja glasbe ter o kakofonični nasičenosti zvočne krajine na ulicah prestolnice.

Po vaši zaslugi je 60 tisoč let stara piščal v 21. stoletju zaživela novo življenje. Kaj vas je na tem glasbilu tako prevzelo? 

Piščal je novo življenje pravzaprav zaživela že prej, pred več kot 15 leti, in sicer ne po moji zaslugi. Zgodba se začne s profesorjem Dragom Kunejem, ki je prvi posvetil čas in znanje raziskavam o piščali, prelomen pa je bil tudi trenutek, ko je profesor Ljuben Dimkaroski za darilo dobil repliko neandertalčeve piščali, čeprav jo je sprva odložil na polico in nanjo pozabil. Kasneje je imel posebno doživetje – v sanjah je doživel nekakšen »shining« (slo. izžarevanje, referenca na Kubrickov film, posnet po motivih romana Stephena Kinga, op. p.), kot je temu sam rekel. To sanjsko videnje ga je spodbudilo, da se je začel posvečati raziskovanju neandertalčeve piščali. Pri raziskovanju potencialov tega glasbila sem se večinoma oprl na njegove ugotovitve, zato se vidim ne le kot ambasadorja neandertalčeve piščali, za kar so me oklicali v Narodnem muzeju, temveč tudi kot ambasadorja znanja, ki nam ga je zapustil profesor Dimkaroski. Med drugim je prišel do ključnega odkritja: piščal je obrnil na glavo in odkril, da je rezilni rob na nasprotni strani, kot so raziskovalci sprva predvidevali. Arheologi so potem potrdili, da je ta del kosti brušen, stena tanjša in da se je res lahko uporabljal kot ustnik. O tem sicer še vedno potekajo razprave.