Grožnja deportacije

Tako imenovana dublinska uredba državam članicam Evropske unije omogoča, da prosilce za azil deportirajo ali – lepše rečeno – vrnejo v državo EU, kjer so prvič zaprosili za azil. Uredba je zadnja leta mrtva črka na papirju, še posebej, odkar države prejemnice zavračajo sprejetje deportiranih. Slovenija te postopke kljub temu izvaja in jih izvede, kadar je to mogoče. Za tak postopek se je odločila tudi pri maroškem prosilcu za azil Zouhairju Hikamu. Sam vrnitvi nasprotuje, saj bi lahko pomenila grožnjo njegovemu zdravju.

Hikam je HIV-pozitiven in opozarja, da »ob vrnitvi v Španijo vsaj prve tri mesece ne bi bil deležen zdravljenja«, ki mu je kot prosilcu za azil omogočeno v Sloveniji. Za okužbo z virusom HIV velja, da brez zdravljenja virus uničuje in lahko tudi povsem uniči imunski sistem. Slovenija je Hikama že povabila na razgovor v dublinskem postopku in razgovor tudi opravila, sledila bo še odločba. Če bo v tej določeno, da se mora prosilec, maroški državljan, vrniti v Španijo, ima pravico do tožbe na upravnem sodišču. A tožba sama po sebi ne zadrži izvršitve odredbe o deportaciji. Tovrstno zadržanje je mogoče le, če se skupaj s tožbo vloži tudi predlog za začasno odredbo, da sodišče zadrži deportacijo do končne odločitve.

Ker vsi ti postopki trajajo kar nekaj časa, obstaja verjetnost, da se vmes izteče tako imenovani dublinski rok šestih mesecev, v katerem mora država članica izpeljati deportacijo ali pa sama prevzeti odgovornost za prošnjo za azil tega tujca. Preprosto? Morda na prvi pogled.

V primeru Zouhairja Hikama se ta rok izteče konec septembra, čez dober mesec. Njegove možnosti, da (p)ostane prosilec za azil v Sloveniji, kjer njegovo zdravje ni ogroženo zaradi opustitve zdravljenja, so torej dobre? Odgovor na to vprašanje ni tako preprost. Seveda obstaja možnost, da se bo Slovenija v njegovem primeru zaradi nevarnosti za zdravje odrekla deportaciji. A če se ji ne bo in bo izdala odločbo o vrnitvi v Španijo, bo Hikam – kot vsi drugi prosilci v takšnem položaju – postavljen pred težko odločitev. Če tvega in vloži tožbo brez predloga za začasno odredbo, obstaja nevarnost hitre deportacije v Španijo. Hkrati bo v tem primeru še naprej tekel rok, ki se bo, če deportacija v tem kratkem času ne bo izvedena, iztekel. Slovenija bo potem odgovorna za odločanje o njegovi prošnji za azil.

Lahko pa s predlogom za začasno odredbo hitro deportacijo prepreči, a ministrstvo za notranje zadeve se potem odloči, da se omenjeni rok prekine in ob odločitvi sodišča ne teče naprej, pač pa začne teči znova. Država si potem vzame novih šest mesecev, v katerih lahko poskusi ponovno izpeljati deportacijo.

Tovrstna negotovost in grožnja, ki lahko traja tudi leto dni, je že sama po sebi sporna, še posebej pa, kadar gre za primer – kot je opisani –, kjer je ogroženo človekovo zdravje ali celo življenje.