Amoralna avtoriteta

Verniki morajo pozabiti na znanost in na logično mišljenje in verovati. Kadar pa kljub temu v kaj podvomijo, Cerkev razglasi različne dogme (verske resnice) v smislu: »Če vam to rečem jaz, je to resnica in pika«. Vesolje in življenje na njem pa je tako zagonetno, da sama ne bi dajala nikomur koncesij za kakšno absolutno (in še neznanstveno) resnico.

Mimogrede: če vas zanima, so glede Marije sprejeli v zgodovini že več dogem:

1) da je mati Božja (Efeški koncil leta 431),

2) da je devica: pred, med in po porodu Odrešenika (Lateranski koncil leta 649),

3) da je bila brezmadežno spočeta tudi sama (apostolska konstitucija Ineffabilis Deus iz leta 1854),

4) da je bila vzeta po smrti z dušo in telesom v nebesa (okrožnica Munificentissimus Deus iz leta 1950).

Predstavniki naše RKC še vedno fantazirajo o ogromnem, gotovo veliko pretiranem številu svojih ovčic, ateisti, a ne samo oni, pa se z nostalgijo spominjajo prejšnje države, ko je Cerkev živela samo za svoje poslanstvo. Ni se vtikala v posvetne sfere - gospodarstvo, medije, politiko …-, in v naše življenje, kot se zdaj, zlasti ko ne vlada njena priljubljena skrajna desnica. Če se pošalim, nas že skrbi odpreti konzervo, da ne bi iz nje pokukali farji. Drži, v ustavi imamo zapisano, da je Cerkev ločena od države, a marsikdo ne ve, kje poteka ta razmejitev. Bi lahko končno dobili za to jasno razlago, namesto da smo žrtve različnih interesov in njihovih manipulacij? Upam, da bistvo ni samo v tem, da Cerkev ne more imeti svojih predstavnikov v državnih organih in da se je ločenost do te mere zmanjšala zaradi vsakega novega vatikanskega sporazuma.

Živi in pusti živeti. Vera gotovo prinaša vernikom uteho, upanje in pomoč, da prenašajo različno trpljenje. Eni potrebujejo »dušne pastirje«, drugi neposreden stik z Bogom, tretji pa radi meditirajo v cerkvenih prostorih, polnih miru in posebne energije. Nekaterim predstavlja romanje in molitev na Brezjah večjo možnost, da se uresniči to, za kar molijo, da se morda zgodi tudi čudež, v Marijini lepoti, milini, dobroti … iščejo obete. Spet drugim gre le za šport in za nabiranje političnih točk v vidnih prvih vrstah. Za večino pa je praznik vsaj prijetna, zagotovljena priložnost za dodaten prost dan.

Vse to razumem in sprejemam, ne morem pa tega, da naši, hipokrizije polni, Cerkveni dostojanstveniki pogosto usmerjajo »pravoverne« s politično propagando in s političnimi pridigami spreminjajo verski praznik v političnega. Nič novega, slišim, samo jastreba Rodeta je nadomestil nadškof Zore, ki prav tako manipulira in širi razdor namesto ljubezni in povezovanja. Samo »naše« je treba spoštljivo pokopati, jim s tem vrniti in priznati »dostojanstvo, poštenje in ljubezen do domovine, ki so jim bili zanikani zaradi opravičevanja zločina, ki se je nad njimi zgodil,« obrača vzroke in posledice. Dostojanstvo in poštenje so izgubili (in bili po vojni ubiti) zaradi izdajstva ter kolaboracije, ti veliki »domoljubi«.

Partizani pod mahom v gozdovih jih nič ne skrbijo, niti do smrti sestradani ali sežgani reveži v taboriščih, za katere nosijo tudi sami odgovornost. Niso se oglasili zaradi 800 umrlih otrok na Irskem, pokopanih brez groba ob nunskem zavetišču, molčijo ob klanju otrok in žensk v Gazi.

So varuhi življenja, če so »naši« - za ostale imajo katoliški vojaški tabor - in tiste peščice ljudi, ki prestajajo nečloveške muke in bi se radi odločili za odrešilno smrt. Zore manipulira z zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, govori o zagovornikih smrti, zakonu pripiše zlobne namene in povrhu uporabi še strašljivo primerjavo (dali jim bomo vrv namesto objema, časa in bližine). Vse to, da bi verniki na referendumu glasovali proti. Se ne zavedajo, da jim ravno s tem jemljejo dostojanstvo?

In to Zoretovo politično agitacijo je ves dan in brez komentarjev ponavljala naša javna, »neodvisna« RTV, da ne bi slučajno preslišali »resnic« božjega »namestnika« na Zemlji.