Amoralna avtoriteta

Spomenike postavljajo, da so pomniki herojskemu obdobju, dogodku ali pomembnim posameznikom. Zaslužijo si jih nekateri vojskovodje, pisatelji, arhitekti, slikarji in drugi, ki so prispevali k uveljavljanju naroda. Ali si tudi kdo od cerkvenih mož zasluži spomenik? Podal bom dve izjavi visokih cerkvenih mož, vi pa izberite, komu bi postavili spomenik?

Znano je, da je slovenska Cerkev sodelovala z okupatorjem in izdala slovenski narod. To vedo vsi, razen nje, saj vidi samo »tuje grehe«. Čeprav so tudi pravoslavni duhovniki v Srbiji postali izdajalci in sodelavci z Nemci, pa je bil častna izjema srbski patriarh dr. Gavrilo Dožić, ki je odklonil pomoč okupatorjem in obsodbo osvobodilnega gibanja, rekoč: »Onega, ki se bori za svoj narod in svojo svobodo, ne morem in nočem obsoditi.« In Nemci so spoštovali držo pokončnega človeka ter mu še naprej dovolili opravljati njegovo božje poslanstvo. Prav tako pa je tudi demonstrativno prenehal izhajati Beograjski časopis Politika, saj ni želel pisati proti svojemu narodu. Pri nas je bilo časopisov na desetine, skoraj vsi so bili cerkveni in so kar tekmovali, kdo bo bolj blatil udeležence OF in njihove pristaše. Zato tudi Cerkev v ljubljanski pokrajini ni imela težav z italijanskim okupatorjem. V svojih pridigah in pastirskih pismih je škof Rožman ostro kritiziral OF. Z memorandumom Robottiju (vojaški poveljnik ljubljanske pokrajine), sodelovanju v dveh domobranskih prisegah Hitlerju, javnimi pohvalami domobrancem in javno zahvalo Mussoliniju se je postavil na stran okupatorja. »Duce! Zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko zasedeno ozemlje po italijanski vojski vključeno v italijansko kraljestvo. Prosim vas, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu.« Škof Rožman je bil posebno vesel, ko so Italijani obdali Ljubljano z bodečo žico, streljali talce in oboroževali njegovo duhovščino. Zaradi svoje medvojne dejavnosti je raje pobegnil v Ameriko in tam tudi umrl. Toda v pravljicah ima zmaj več glav in ena od teh je dosegla, da so Rožmanove posmrtne ostanke pripeljali nazaj v Slovenijo, poklonili mu mašo in sedaj »počiva« v ljubljanski stolnici.

Kljub sramotnemu prilizovanju škofije »tega slovenskega ozemlja« okupatorju, ta sramota ne pada na duhovščino celotnega slovenskega ozemlja. Štajerska in Primorska duhovščina sta živeli pod večjim pritiskom okupatorja, pa sta se kljub temu bolj človeško, ali če hočete »krščansko« odzvali. Kako močan vpliv je imela Cerkev na pobožne Slovence, lahko ilustrirata primera Štajerske in Primorske, kajti njunima duhovščinama je bilo bolj pomembno, da se ohrani slovenski narod, kot borba za oblast. Da Štajerci med vojno z okupatorjem niso kolaborirali, je zaslužen mariborski škof dr. Jožef Tomažič, ki je s pokončno držo nasproti nacističnemu okupatorju zahteval pravico za Slovence in kristjane. Odločno je zavrnil usodne in zmotne odločitve katoličanov in vodstva v ljubljanski škofiji. Dobro se je zavedal, da je treba strniti vse sile za boj proti nacizmu, ne pa spodbujati bratomorno vojno. Kljub nagovarjanju škofa Rožmana, naj obsodi OF, v to ni privolil. Kako naj obsodi sonarodnjake, ki se borijo proti okupatorju?

Če nekateri že želijo postavljati spomenike domobrancem, naj poleg imen domobrancev, napisanih na spomenikih, dopišejo tudi imena domoljubnih Slovencev, ki so se borili proti okupatorju. To bi bil spomenik »sprave«. Nobena sodobna, samozavestna družba ali država svojih borcev za svobodo in narodni obstoj, upornikov proti okupatorju, ljudi, ki so žrtvovali največ, ne demonizira, ne omalovažuje in jih ne meče v isti koš z ovaduhi, izdajalci in kolaboranti.

Žal škofa Tomažiča ni več med nami, da bi ljubljansko škofijo okrcal, da še vedno vztraja pri svoji usodni in zmotni strategiji in jim prav pride tudi udomačena brezjanska Devica Marija z ustreznim imenom Marija Pomagaj. Tam nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore zatrjuje, da je naša domovina v nebesih, tukaj se le pripravljamo. Čeprav je Slovenija laična država, si cerkven voditelj upa ponujati kar celo Slovenijo v roke odhajajoči Mariji. Ali je katoliška srenja lastnik Slovenije? Prosim ga, naj opusti puhlice, kot je ta: »Človek brez Boga je nag in ogrožen.« S tem je verjetno mislil vse tiste, ki ne verjamejo v Boga - torej ateiste. Če so tudi ogroženi, so lahko le od preveč navdahnjenih »božjih ovčic«. Upošteva naj, da se je, po njegovem mnenju, tudi on rodil kot ateist in je, kot novopečeni božji vojščak, zamenjal prepričanje.